V Španiji so brez kančka dvoma prepričani, da je El Clasico med Barcelono in Realom Madrid največja nogometna tekma na svetu. A podoben odgovor bi dobili tudi v Milanu za dvoboj Milan – Inter, v Angliji za Liverpool – Manchester United, v Grčiji za Panathinaikos – Olympiacos, v Buenos Airesu za Boca Juniors – River Plate …
Kar El Clasico povzdigne nad druge, je prisotnost številnih zvezdniških nogometašev. Na nobeni drugi tekmi se na zelenici istočasno ne pojavi deset reprezentantov Španije, torej aktualnih svetovnih in evropskih prvakov ter najboljša igralca na svetu Lionel Messi in Cristiano Ronaldo, ki sta skupaj pobrala zadnjih pet zlatih žog, zraven pa je še Kaka, ki je bil najboljši pred njima.
Zvezdniki poskrbijo, da El Clasico presega lokalne okvire. Na stadionu Camp Nou v Barceloni in stadionu Santiago Bernabeu v Madridu se zbirajo navijači z vseh koncev sveta. Afričani, Azijci, Južnoameričani, Vzhodnoevropejci, Arabci … Na El Clasicu, predvsem v Barceloni, zato ni pristnega vzdušja, saj tujci pridejo, da bi vzdušje doživeli, ne pa ustvarili, a nato se vsi med seboj le gledajo. Multikulturnost navijačev tako povzroči nasprotni učinek, saj pogosto bolj do izraza pride navijanje gostujočih navijačev, ki jih je manj, a so bolje organizirani.
Povpraševanje z vsega sveta astronomsko dviga ceno vstopnic. Najkrajšo potegnejo lokalci, ki si zaradi krize v Španiji ne morejo privoščiti ogleda tekme na stadionu. Res je sicer, da večina sezonskih vstopnic pripada domačinom, toda ti za El Clasico svojo vstopnico raje mastno prodajo in si s tem financirajo ogled vseh preostalih tekem v sezoni.
Realovih navijačev je bilo točno 500. Stisnjeni so bili povsem na vrh tribun, a slišalo se jih je ves čas. Konstantno so peli »Puta Barca«, daleč najbolj pa je domače motil napev »Que viva Espana!« Zraven so Realovi navijači visoko dvignili v zrak še španske zastave, kar je Katalonce še bolj peklo.
Glavna tarča domačih navijačev je bil Alberto Undiano Mallenco, saj so mu žvižgali že pred tekmo. Nogometaši Barce so ga večkrat skušali prelisičiti s simuliranjem, absolutni zmagovalec v igralnih vložkih pa je bil Jordi Alba. Nekaj pred koncem prvega polčasa se je branilec Barcelone zaletel z rameni v branilca Reala Alvara Arbeloo. Alba je padel kot pokošen, pri čemer se je prijel za obraz. Hlinil je hude bolečine, čeprav v glavo ni dobil nobenega udarca. Sodnik ga ni jemal resno, a Alba se ni dal. Ležal je na tleh in se zvijal še vsaj pet minut po koncu prvega polčasa, čeprav na igrišču ni bilo nobenega drugega igralca več. Pomoč mu je ponudilo pet članov Barcelonine zdravniške službe, z igrišča pa so ga morali odpeljati z reševalnim vozičkom. Res patetično. Verjetno ni potrebno pisati, da je nato spet tekel kot srnica.
Pri Realu je bilo jasno, da Ronaldo izstopa po vsem. Po igri in obnašanju, saj je bilo povsem očitno, da je zaradi katalonskih navijačev še malo bolj aroganten, da jih draži. Enako je s Pepejem, ki je prav čakal, da brcne kakšnega nogometaša Barce ter nato zaigra bolečine, če se ga kdo dotakne. Potem pa vstane in se smeje. Navdušil je ponovno Varane, saj spet ni naredil nobenega prekrška. Igra je bila očitno boljša na Realovi strani, lepo pa je bilo videti tudi spodbujanje igralcev na klopi, ki so vseskozi dihali z ekipo na igrišču. Veliko so namreč vstajali, ploskali ter bodrili fante na igrišču. Enako je delal Mourinho, ki je vseskozi mahal, kje naj se kdo giba, sredi drugega polčasa pa je enkrat okregal Ronalda, ki je bil nekaj minut preveč statičen. Real je v Barcelono pripotoval praktično z vsemi igralci, tisti, ki niso bili v ekipi, pa so sedeli v prvi vrsti tribune, malce na desni strani od klopi. Med njimi je bil tudi Casillas, ki je lepo proslavljal vse gole. Po koncu tekme je tudi stekel na igrišče in čestital soigralcem. Lepo je bilo tudi videti, da so šli Realovi nogometaši po tekmi pozdraviti svoje navijače, kar so denimo po porazu v Dortmundu storili le redki.
Reportažo s tekme Barcelona 1-3 Real Madrid (26.02.2013) je napisal redondo
