X Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Več o piškotkih

Vsi smo Real Madrid

photobucket.com

Dolgo časa sem razmišljal, kako naj spišem reportažo z obiska Madrida in tekme proti rumeni podmornici. Želel sem pisati o novem super izletu, opevati lepoto španskih deklet (čeprav se tudi nad Slovenkami ne pritožujem), vam predstaviti kuliso nogometnega hrama z imenom Santiago Bernabeu, postreči s kakšno zanimivo anekdoto s potovanja (konec koncev se ne pelješ vsak dan z gasilskim kombijem) ali pa vam suhoparno navajati dejstva od začetka do konca. Pa sem se odločil, da bom malo “pojamral”. Kot pravi Slovenec in kot je v Sloveniji trenutno moderno. Upam, da me ne bo preveč zaneslo, ter bo v ospredju še vedno reportaža (zgoraj navedene stvari) in ne kolumna, a bom vmes vsake toliko časa vrinil moje mnenje. Zgolj, da si malenkost olajšam dušo. V kolikor berete te vrstice, je tekst šel skozi predsednikovo cenzuro (Mare, hvala), a ob tem še enkrat navajam dejstvo, da gre pri tekstu zgolj za moje mnenje oz. kot bi se strokovno reklo: tekst je odraz posameznika in ne izraža stališča uredništva (KNRMS).

photobucket.com

»Luka, jaz bom organiziral ogled tekme z Villarealom«, mi je pred časom dejal predsednik. Včasih bi kar skočil, bil že prijavljen, pa sem si vzel en dan časa za razmislek. Odhod Ozila in prihod Balea. Pregon navijaške skupine Ultras Sur s stadiona. Žvižganje Ikerju in Diego Lopezu. Sergio Ramos ni vreden Reala. Saj so na Bernabeu samo babice in dedki, ki celo tekmo grizljajo semena. V zadnje pol leta se je v tabor (slovenskih) madridist (ne želim posploševati) naselil negativizem, slaba klima. Kam gre naš klub? Je to res Real, za katerega želimo navijati? Pa sem se odločil, da grem. Če ne drugače, bom ponovno slišal Realovo himno v živo, spoznal nove ljudi in pobegnil pred pobeljeno Ljubljano. Predvsem pa grem iskati odgovore na zgornja vprašanja.

photobucket.com

Družba je bila spet lepo geografsko razpršena. Ponovno so bili v večini predstavniki Štajerske (Mare, David, Mojca in Klemen), pa Kranjec Aleš z druge strani Save, s Koroške je prišel Rok (upam, da sem te pravilno umestil), gorenjsko čast in čast Železnikov pa je tokrat branila Veronika. Rokinho, kje si?!? Am, jaz pa … am … ja jaz sem pa iz Ljubljane. Ne, res sem iz Ljubljane. In Ljubljančan se je tokrat prvič peljal s čisto pravim gasilskim kombijem. Ta rdečim. Sedem nas je bilo junakov. Če računate, zakaj je zgoraj osem imen, Mojca se nam je pridružila šele v Madridu. In vsi smo imeli bele šale in bele drese, samo Klemnu je nekako “zalutal” nek vijolični šal. Kluba ne poznam. Mogoče gre za kakšen vodni šport, tukaj priznam, res nisem strokovnjak. Pet ur iz prestolnice Ljubljane in že smo na letališču v Bologni. Nekateri se bodo prvič peljali z avionom. Vse za Real Madrid. Najprej pa je treba parkirati gasilca in ker je garaža prenizka (očitno gasilci nikoli ne gredo na letališče) so nas parkirali skoraj v prvo vrsto. Nice! 2 uri leta, za spremembo na Ryanairu tokrat celo simpatična stevardesa in že smo v Madridu. Kako veš, da si v Madridu? Ko stopiš na letališče Barajas se ti na usta prikrade velik nasmeh. Nihče še ni odkril razloga. Dvomim, da gre tu za lepoto letališkega kompleksa. Verjetno je bolj kriva simpatična Španka. Jaz osebno bi stavil na Real Madrid. Ampak niti ni pomembno. Spet smo doma.

photobucket.com

Las Musas je že kar naš legendaren hostel. Dres Boce Juniors na recepciji je mene kupil že prvič in čeprav so ukinili zajtrk, se še vedno z veseljem vračamo. Nekateri naši člani so v preteklosti navezovali stike z Japonci, Kitajci, Avstralkami, tokrat smo v naš klub povabili še turško gospodično, sicer zvesto privrženko Fenerbahčeja, tako da dolgčas nam ni nikoli. Za pokušino smo se odpravili na Santiago Bernabeu Tour, ki te ne more pustiti ravnodušnega, čeprav si bil že 5x tam, tako kot naš predsednik Mare. Ogled te resnično utrudi, zato je rešitev edino ena. Pivo. Več njih. Dokler lahko šteješ. Ali ne zaprejo bara. Potem pa nazaj v Las Musas. Tako nekako izgleda prvi dan v Madridu. No vmes se nekje najde tudi pet minut da se nekaj poje, da ne bo pomote. Dan tekme. Spanje. Noč je bila le naporna. Samo najbolj utrjeni si gredo ogledati mestne znamenitosti. Potem pa spet pivo. Aja pa spet pet minut za hranjene.

photobucket.com

Priprava na tekmo. Dres, majice, šali. Vse v belem (predsednik je izjema in nosi gostujoči dres). Real Madrid. Ponos. Edino Klemen spet straši s tistim vijoličnim šalom. Sedaj sem skoraj že prepričan, da gre za plavalni klub. Santiago Bernabeu. Sej ni pomembno kako smo tja prišli. Spet smo na svetišču. Religija je kul stvar. Majkemi. Slikanje, veselje. Eni prvič. Drugi drugič. Tretji tretjič. Sploh ni važno. Veselje, zadovoljstvo. Tisti trenutek je vseeno, če je Ozil šel, ali pa če smo za Balea dali 200 milijonov. Tisto spredaj, na dresu je važno. Ali bomo sploh kdaj razumeli? Res dober občutek. Usedem se in šok. Na vsaki stran tisti kvazi penzionerski par 60+ z ogromno vrečo semen (še zdaj ne vem ali so bučna ali sončnična) v nahrbtniku pa sigurno skrivata sendviče s pršutom. Zakaj sta tu? Joj, za kakšen klub navijam. Kje so pravi navijači? Jaz, ki sem za Real prepotoval 2000 km, jaz sem pravi navijač. Kje sem? Himna. Gledam par na desni. Zaploskata. Ne vstaneta, ampak zaploskata. S ponosom. Gospa si poje himno. Ni huliganka, tudi odmeva ne po stadionu. Ampak poje. Ploska. Verjetno je ploskala že Butraguenu, Redondu, Raulu. Tekma se začne. Bale zabije za vodstvo. Izstreli me na ograjo. Skačem, se derem. Pogledam okoli. Nihče ne stoji. Kakšni navijači so to? Pogledam par na levi. Gospod ujame moj pogled in se mi nasmeji. Ve, da sem tujec, čeprav si ob zadovoljstvu izmenjava par španskih besed. Le kaj si misli o meni? Tekma se odvija naprej. Benzema si elegantno zaustavi žogo. Gospod na desni zaploska in hiti razlagati ženi, kako dobro tehniko ima Benzema. Čeprav je na vsaki tekmi in je v živo gledal predstave Benzemaja, ki so bile veliko pod nivojem Reala. Mogoče mu je celo žvižgal. A to ne pomeni, da mu more žvižgati vsakič. Danes je dober in nagrajen bo z aplavzom. V Sloveniji pa bi vsi najrajši kar ugasnili televizor, ko vidimo v začetni enajsterici Benzemaja, ali v mojem primeru Di Mario. Neumno, kajne? Organizirani navijači (med njimi tudi 200 Ultras Sur, ki jih je vodstvo Reala povabilo nazaj na stadion) vodijo navijanje. Gospod na moji desni vseskozi poje. Pozna vse pesmi. Priznam, jaz jih ne. Polčas. Vodimo 2:1. Par na moji levi (pa saj stran sploh ni več pomembna) iz nahrbtnika potegne sendviče. Ha, sem vedel. Med polčasom se nad mano odvija debata. Kako dobro Pepe bere igro, kako usklajeno delujeta z Ramosom. Malo okrcajo Carvajala, a potem spet poudarijo, da Benzema je pa res tehničar. Razumejo nogomet. Razumejo ga na način, ki ga nisem doživel nikjer drugje na svetu, pa sem si ogledal že kar veliko nogometnih tekem. Ko sredi polčasa Modrić zlomi hrbet trem igralcem v rumenem dresu, se razleže gromozanski aplavz in skandiranje Mooodrić, Mooodrić. Nekdo zakliče » nuevo Zizou«, VSI skandirajo. Tudi 60-letniki. Hrvatu. Tujcu. Ki bi verjetno rajši igral v Barceloni kot v Realu, a je pristal v Realu in se trudi za ta dres, predvsem pa obvlada nogomet. Santiago Bernabeu to razume. Sedaj tudi jaz razumem. Kako neumen sem bil, da sem mislil, da sem večji navijač od gospoda na levi (ali desni) samo zato, ker se pripeljem 2000 km in znam skakati in malenkost močneje ploskati, on pa samo grizlja semenke. A po drugi strani zna vse navijaške pesmi, razume nogomet bolje, kot ga bom jaz kadarkoli, obenem pa mu je bil klub položen v zibelko. V bistvu sem … v bistvu sem Di Maria. Bale. Tujec, ki si je izbral Real (ali pa je Real izbral njega). On je Raul. Jese. Madridista v pravem pomenu besede. Kar naenkrat sem počaščen. Počaščen, da lahko sedim v taki družbi. Ob četrtem golu si stisneva roko. Oba sva zadovoljna. Vesela. Sedaj razumem. Real Madrid. Samo to je pomembno. Ni važno, Bale ali Jese, Benzema ali Morata, jaz ali gospod s semeni. Vsi imamo na sprednji strani dresa grb Reala. In za njega se moramo boriti. V kolikor ne maramo Di Marie in Bala in v nebo kujemo Jeseja in Morato zgolj zato, ker sta domača igralca, potem nikoli več ne smemo stopiti na Santiago Bernabeu. Ker smo tudi mi tujci. A jaz se na Santiago nikoli ne bom počutil kot tujec. Ker imam vedno, brez izjeme na sebi dres Real Madrida. In na sprednji strani grb najboljšega kluba na svetu. Tako kot Di Maria, Bale, Jese, gospod s semeni in počutim se del družine. Del Real Madrida. Čeprav sem iz Ljubljane.

photobucket.com

Vem, odneslo me je. Nisem se mogel zadržati. Sedaj ne morem več nazaj. Zgolj na kratko. 4:2 je bil končni rezultat. Navijanje res dobro, na trenutke celo odlično. Po tekmi pivo. Več njih. Naslednji dan hrana. Pivo. Več njih. Ogled finala košarkarskega pokala, kjer smo premagali Barcelono. Odhod domov. Gasilskemu kombiju je zmanjkalo bencina. Res nismo hoteli domov. Ampak smo morali. Veliko sem se naučil. Mogoče še nikoli toliko. Sedaj vem, kaj bom odgovoril, ko me bo Mare naslednjič vprašal, če gremo v Madrid. Takoj bom odgovoril. Nekateri ne boste razumeli in niti ne želim da razumete moje mnenje. Za nekoga bo Iker še vedno smrad, za drugega najljubši igralec Reala. Še vedno se bo našel kdo, ki bo želel poškodbo Balu, Di Marii ali Benzemaju, zato da bosta lahko igrala Jese ali Morata. Nekdo bo celo rekel, da Raul ni bil dober kapetan in da Sergio Ramos ni igralec za Real. In verjetno bo marsikdo še vedno gospodu očital semenke in sendvič s pršutom. Upam pa, da veste, da še vedno vsi nosimo enak dres z enakim grbom. Vsi smo Real Madrid. Najboljši klub na svetu.

photobucket.com

Reportažo s tekme Real Madrid 4-2 Villrreal (08.02.2014) je napisal Luka (luka89)