Občutki so na plano prišli že v četrtek dopoldne, slab teden pred tekmo, ko sem prejela SMS predsednika našega društva. Težko je opisati občutek, ko sem izvedela, da sem ena izmed srečnežev, ki bomo na Allianz Areni spremljali povratno tekmo polfinala Lige prvakov med bavarskim velikanom Bayernom in najboljšim klubom na svetu, našim ljubim Real Madridom.
Zadnji postanek pred odhodom na Bavarsko je bil na Dolgem mostu v Ljubljani, kjer sva se ekipi, ki so jo sestavljali Aleš, Gašper, Rok R., Marko, Simon in Sonja, pridružila še dva Gorenjca, Rok D. in jaz. Pred nami je bilo pet ur vožnje, ki pa zaradi pametno načrtovane prtljage (beri: dobrote iz sladu in hmelja), posledično obveznimi postanki, predvsem pa obilice smeha (vsem, ki poznate oba Roka in Gašperja, mislim da ni treba posebej razlagati) ni bila prav nič dolgočasna. Zdaj že kar tradicionalna vožnja z gasilskim kombijem se nam je zopet obrestovala, saj pred predorom Karavanke nismo plačali niti centa. Ko smo prispeli v München, smo se takoj odpeljali do Allianz Arene, kjer nas je čakal parkirni prostor, posebej za navijače španskega kluba. Ni nam bilo jasno s kakšnim namenom je na tem delu parkirišča za promet skrbel starejši redar, ki ni znal niti besedice tujega jezika. Pomagal ni ne poskus v angleščini, ne Maretov »Sí, sí« v španščini. Na srečo smo imeli v svojih vrstah nekoga, ki je pri urah nemščine v šoli poslušal vsaj toliko, da smo se uspeli s starim bavarcem zmeniti glede parkirišča (Rok R., hvala!). Sledil je sprehod do stadiona, ki nas s svojo velikostjo pač ni mogel impresionirati, saj smo navajeni na veliko bolj mogočni Santiago Bernabéu. Da ne bodo morebitni bralci tega poročila, ki navijajo za Bayern užaljeni, je treba priznati, da je ovalno poslopje s svojo okolico vseeno kar »fejst«, še posebej, ko je zvečer razsvetljeno v barvah domačega kluba.
Ker smo v München prispeli zgodaj popoldne, smo se najprej odpravili v center mesta, pri tem pa so nas spremljali tudi hrvaški kolegi iz društva Real Madrid Hrvatska. Marienplatz in okolica sta bili polni turistov, navijačev obeh klubov in radovednih domačinov. Mešanica nemškega karakterja in španskega temperamenta ter glasni navijaški napevi so za en dan bavarsko prestolnico spremenili v pravo nogometno središče, kar se je zagotovo najbolj obrestovalo mestnim gostilnam in pivnicam, ki so pred vrata morale postaviti varnostnike in se gostov celo otepale. Kot se spodobi smo tudi mi vstopili v eno izmed večjih gostiln v središču mesta in si pogasili žejo s kriglom piva in napolnili želodce z odličnim svinjskim vratom v slastni omaki z nekakšno lepljivo krompirjevo prilogo, za katero še vedno ne vemo, kaj točno je bila. Pri tem so nas posedli v kot velike sobe, kjer se je že prej gnetlo polno Bavarcev v rdečih dresih, ki so nas pospremili s svojimi samozavestnimi pogledi. Nekajkrat so se vmes, sicer dokaj spoštljivo, oglasili z glasnimi navijaškimi vzkliki, kot da bi nam želeli povedati, kdo je v Münchnu glavni. Mi smo se takrat spraševali, kako točno se v nemščini izgovori pregovor »Kdor se zadnji smeje, se najslajše smeje«. S polnimi želodci smo se po kosilu odpravili še v sosednji pivnici: polovici naše skupine je uspelo vstopiti v dokaj zastraženo najstarejšo in največjo pivnico v mestu, ostalih zaradi oblečenih navijaških dresov niso spustili noter. Slednji smo se usedli pred pivnico na drugi strani ulice, kjer je bilo polno glasnih in že precej opitih Špancev in se jim pridružili pri navijaških pesmih. Za trenutek bi lahko pomislili, da smo v središču Madrida. Popoldan je minil zelo hitro, z metrojem smo se nato vrnili proti stadionu in se opremili z ostalimi navijaškimi rekviziti, preden smo se postavili v vrsto pri vhodu na Allianz Areno. Pri tem sem sama imela nenavaden občutek, saj smo se v belo odeti navijači kraljevega kluba porazgubili v množici rdeče oblečenih navijačev Bayerna. Verjetno ne govorim le zase, ampak v nobenem trenutku mi rdeča masa ljudi ni vzbudila občutka podrejenosti, še več, samozavestni in vzvišeni pogledi Bavarcev so samo še ojačali ponos, ki ga vzbuja v nas Madridistah grb na belem dresu. Ko sem za sabo zaslišala še naše glasne Ultrase, mi je bilo jasno, da bomo tisti večer kljub manjšini na tekmi, najbolj srčno navijali ravno navijači Reala. Sektor na stadionu, rezerviran za navijače belih, je bil v zgornjem kotu na severni tribuni. Okrog 20h smo se že posedli na svoje sedeže in nestrpno pričakovali začetek tekme. Najprej je sledilo ogrevanje nogometašev obeh ekip, med katerim je ves čas glasno igrala glasba, predvsem pop-rock izvedba himne domačega kluba, ki gre sicer kar hitro v ušesa. Omenjene skladbe še nikoli prej nisem slišala, a v primerjavi z njo se zdi himna Real Madrida iz ust Plácida Dominga, ki povzame zgodovino in veličino najboljšega kluba 20. stoletja, še toliko bolj veličastna.
Moja največja nogometna želja z vidika navijaštva je bila že od nekdaj ogled tekme Real Madrida v Ligi prvakov, niti v sanjah pa ne bi pričakovala, da bom to doživela v takšnem merilu kot ta večer. Ko se je iz zvočnikov zaslišala himna Lige prvakov se je začelo zares. Kurja polt in orošene oči, nisem si mogla pomagati. »Ils sont les meilleurs, Sie sind die Besten, These are the champions…«. (Tu manjka še verz v španščini, saj je španski nogomet v zadnjem času v zlati dobi, pa tudi finale v Lizboni bo povsem špansko obarvan!) Pred začetnim sodnikovim žvižgom se je cel stadion v tišini spomnil Tita Vilanove in Vujadina Boškova, nato pa se je začelo navijanje, ki v sektorju Madridist ni prenehalo do konca tekme. Na tribuni se nam je zdelo, da nas sliši cel stadion in tudi ko so nas navijači Bayerna preglasili, ni bilo važno. Vedeli smo, da bomo tekmo končali brez glasu, kaj drugega sploh ni prišlo v poštev. Beli so tekmo začeli podjetno, eno najlepših priložnosti je imel Bale, ko je po napaki Neuerja od daleč streljal na prazen gol. Žal je žoga preletela prečko. Kmalu zatem je po podaji iz kota Sergio Ramos odlično nameril z glavo in premagal bavarskega vratarja. Priznam, da v prvih trenutkih po golu nisem razmišljala o tem, kdo je zabil gol, ampak le o tem, da zopet vodimo proti aktualnim prvakom. Naša tribuna se je takrat tresla, vsi smo objemali svoje sosede, se drli in jokali od sreče, čustva so privrela na plano tudi najbolj stoičnim posameznikom. Kako tudi ne, finale je bil v tistem trenutku bližje kot kadarkoli prej. Pred tekmo smo vedeli, da nam bo že en sam gol v mreži Bayerna močno dvignil samozavest in seveda povečal možnosti za napredovanje. Preostala Allianz Arena je za nekaj trenutkov obmolknila in bobni ter pesmi navijačev Madrida so še bolj glasno odmevali v spodbudo belih herojev na zelenici. Pepe se je na igrišču obrnil proti nam in se nam z dvignjeno roko zahvalil za podporo. Takrat se še nismo zavedali, da je to le začetek. Prosti strel, po katerem se je zopet stresla Bayernova mreža, je sledil hitro in že v 20. minuti je po ponovnem »cabezazu« Ramosa, Real Madrid vodil proti svojemu velikemu rivalu že z 2:0. Občutek je bil neverjeten, vsi skupaj smo še bolj glasno začeli peti »Así, así, así gana el Madrid!« Prepričani smo bili, da če Madrid nadaljuje z enako požrtvovalno igro, kjer se vseh 11 igralcev skupaj brani in vseh 11 skupaj napada, Bavarci ne bodo spreobrnili rezultata. Vseeno smo ohranili (kolikor se je pač dalo) mirno kri, saj tekme še zdaleč ni bilo konec. Akcija, iz katere je padel tretji gol, se je odvila izredno hitro. Spomnim se le Benzemaja, ki je odlično podal Garethu, ta pa pred Neuerjem nesebično postregel žogo Cristianu Ronaldu, ki je izvršil to, kar opravlja najbolje na svetu: zabil gol. Trenutek kasneje sem se z orošenimi očmi znašla v objemu svojih prijateljev, nekega Španca in njegove spremljevalke za mano, iz ust mi je (že dokaj hripavo) privrelo nekaj glasnih »Vamos!!!« in celotna tribuna je ponorela od navdušenja in popolne sreče. Vse to, pa še pred polčasom! Kljub nekaj poskusom navijačev Bayerna za svojim golom, da bi svojo ekipo spodbudili k preobratu, najbrž nisem edina, ki je imela občutek, da se na Allianz Areni sliši samo nas, Madridiste. Ko se je začel drugi polčas, se mi je zdelo, da se ura nikamor ne premika, kljub neverjetni predstavi Reala, smo prav vsi težko pričakovali končni sodnikov žvižg in zgodovinsko uvrstitev v finale Lige prvakov po dolgih in bolečih 12. letih. Rezultat na »big screen-u« je bil odličen, če ne kar sanjski. Letošnje zmage proti nemškim klubom (z izjemo Dortmunda, ki je bil le opomin, da se na poti do Décime niti za minuto ne smemo sprostiti) so porušile dolgoletno tradicijo neuspehov na nemških tleh in kaj boljšega kot tako visoka zmaga proti prvakom Bundeslige, ki so pred začetkom sezone ciljali na ubranitev naslova tudi v Ligi prvakov. V drugem delu tekme je Bayern imel nekaj več priložnosti, a vse njihove poskuse je odlična Realova obramba s Pepejem na čelu in Ikerjem v vratih odbila in z vsako minuto so Bavarci postajali bolj nestrpni. Z naše tribune se je večkrat zaslišalo »Guardiola, sal del banquillo…!«, saj se je zdelo, kot da se je trener bavarske ekipe skril pred takrat že precej nejevoljnimi domačimi navijači, ki kar niso mogli verjeti nemoči svoje ekipe. Že več kot 20 minut pred koncem se je množica gledalcev odpravila proti izhodom, saj niti največji optimisti niso več verjeli, da bi Bayern do konca tekme Realu zabil kar 5 golov. Navijače belih in člane ekipe, ki so tako kot mi nestrpno spremljali tekmo s klopi in tribune, je tik pred iztekom rednega dela tekme s sedežev ponesla še ena mojstrovina Ronalda, ko je iz prostega strela ob ploskanju celotnega stadiona (Ne vem, ali so spodbujali svoje igralce ali pač ploskali najboljšemu nogometašu na svetu?!) znova premagal okamenelega Neuerja. Celotna Realova klop je stekla v objem Ronalda, medtem ko smo na tribuni zopet ekstatično skakali in s solzami sreče na licih vpili ter se veselili neverjetne zmage naše ekipe. Zadnje minute so minile hitro in kmalu smo se skupaj z igralci na igrišču, ki so se prišli zahvaliti naši tribuni, veselili in vzklikali »Madrid! Madrid! Madrid!« in »Cómo no te voy a querer!« Meni so se spet orosile oči, še sedaj ne morem verjeti, da sem bila del tako velike zgodbe Real Madrida. Po 12. letih oz. 4392 dneh (od finala v Glasgow-u) se Madridiste zopet veselimo finala Lige prvakov, seveda pa zgodba še zdaleč ni končana. Kot smo opazili tudi pri igralcih in trenerskem štabu, so vsi z dokaj treznimi glavami in spoštljivo do poražene ekipe kratko proslavili uvrstitev v finale, z mislimi že usmerjenimi na prihodnje tekme La Lige. Edina slaba novica s tekme je zagotovo rumeni karton Xabija Alonsa, ki v Lizboni soigralcem ne bo mogel do zmage pomagati na zelenici. Neumno pravilo, v portugalski prestolnici bomo ljubitelji nogometa osiromašeni za predstavo nogometnega genija, ki si tako veliko čast, kot je nastop v dresu z grbom Real Madrida v finalu Lige prvakov, zares zasluži.
Po zaključku tekme smo kar nekaj časa ostali na tribuni, ovekovečili dogodek s fotografijami in se nato počasi spustili po stopnicah do ploščadi pred stadionom. Del naše osmerice je odšel na lov za šali kot spomin na to neverjetno tekmo, ostali smo se z lačnimi in žejnimi želodci odpravili na drugo stran v upanju, da najdemo kaj za pod zob. Piva niso več točili, ostalo je še nekaj klobas s čilijem, ki bodo, vsaj nama s Sonjo, še nekaj časa ostale v spominu. Po vrnitvi h kombiju smo se kar hitro odpravili na pot in med vožnjo pogledali nekaj posnetkov s tekme na naših telefonih, preden smo od utrujenosti zaspali.
Večina Madridist, predvsem tistih malo mlajših, se bo strinjala z mano, če rečem, da je bila ta polfinalna tekma ena najpomembnejših tekem v zadnjih 12. letih, ki bo iz več razlogov zapisana v zgodovini. Popolna nemoč aktualnih prvakov najelitnejšega evropskega klubskega tekmovanja in fantastična predstava varovancev Carla Ancelottija. Prav vsi igralci so si zaslužili čisto desetko. Konec dolgoletnih neuspehov na nemških tleh, »La Bestia Negra« je premagana! Rekord Cristiana Ronalda, ki je s 16 goli, doseženimi v eni sezoni Lige prvakov, letos na čelu najboljših strelcev tega tekmovanja. Toliko za pokušino v sicer v vseh pogledih neverjetni sezoni Real Madrida v Evropi. Tako pomembna tekma, nekaj srečnežev pa nas je imelo možnost biti tam, pustiti glas in srce v navijanju za Real Madrid. Če pa kaj drži v nogometu, je to naslednje: Finala si ne zaslužiš, za finale se boriš in ga zmagaš! Hala Madrid!
Reportažo s tekme Bayern Munchen 0-4 Real Madrid (29.04.2014) je napisala Veronika.
