Dolgo pričakovana sobota, 24. maja 2014, se je zame začela že zelo zgodaj, a kljub neprespani noči zaradi potovanja sem bila takoj po pristanku na španskih tleh polna energije. Na metroju do centra Madrida sem srečala precej navdušencev v belih in rdeče-belih dresih, prav tako se je na trgih in ulicah mesta gnetlo ljudi. Na trgu Puerta del Sol sta visela plakata z ogromnimi dresi obeh madridskih klubov, ki sta si v letošnji Ligi prvakov zasluženo priborila mesto v finalu v Lizboni. Samo vzdušje v mestu je bilo dovolj, da me je prešinil TISTI občutek, občutek pred najpomembnejšo tekmo mojega kluba odkar pomnim, občutek, ki ga je težko ubesediti. To je to! Prejšnja leta sem si pomembne tekme ogledala doma, včasih v baru z nekaj prijatelji, včasih tudi sama. In že 12 let zapored se je sezona Lige prvakov mojega kluba, že v zgodnejših fazah tega tekmovanja, končala v solzah. Letos je moralo biti drugače.
Že sama vožnja iz centra mesta do stadiona je bilo svojevrstno doživetje, metro je bil že nekaj ur pred tekmo nabito poln, navijači v barvah Real Madrida smo peli navijaške pesmi in skakali, da so se vagoni metroja dobesedno gugali v vse smeri. Za nekaj minut se je metro celo ustavil v tunelu, nikoli pa ne bomo vedeli ali smo bili vzrok mi ali kaj drugega. Starejši gospod poleg mene, ki je z roko trdno držal svojo boljšo polovico, me je po špansko vprašal, če menim, da bomo zmagali (»Crees que vais a ganar?«). Ker sem imela oblečen dres in bila ovita v dva šala Real Madrida, sem se očitno povsem zlila z okolico in gospod ni niti pomislil na to, da bi mogoče bila tujka (Španci ponavadi to kar hitro opazijo). Presenetil me je, a sem na kratko odgovorila »Si!«. »Si prepričana?« (»Estás segura?«), me je s pomenljivim nasmeškom še enkrat vprašal. Tokrat sem mu pritrdila bolj samozavestno: »Si, claro!«. Gospod je bil več kot očitno navijač Atletica in v očeh se mu je videlo, kako zadovoljen bi bil, če bi se takrat motila. Mislim, da sem takrat začela še bolj verjeti v našo zmago. Dogodek je bil pozabljen takoj, ko sem se povzpela z metroja na ulico tik pred stadionom. Vstopnice za ogled tekme na mogočnem Santiagu Bernabéu smo rezervirali preko Peñe, klub pa zanje ni zaračunal ničesar. Lepa gesta, slišala sem, da so na stadionu Vicente Calderón gledalci za ogled tekme morali nekaj malega plačati. 2 uri pred začetkom tekme sem se dobila še z ostalimi člani Peñe (Katja, Brigita, Nejc, Aleš; Iskrena hvala vsem, še posebej Katji za ves trud glede kart!), priskrbeli smo si vstopnice in skupaj nestrpno pričakali začetek tekme.
Na ulicah v okolici stadiona se je gnetlo navijačev v dresih Reala, bili smo glasni, v sosednji ulici so prižigali bakle, pokale so petarde, nekaj metrov stran od mene sem zaslišala bobne in se premaknila bliže. Na srečo poznam kar precej navijaških napevov in pesmi, tako da sem se lahko pridružila množici. Počutila sem se domače, bila sem med sebi enakimi, vsi smo bili z istim namenom tam, nikomur ni bilo mar, da nisem bila rojena v španski prestolnici. Vstopimo skozi vrata nogometnega hrama: Santiago Bernabéu. Naši sedeži so bili povsem spodaj, zelo blizu zelenice, pred nami pa je stala ogromna kocka z ekrani na vseh štirih straneh. Pred začetkom prenosa so na njej predvajali fotografije, ki so jih poslali Madridiste z različnih koncev sveta, poleg tega pa so tribune, na katerih smo sedeli, ves čas snemale kamere in naenkrat smo se na ekranu prikazali tudi mi. Čas do začetka tekme se je vlekel in mislim, da smo si prav vsi želeli, da se oglasi začetni sodnikov žvižg.
Zaradi glasbe in napovedovalca na stadionu se ni dobro slišalo uvodne proslave in himne Lige prvakov v Lizboni. Pa saj to niti ni bilo pomembno. Tekma se je končno začela. Naši so tekmo začeli bolje kot Atlético, imeli so več priložnosti, pa vendar jih niso znali izkoristiti. Čakala sem na gol, ki bi nas povedel v vodstvo in me malo pomiril, a do njega ni prišlo. Na tribunah stadiona so odmevali navijaški vzkliki, pesmi in bučni »Uuuuuh« ob priložnostih tako ene kot druge ekipe. Šali v zraku, zvoki napihljivih navijaških palic in ogromne balonaste žoge, ki na žalost nikoli niso priskakljale do nas. Vzdušje je bilo enkratno, a bilo bi še boljše, če bi naši zatresli mrežo. V 36. minuti prvega polčasa pa se je zgodilo ravno nasprotno. Po veliki napaki Casillasa in skoku Godina je žoga končala v mreži Reala. Bernabéu je za trenutek obnemel, potem pa se je znova zaslišalo še glasnejše navijanje. Pa saj smo Real Madrid! En gol nas pač ne more spraviti iz tira. Vseeno se mi je zdelo, da je naša ekipa do konca prvega polčasa igrala precej raztreseno, gol Atlética jih je očitno šokiral. Med polčasom se je s tribun vseeno slišalo vzpodbude in optimizem, vzdušje je bilo primerno tako velikemu dogodku kot je finale Lige prvakov, četudi se je ta odvijal več kot 600 km stran od nas. V tistem trenutku, kot verjetno večina Madridist, ne le na Bernabéu ali Lizboni, ampak tudi drugje po svetu, nisem dvomila v preobrat Reala. Nisem pa pričakovala, da nas bodo igralci v drugem polčasu testirali, testirali naš Madridizem, testirali naše živce in kardiološke sposobnosti. Pripravili so si kar nekaj dobrih priložnosti, a bili zelo nenatančni pri zaključkih in minute so tekle, gola pa od nikoder. Ne spomnim se kolikokrat mi je med tekmo zastalo srce. Priložnosti naših, pa tudi Atleti so nekajkrat prišel blizu povišanja vodstva. Bale me je nekajkrat pošteno razjezil. Iker tudi. Karim? Kaj je s Cristianom? Še Lukita je napravil nekaj zanj netipičnih napak. Minute so tekle in vse bolj sem postajala nervozna. Ko sem zagledala menjave, me je vrglo na sedež. Se je Carlu zmešalo? Marcelo me na zadnjih tekmah ni prepričal, tudi za Isca me je skrbelo. Fabio in Khedira ven. OK, zaupajmo Carlettu! Po menjavah pa se je igra naših občutno izboljšala in začeli so vse bolj pritiskati na obrambo nasprotnika, Atléti so se pomikal vse bolj nazaj in gol naših je visel v zraku. Pa ga kar ni bilo. Nekateri navijači colchoneros-ov v Lizboni so začeli že proslavljati, vsaj tako je izgledalo. Ne moremo jim pustiti, da nam jo vzamejo. Tako blizu smo, sem si mislila. Ampak ves čas sem si ponavljala naslednje: Finala si ne zaslužiš, moraš ga zmagat! Tudi Real Madrid, pa čeprav nosi Ligo prvakov v svojih genih, ima največ zmag in najbriljantnejšo zgodovino. Zadnja menjava me je presenetila, sicer pozitivno, saj so canteranos–i moja šibka točka. Morata je zamenjal Benzemaja, ki med drugim tudi zaradi poškodbe ni pokazal vsega kar zna. Nisem si upala pomisliti, da bi ravno mladi Madridčan lahko zadel težko pričakovani gol, ki bi nas vrnil med žive.
Ko je tekla že zadnja minuta rednega dela tekme, sem opazila nekaj gledalcev, ki so vstali s svojih sedežev in odšli proti izhodom. Kako lahko? Z igralci delimo tako bolečino ob porazu kot veselje ob zmagi, ali ni ravno to bistvo? Pogledala sem na semafor in bili smo že v sodnikovem podaljšku. 5 minut. Nemočno sem se zlila s svojim sedežem, nisem mogla stati. Bila sem utrujena. Nekateri okrog mene so še stali, nekateri so peli. Jaz nisem mogla več. Edino, kar sem imela v mislih je bilo to, da je do konca še 4 minute… 3 minute in še malo… in da imamo dovolj časa za zadetek. Če ga kdo zmore, je to Real Madrid. Ni važno kdo in kako ga zadane. Priznam, v glavi se mi je odvrtel že najslabši scenarij, nad tem nisem imela nadzora. Se sprijaznemo? Je to to? Sem zato slaba Madridista? V naslednjem trenutku smo skočili pokonci in kričali GOOOOOOOOOL!!! Pristala sem v objemu sosedov in vse se je treslo. Vse ostalo je malo zamegljeno. Iz oči so se mi ulile solze, obenem nisem mogla zadržati smeha. Bila je čudna kombinacija občutkov, sladek občutek metuljev v želodcu in slane solze na obrazu, skozi rosne oči nisem videla, kdo je zadel, izvedela sem šele nekaj trenutkov zatem. RAMOS! Moje utrujene noge in roke so prejele injekcijo adrenalina, postala sem lažja, kot da bi v nekaj sekundah izgubila polovico kilogramov in tekma se je začela znova. Edina razlika je bila, da sem v tem trenutku vedela, da je zmaga NAŠA. Vedela sem, da bomo dali še en gol. Zopet ni bilo važno, kdo in kako. Mišice na obrazu mi do konca tekme niso dovolile izbrisati nasmeška, občutek je bil neverjeten. Ko sem videla vse bolj nemočno obrambo Atlética in vse bolj nervoznega Chola Simeone-ja, mi je bilo jasno, da je La Décima oddaljena le še 30 minut. Imamo to! Podaljške sem spremljala precej bolj mirno, mislim da je bilo podobno tudi pri ostalih okrog mene. Vseeno nas je gol Garetha ponovno vrgel pokonci, zopet so se mi ulile solze, saj sem dobila potrditev, da je bleščeča Orejona zares naša. Že deseta! Gola Marcela in CR7 sta nas razveselila, a občutki niso več bili isti. Lahko bi rekla, da smo čustveni vrh dosegli že v 93. minuti, Bale je katarzično zaključil zgodbo, medtem ko sta zadnja dva gola prinesla predvsem zadovoljstvo in potrditev, kdo je glavni v prestolnici Španije. Kako smo se slepili tisti, ki smo mislili, da bo pot do La Décime enostavna! Morala ja priti na krilih preobrata ali »remontade«, tako kot že mnogo odmevnih zmag v zgodovini najboljšega kluba 20. stoletja. In kaj lepšega kot proti mestnemu tekmecu Atléticu! Zasluženo smo prvaki, finale se igra do sodnikovega žvižga in Atléti so na krut način občutil, kdo je njihov nasprotnik.
Po koncu tekme se je množica s stadiona odpravila proti fontani boginje Cibeles, kjer nas je čakala velika gneča (pol milijona glav baje, ampak komu se je sploh dalo šteti?!). Igralci so na avtobusu z odprto streho prispeli na Cibeles šele okoli 6h zjutraj, vendar zbrana množica ni kazala nobenih znakov utrujenosti. Celoten trg okoli fontane je bil poln mladih in starih, ki so plezali na ograje, avtobusne postaje, semaforje itd., da bi bolje videli dogajanje. Večina je bila opitih, pripeljalo in odpeljalo je kar nekaj rešilcev. Če povzamem, Madridiste smo na to čakali res dolgo in temu primerno je bilo tudi vzdušje v mestu to noč. Sama sem imela srečo, da sem spoznala nekaj domačinov, ki so me odpeljali na del trga, kjer ni bilo toliko gneče, od koder sem imela tudi dokaj dober razgled na fontano. Na žalost nisem mogla zdržati do konca, pa tudi mnogi Španci so že prej odšli. Naslednji dan mi je bilo žal, da nisem zdržala dlje, a sem bila kmalu boljše volje, saj sem izvedela, da klub zvečer pripravlja veliko zabavo na Bernabéu. S pomočjo ostalih članov Peñe Madridiste Eslovenia mi je uspelo dobiti vstopnico za zabavo (Hvala vsem štirim še enkrat!) in tako me je čakal še en večer v družbi Madridist, igralcev in trenerskega štaba Real Madrida.
Na stadionu nas je najprej pričakala glasba in posnetki golov iz vseh devetih predhodno osvojenih Lig prvakov. Nekajkrat so zavrteli še posnetke golov iz Lizbone, potem pa so se na stadionu ugasnile vse luči. Razsvetlila se je le ogromna kocka na sredini in črte na zelenici. Občutek je bil magičen. Najprej so predstavili vse igralce, ki so se eden za drugim zbrali na vrhu kocke, nam predstavili prelepi pokal z velikimi srebrnimi ušesi in nato s Carlom na čelu zapeli novo pesem La Décima. Ko je cel stadion pel skupaj z igralci in misterjem, so mi šle dlake pokonci … neverjeten občutek! Sledil je še slavni »We are the champions!« ob katerem se je na strehi stadiona začel ognjemet, ki se je stopnjeval do konca, ko je udarilo kot iz topa. Španci me kot veliki ljubitelji pirotehnike in hrupa niso razočarali. Pristno in dih jemajoče! Še sedaj, ko to pišem, ne morem verjeti, da sem v Madridu spremljala ta dolgo pričakovani finale in v živo doživela občutke, ki jih je vsem Madridistam prinesla osvojitev La Décime … nikoli si nisem mislila, da bom del te velike zgodbe in še vedno se ne zavedam povsem, kakšno srečo sem imela, da sem lahko v srcu Madrida prisostvovala zaključku te dolgoletne obsesije. Z razlogom smo Madridiste, z razlogom nam srce bije za Real Madrid, vsako leto močneje. Eden od razlogov je prav večer v Lizboni in dvodnevno slavje v Madridu, ki bo za vedno zapisano v nogometni zgodovini. Hvala Peñi Madridista Eslovenia, ki mi je omogočila velik del teh sanj!
Še to: čestitke in zahvala Ancelottiju, ki je znal sprejeti pomembno zapuščino svojega predhodnika in v enem letu osvojiti La Décimo. Sedaj pa: A por la Undécima!
¡Hala Madrid y nada más!
Reportažo z ogleda tekme Real Madrid 4-1 Atletico Madrid v Madridu (24.05.2014) je napisala Veronika.
