Milano! Finale Lige Prvakov! V živo! Kako sploh opisat izkušnjo, katero sva doživela z Maretom v Milanu? Zelo težko, saj se vseh teh občutkov ne da popolnoma opisati. Včasih molk pove več kot tisoč besed. Ampak vam bom v nadaljevanju poskušal čim bolj približati dogajanje in nekaj občutkov, ki sva jih doživela. Pred, med in po tekmi.
Kako sploh začeti, ko pa si ob vseh teh čustvenih emocijah brez besed!? Na začetku ne morem mimo tega, da sem imel pred dvema letoma priložnost doživeti “La Décimo,” ampak zaradi obveznosti to žal ni bilo mogoče. Še danes mi je žal! Ampak Luka jo je doživel, zato je vedel, kaj pomeni, če si prisoten na takšni tekmi, največji tekmi ob koncu klubske sezone. Pred tekmo naju je zato v Milanu v “fan coni” opozoril, da naj brez “La Undécime” ne prideva ven iz stadiona, saj bova le tako razumela njegove občutke, ki jih je on sam doživel, leta 2014, na stadionu Da Luz v Lizboni.
Usoda je želela, da tudi jaz, oziroma midva z Maretom, prideva na svoj račun. Že v letu 2015 sva načrtovala pot v Berlin, kjer sva upala, da bi Real ubranil naslov evropskega prvaka v najmočnejšem klubskem evropskem tekmovanju. Vendar je bil takrat Moratov Juventus v polfinalu boljši in tako se je upanje prestavilo še za eno leto.
Real se je v letošnjih izločilnih bojih prebijal naprej, iz kroga v krog, tako od osmine finala, pa vse do finala. Usoda se je v Ligi prvakov ponovno poigrala z navijači Reala in Atlética, kakor tudi z menoj. Ponovilo se je finale izpred dveh let. Kot v opombo bi rad povedal, da sem si svojo prvo tekmo Real Madrida ogledal prav na tekmi Lige prvakov, na stadionu San Siro, proti Milanu leta 2009. Dve leti kasneje, leta 2011, sem uresničil svoje sanje, ko sem si prvič ogledal tekmo na slovitem stadionu Santiago Bernabeu in to prav proti Atléticu Madridu. Torej, povzetek obeh mojih prvih tekem bi rekel: “finale na San Siru, proti Atléticu iz Madrida.” 🙂
Real se je uvrstil v finale, kjer je v polfinalu premagal Manchester City! Mare je še v naslednji minuti preko Kluba navijačev Real Madrid Slovenija – Peña Madridista Eslovenia poslal prošnjo za finalne vstopnice. Želeli smo si dvajset vstopnic za naš klub, saj smo želeli, da bi lahko našim zvestim članom vsaj enkrat uspelo priti na najbolj pomembno tekmo v sezoni. Žal nam ni uspelo! Deset dni pred tekmo dobi Mare elektronsko pošto, v katerem je bilo zapisano, da so nam ugodili željo, vendar da smo deležni zgolj le dveh vstopnic! In nato prileti na moj telefon sms: “Čuj ti, v finalu si 🙂 2 karti smo dobil za finale CL 🙂 🙂 🙂“. Obenem sem bil nepopisno srečen, saj sem se zavedal, da bom prisoten na največjem dogodku sezone v klubskem tekmovanju, hkrati pa tudi “nesrečen,” saj le tega ne bodo deležni moji dobri prijatelji. Sicer smo še enkrat poslali prošnjo, če lahko dobimo kakšno vstopnico več, vendar je bilo upanje zaman in nemogoče.
Še preden sva izvedela, da smo dobili le dve vstopnici, sva si z Maretom rezervirala hostel in prevoz. Tudi ostali naši člani (Luka, Rokinho, Veronika in Gašper) so že imeli vse pripravljeno za obisk Milana.
Prihod v Milano! Najprej se odpraviva do hostla, kjer sva odložila stvari. S seboj vzameva navijaške artikle in takoj na trg DUOMO, kjer je bila mešana “fan cona”. Narediva nekaj slik. Iz minute v minuto raste navijaška napetost. V meni je bila vedno večja nervoza, bil sem poln adrenalina. Z našimi prijatelji iz Hrvaške (člani Kluba navijačev Real Madrid Hrvatska) si izmenjamo nekaj sms sporočil, kje se bomo srečali. Dogovorimo se, da se dobimo pred stadionom, kjer bomo prevzeli vstopnice. V tem času so bili na poti v Milano tudi že prej omenjeni Veronika, Gašper, Rokinho in Luka.
Z Maretom se odpraviva s podzemno železnico proti stadionu San Siro. Najprej je bilo potrebno iti po vstopnici, saj si brez dragocenega lističa ne moreva ogledati finala. Na poti do stadiona sva imela občutek, da sva do tedaj srečevala bolj ali manj samo Atléticove navijače, kot da Real na tej tekmi sploh ne bo igral. Ampak bližje sva bila stadionu, bolj se je razmerje navijačev izenačevalo. Prideva pred stadion. Polno navijačev, tako enih kot drugih. Razgrneva zastavo Kluba navijačev RMS in narediva nekaj slik. Ustaviva se v uradni trgovini Lige prvakov. Nič kaj dolgo nisem okleval in sem si že kupil uradni šal finala. Vznemirjenje se je iz minuto v minuto samo še stopnjevalo, saj sva bila zelo blizu zastavljenega cilja. Hrvaških prijateljev še ni bilo, zato sva sama odšla na sever po vstopnice. Sprehajava se od juga proti severu. V Milanu pa zraven navijaške atmosfere, ki je bila prisotna v teh dneh, še neznosna vročina. Skoraj 30°C! Končno prideva do cone, kjer so ob stadionu večinoma Realovi navijači. Seveda so vsi bili tam z istim namenom – prišli so po vstopnice katere jim je dodelil Real Madrid preko uradnih navijaških klubov.
Prideva do okenca, poveva od kod sva in vstopnici naju že čakata. Odpreva kuverto in evo ga, noro navdušenje ob pogledu na vstopnici. Najdragocenejši list papirja imava v roki. Takoj, ko sva imela karte v roki, sva šla na pir. Morala sva nazdravit trenutnemu uspehu. Hitro nekaj slik za spomin in nato jih skrbno shranim do tekme. Kaj kmalu so pred stadion prišli tudi prijatelji iz Hrvaške. Malo smo se “podružili,” ampak ker se nama je mudilo, smo rekli samo nekaj besed in smo šli naprej vsak po svoje. Oni po vstopnice, midva pa na kosilo, do hostla in v “fan cono” Reala, kjer so naju že čakali Veronika, Gašper, Luka, Rokinho in Aljaž, kateri je imel akreditacijsko karto za ogled tekme.
Na poti nazaj, ob stadionu San Siro, se dobiva z novinarjem Anžetom in snemalno ekipo iz POP TV-ja. Izmenjamo nekaj besed, nato pa hitro posnamemo kratek intervju o finalu, Realu, Oblaku in končnem rezultatu za večerno informativno oddajo. Seveda je bilo govora tudi o vstopnicah, če bi jih bila pripravljena prodati, kjer pa sva oba hkrati zatrjevala, da ni denarja in ni cene, ki bi naju prepričala o prodaji najdragocenejšega lističa.
Torej, že prej omenjeno, hitro na kosilo in v hostel. Oblečeva drese, skok na podzemno in sva že v Realovi “fan coni”, kjer so naju pričakali ostali člani našega kluba. Že samo vzdušje v “fan coni” je bilo fantastično, vse v belem in dobro razpoloženje navijačev se je stopnjevalo z navijaškimi pesmi. Naredimo nekaj skupinskih slik ter nazdravimo s kozarcem piva na bodoči uspeh, ki smo si ga vsi tako želeli. Pivo je teklo v potokih, saj je bilo ogromno navijačev, zato smo tudi mi v vrsti za pivo čakali več kot 20 minut.
Prišel je čas, ko smo se začeli odpravljat proti stadionu. Okrog 18.00 ure se z dvema taksijema namenimo proti stadionu San Siro. Pred stadionom, kot je bilo v navadi že v dopoldanskem času, so tudi takrat preprodajalci prodajali vstopnice za finale, ponarejene ali ne, kdo bi vedel 😀 No, mi smo izvedeli! Gašper je bil pripravljen odšteti kakšnih 300 evrov za vstopnico na črnem trgu, zato smo se ustavili pri enem izmed preprodajalcev. Začela so se pogajanja, kjer je bila začetna cena 500 €, ampak je Gašper vztrajal pri začetni ceni 300 €. Preprodajalec se je strinjal s ceno in nama z Gašperjem pokaže vstopnico. Takrat sem tudi jaz iz torbe vzel ven svojo vstopnico in ju primerjava. Seveda je bila razlika očitna in takoj smo vedeli, da je vstopnica ponarejena! Preprodajalec takoj vzame ponarejeno vstopnico in se obrne vstran od nas. In večina je bilo takšnih preprodajalcev, verjetno je imela le kakšna peščica originalne vstopnice, ampak kdo bi vedel. Verjetno so bile le tiste za 1000 € originalne. Tako je Gašper na koncu raje ostal brez vstopnice za finale.
Z Maretom se ločiva od ostalih članov in se odpraviva proti notranjosti stadiona. Vstopiva čez prvo kontrolno točko, vse ok. 🙂 Seveda, saj so vstopnice originalne. 🙂 V notranji navijaški coni, pred stadionom, za nama ponovno prežijo novinarji POP TV-ja. Ponovno želijo, da podava nekaj besed za njihovo televizijo. Na srečo sva se lahko pohvalila, da sva prišla do dveh dragocenih vstopnic preko uradnega navijaškega kluba Peña Madridista Eslovenia. Zmagovalca dvoboja med obema vratarjema pa sva kljub slovenskemu Oblaku, v vratih Atlética, napovedala v prid Navasu. Kaj drugega nisva mogla napovedat, saj sva šla v Milano samo z enim namenom – zraven ogleda finala, osvojitev La Undécime!
Sledi prihod na tribuno. Sprva iščeva kam točno se moreva namestiti. Reditelji na stadionu naju pošljejo na spodnji del tribune. Bila sva prepričana, da moreva na vrh stadiona, po možnosti v kakšen zadnji sektor na vrhu. Gledam ali sva prav prišla – piše sektor 147, vrsta 3 in sedež 6. Maretu pravim: “Tukaj sva, saj ne morem verjet. Kaj je to mogoče? V tretji vrsti sediva, cena vstopnice pa neverjetnih 70€!” Itak, da svojim očem nisem moral verjet. Že to, da sva bila prisotna na finalu, v živo, je posebno doživetje. Ampak, da nama Real dodeli še vstopnice v 3 vrsti za golom, to pa je bila samo še dodatna motivacija za nadaljnje spremljanje tekme.
Na igrišče najprej pritečejo na ogrevanje vratarji. Z našega dela tribune je takoj sledil bučen aplavz. Čez nekaj trenutkov še pritečejo ostali igralci ekipe. Najprej se ob golovi črti, v liniji mojega sedeža, začneta individualno ogrevati Marcelo in Casemiro. Čez nekaj trenutkov pa se v tej isti liniji zberejo vsi igralci, kateri so se ogrevali pod vodstvom kondicijskega trenerja.
Program pred začetkom tekme je postregel z dvema izjemnima nastopoma. Najprej se je predstavila Alicia Keys s svojimi skladbami in izjemnim koreografskim nastopom. Nato pa je ob prihodu igralcev na igrišče uradno himno Lige Prvakov zapel Andrea Bocelli. Na našem delu tribune se je čez vso tribuno razgrnila velika zastava z Realovim grbom in napisom “HASTA EL FINAL, VAMOS REAL”.
Nato je sledil začetek tekme. Tako sem bil nervozen in hkrati tudi navdušen, da nisem bil sposoben v rokah držati fotoaparata, tako da sem med samo tekmo bolj malo fotografiral. Naredil sem samo nekaj posnetkov. Tekma se je odvijala v odličnem navijaškem vzdušju iz obeh delov tribune. Čutiti je bilo, da gre za najpomembnejše dejanje v zaključku klubske sezone. Nekaj majhnih priložnosti za Real, nato pa je Real povedel po izjemnem predložku Kroosa, kjer pa je Bale žogo podaljšal do Ramosa, kateri je bil ponovno strelec v finalu Ligi prvakov. Prav tako kot pred dvema letoma. 1-0 za Real! Val navdušenja na delu tribun, kjer smo bili Realovi navijači. Kričanje, skakanje, skandiranje! Bilo je noro, vsi navijači so se začeli objemat, prav tako midva z Maretom. Ampak zadetek me ni pomiril, saj ob takšnem vzdušju in tako pomembni tekmi težko ostaneš miren. Vzdušje na našem delu tribune je bilo fenomenalno, saj se je navijalo neprestano. Real se je v drugem delu prvega polčasa umiril. Griezman je imel ob koncu polčasa prvo pravo priložnost, vendar je zgrešil, Navas pa je kljub temu bil “na žogi”. Real je odšel na odmor s prednostjo enega zadetka.
Sledil je drugi polčas. Atlético je takoj na začetku opravil prvo menjavo in začel proti Realovim vratom napadat z vso močjo. V 48. minuti je Pepe storil prekršen za najstrožjo kazen. Odgovornost je prevzel Griezman, Navas pa je pred tem dobil rumeni karton, saj je “provociral” izvajalca kazenskega strela. Taktika se je Navasu obrestovala, saj je Griezmann z močnim strelom po sredini zadel le prečko, žoga pa se je odbila nazaj v polje. Tako je ostalo pri rezultatu 1-0 za Real. Nov val navdušenja na Realovi tribuni….kričanje in skakanje! Atlético še je naprej pritiskal. Imeli so še tri izjemne priložnosti za zadetek, vendar so bili nasprotni igralci nenatančni. Nato je Real imel ponovno nekaj izjemnih priložnosti za vodstvo 2-0, vendar so Benzema, Bale in Ronaldo bili premalo natančni, da bi premagali slovenskega vratarja Oblaka. Sledila je kazen za Real, kjer je obveljalo pravilo, kdor ne da, dobi. Atléticovi igralci so izpeljali odlično akcijo, kjer je z desne strani podal Juanfran, strelec izenačujočega zadetka pa je bil Carrasco. Do konca tekme se rezultat ni spremenil in tako so sledili podaljški.
V podaljšku se na sami tekmi kaj dosti ni zgodilo, saj so bili igralci obeh moštev že precej izmučeni. Več se je dogajalo na tribunah, kjer navijanje ni pojenjalo. Atléticovi igralci so si bolj želeli streljanje 11-metrovk, zato so tudi bolj zavlačevali. Tako je ostal izid po 120. minuti 1-1.
Sledile so enajstmetrovke! V mislih mi hodijo različni scenariji. Ali bodo igralci zdržali pritisk? Ali ga bom jaz? Pravim si: “Tako blizu sem sanjam, zdržijo naj.” Nato sledi žreb strani in vrstnega reda streljanj 11-metrovk, katerega je dobil kapetan Ramos. Za konec so tako igralci obeh moštev streljali na strani Realovih navijačev, pred najinima sedežema, in z izvajanjem so začeli Realovi igralci, kar je tudi nekakšna majhna prednost, saj lahko tako vršiš pritisk na nasprotne igralce.
Stojim na tribuni na svojem stolu in ne morem neposredno gledat streljanje 11-metrovk. Prvi je bil na vrsti Vázquez. Molim in gledam Navasa, ki je prav tako držal roke v zrak. Ko je skočil on, sem skočil tudi sam, saj sem vedel, da je Vázquez zadel. Nato je bil na vrsti Griezmann. Držim fige, vendar ni pomagalo, saj je bil tokrat uspešnejši kot v 48. minuti srečanja. Nato ponovno molim in gledam Navasa pri Marcelu, Baleu in Ramosu, fige pa držim pri Gabiju, Saúlu in Juanfranu. Pri prvih dveh fige prav tako niso pomagale, medtem ko bi lahko rekel, da pri Juanfranu pa so, saj je zadel vratnico in žoga se je odbila nazaj v polje. Real je tako imel priložnost, da v peti seriji zaključi finalno tekmo v svojo korist. Na vrsti je bil Cristiano Ronalno, najboljši strelec vseh časov Real Madrida. Tokrat sem le gledal njegov strel, saj sem želel, da vidim zmagoviti gol v finalu Lige prvakov. Ronaldo si nastavi žogo, vzame zalet in se pomeri s Slovencem Janom Oblakom iz oči v oči. Kdo bo uspešnejši? Žal tokrat Slovenec ni želel, da bi bil uspešnejši prav Slovenec, ampak igralec kluba za katerega navijam že 20 let. Zalet, strel in…….GOOOOOOOOL!!!!!
Naval navdušenja na tribuni navijačev Reala. Skakanje, vzklikanje, jokanje od sreče, objemanje vseh navijačev iz vsega sveta med seboj …. Kako lahko sploh opišeš kakšni občutki so se takrat dogajali v mojem telesu? Nisem vedel ali bi se smejal oziroma ali bi jokal od sreče. To je bilo noro, neprecenljivo in neopisljivo. Z Maretom se začneva objemat, jokat od sreče in sva si rekla: “Jaaaa, to je tooooo!!!!” Tega ne bi zamenjal za nič na svetu, ker tega ne moreš doživeti na bilo kateri drugi tekmi. Ker smo žal dobili samo dve vstopnici, sem bil in sem še vedno tudi vesel, da sem tole dogodivščino doživel z mojim pravim prijateljem Markom Sotoškom, saj si je tudi on zaslužil tole neverjetno zgodbo, ob vsem tem prostovoljnem delu, ki ga vlaga v društvu.
Nato je sledila podelitev medalj, pokala in proslava, kjer so se ob koncu vsi igralci Reala prišli zahvalit vsem navijačem, ki smo jih prišli vzpodbujat. Z Maretom sva bila tako dolgo na stadionu San Siro, da sva celo zamudila podzemno železnico oziroma je ta prenehala vozit. Bila sva 13 km oddaljena od svojega hostla, ampak, čeprav sva bila izčrpana, sva po dobrih 4 km pešačenja le dobila taksi, katerega je bilo nemogoče dobit tisti čas.
Osebno bi se še rad v tej reportaži zahvalil vsem, ki ste mi tako ali drugače omogočili ogled finala Lige Prvakov. Tako Klubu navijačev Real Madrid Slovenija – Peña Madridista Eslovenia, kakor tudi njenemu predsedniku in mojemu dobremu prijatelju Marku Sotošku in seveda tudi vsem članom Kluba navijačev Real Madrid Slovenija – Peña Madridista Eslovenia, saj brez vas ne bi bilo uradnega društva in tako tudi ne bi bilo mogoče dobiti vstopnic za ogled tega spektakla. In hvala Real Madridu!
H(v)ala Peña Madridista Eslovenia!
Hala Madrid!
Reportažo z ogleda finalne tekme Lige Prvakov, Real Madrid 1-1 (5-3 po 11-m) Atético Madrdid, v Milanu (San Siro – 28.05.2016) je napisal Mitja Muzek – mičo.
