Dvom, jeza, žalost in obup je nekaj občutkov, ki smo jih čutili v naših srcih po končani drugi polovici sezone 2008/09, ko je ekipa po obupnem jesenskem delu zapravila možnosti za osvojitev naslova španskega prvenstva. Zamenjava na videz nezainteresiranega trenerja z vidno presenečenim nad ponujeno priložnostjo in odločnim Juande Ramosom. Farsa v začetku počasi iztekajočega leta z nepredstavljivo administrativno napako, ki je zanemarila dejstvo, da dva igralca, ki sta že igrala v evropskih pokalih po prehodu v novi klub, pač ne moreta dobiti nove evropske priložnosti.
Vendar igralci so na igrišču z močno voljo in trdim delom skupaj z osveženim trenerjem to dejstvo zanemarili in rezultatsko gledano, vsaj v domačem prvenstvu, navduševali z neverjetnimi 18. tekmami v domačem prvenstvu brez poraza, od tega kar sedemnajst zmag, ki so vsem nam trkale na dušo in obujale tisti rahel plamen v vseh nas, ki vedno gori za klub, ki nam je pripeljal toliko lepih in slabih trenutkov, da človek ne more ostati ravnodušen. Zdelo se je, da ekipa lahko doseže še večji preobrat, kot je uspel zgodovinski “Capellovi” ekipi le dve leti pred tem.
Vendar…
Na vrata štadiona Santiago Bernabeu je prišla Barcelona, odločena, da se zgodovina ne bo ponovila in najmočnejša v svoji dolgoletni zgodovini. Zvezde so se tokrat obrnile na njeno stran in videli smo enega najbolj bolečih porazov z lastni zgodovini. Zdi se, da so se na tej tekmi vse igrice v ozadju bivše garniture prenesle tudi na igralce in dvom v njihovih očeh je odmeval po vsem svetu, v srcu vsake madridiste pustil globoko rano, ki je še danes prisotna.
Prišlo je poletje z njim pa tudi velika žalost nad klavernim koncem zamujene priložnosti, težko prebavljive klubske farse in z povratnikom na predsedniškem mestu Florentinom Perezom, ki je roko na srce, to veliko krizo v samem jedru kluba tudi začel že toliko let nazaj, tudi velika negotovost. O tem ni bilo nikakršnega dvoma, vendar zdaj se je vrnil na velika vrata, obljubil veliko in veliko tudi že na začetku izpolnil. V klub so ponovno prišle svetovne zvezde nogometa tega tisočletja, kot sta Cristiano Ronaldo in Richardo Kaka, vendar tokrat z rahlim dodatkom. Tokrat namreč ni bila zanemarjena domača kakovost in v klub sta se ponovno vrnila zelo obetavni Esteban Granero in obrambno zelo zanesljivi Alvaro Arbeloa. Manjkala je samo še pika na i in tega so se zavedali tudi možje v klubu. Krvavo smo potrebovali nekoga, ki bo vse skupaj uravnotežil tudi na igrišču. Ekipa je potrebovala Xabi Alonsa, ki danes predstavlja ključni del te obrambno – napadalno, po dolgih letih zelo uravnotežene ekipe.
Začetek je bil krhek a zadovoljiv, ekipa se je formirala in tudi zmagovala. Ne preveč prepričljivo, vendar prepričljivosti tudi ni bilo za pričakovati po tako razburljivem poletnem prestopnem roku. Če pogledam danes na boleča in šokantna poraza proti pokalnemu “malčku” Alcorconu in v globoki igralski krizi zavetega Milana, potem lahko rečem, da je to bilo dobrodošlo, saj je ekipa stopila na realna tla in začelo se je trdo delo pod taktirko Manuela Pellegrinija, ki je kljub vsemu in to je nekaj česar nihče od nas ni pričakoval, nadaljeval svojo pot na vročem stolčku našega kluba. Mislim, da se je takrat zgodilo toliko dobrega, da pokalni poraz niti ne boli več toliko.
Po tistem šokantnem tednu, ki nam je prinesel oba poraza in presenetljiv remi proti Sportingu, se je na obzorju z tekmo, ki jo je v živo videlo tudi veliko slovenskih madridist, videl dolgoročni žarek upanja. Od tekme proti Milanu na San Siru je ekipa stopnjevala svojo formo, ki je tudi nesrečen poraz proti Barceloni ni mogel zaustaviti. Vedno je težko, ko izgubiš proti večnim rivalov, vendar večina nas je videla, da je bil rezultat po tej tekmi drugačnega pomena. Z pokazano enotnostjo med igralci in trudom pokazanim med samo tekmo je bilo jasno, da je Pellegrini našel tisto pravo taktično zamisel, ki združuje in v kateri se igralci počutijo dobro ter našel rdečo nit ekipe, na kateri se bo delalo tudi v novem letu.
Kot eno ključnih tekem v letošnjem letu, naj izpostavim tudi tekmo proti Almeriji, ki je pomembna predvsem zaradi ekipnega duha, ki se je to tekmo dokončno prenesel v noge igralcev. S tem praktičnim dokazom povezanosti so igralci dobili zanos, ki nam je prinesel zmago na vedno težkem gostovanju proti Valenciji. Ekipa je v prvi polovici te sezone doživela največji padec in hkrati tudi okrevanje po njem, kar je neprecenljiva izkušnja pred nadaljevanjem sezone, v kateri se ponuja ogromna priložnost, predvsem z finalom Lige prvakov na domačem štadionu.
Na do željenih ciljev, tako doma kot tudi v Evropi, nas čaka nekaj zelo težkih tekem. Vendar rad bi izpostavil nekatere ključne.
Prva taka, predvsem gledajoč se na domače prvenstvo, je definitivno tekma 31. januarja in gostovanje na “zakletem” Riazorju. Osebno bi jo označil tudi za tekmo sezone, ker bi prekinitev negativne tradicije, ki traja vse od sezone 1991/92, naredila čudež pred nadaljevanjem sezone in nam dala zanos za famozno osmino finala Lige prvakov. Poleg tega ne smemo zapostaviti tudi gostovanje treh članov velike španske četverice, ko v Madrid prihajajo Sevillia, Barcelona in Valencija.
V novem letu si želim, da bi ekipa začutila podporo vseh navijačev, ker mislim, da si jo zasluži in naše upanje ni bazirano na potencialu, ampak na stvarni realnosti, da ta ekipa ima vse potrebno za doseganje svojih ciljev. Želim si harmonije med vsemi nami in prenos te naše harmonije v dušo igralcev, ki bodo to prenesli na igrišče. Letošnje leto je bilo za skupnost slovenskih madridist prelomno, saj smo se po nekaj dnevnem razburjenju in vročih glavah združili v nečem veličastnem in z ogledom tekme v Milanu doživeli nekaj neprecenljivega, nekaj kar nas bo zaznamovalo celo življenje in na kar bomo vedno lahko pogledali z iskrenim nasmeškom in toplino v srcu, ne glede na to, kaj nam prinese to novo leto in tudi vsa naslednja.
Tako v nas kot v klubu, za katerega bije naše srce naj v novem letu, kar največkrat zasije sonce. Mislim, da s to željo izražam željo vseh nas.
SREČNO NOVO LETO 2010!
Janez ”Marksman” Zibelnik
