Marcos Alonso (Madrid, 28.12.1990) je vnuk nekdanjega igralca Real Madrida in sin legendarnega igralca, ki je blestel pri Aleticu in Barci. V mladinske šole Real Madrida je prišel z 12-imi leti, sedaj pa že igra na mesto levega bočnega branilca v Castilli. Pellegrini, ga je vpoklical v prvo ekipo za tekmo na Mestalli, vendar je nato obsedel na tribuni in tako še ni dočakal prvega nastopa za prvo ekipo Real Madrida …
Marcos Alonso Mendoza, že tretji po vrsti nogometaš. Glede na to, da je bil pred tem že nogometaš tvoj ded (Marcos Alonso Imaz) in tvoj oče (Marcos Alonso Peña), je bilo očitno neizogibno, da boš tudi ti postal nogometaš?
Doma že od otroštva naprej sem bil obdan z nogometom, tako s strani mojega dedka, še posebej pa s strani mojega očetom, ki je nato bil tudi trener. Veliko smo zato potovali z njim na vse strani, kjer pač je treniral, tako da je bilo res neizogibno, da mi je nogomet postal všeč.
Dedek vam je zagotovo povedala tisoč in eno zgodbo.
Ja vedno. Povedal mi je že mnoge anekdote o evropski pokalih z Di Stefanom in še posebej Rialom, ki je bil eden izmed njegovih najboljših prijateljev. Rad jih poslušam, ker so zgodovina.
Tvoj ded je del preteklosti v Madridu, medtem ko je tvoj oče del preteklosti Atletica in Barce. Je bilo težko izbrati bele?
Bila je zahtevna odločitev, sploh ker sta moja mama in moj oče bolj navijala za Atlete in Barco, toda sam sem se pridružil Realu, kot moj dedek.
Ali meniš, da ti samo ime Marcos Alonso prinaša določeno breme?
Sploh ne. Onadva sta imela svoje življenje v nogometu in sedaj sam začenjam svojega. Mislim pa, da mi samo ime ne prinaša nobenih koristi, kakor me tudi ne bremeni, ker je važno le, kaj pokažem na igrišču.
V družino si prenesel nekaj novega, saj si edino ti levičar …
Hvala bogu, ker glede na to, kaj vse sta ona dva dosegla, lahko meni že zaradi tega nekoliko drugače gledajo!
V Castilli ste v začetni postavi na levem boku. Kako si pristal v mladinski šoli Reala?
Začel sem pri Adarve, nato pa sem odšel pri 12-ih letih v šel z 12 v “Infantil B”.
S kom bi te lahko najbolj primerjali?
Ne z Robertom Carlosom, čeprav imam dober strel (smeh). V napadu sem bolj podoben Puerti. Sicer pa sta moja vzornika Luis Filipe in Marcelo, za katera mislim, da sta najboljša levičarja v prvi ligi.
Pellegrini te je vzel s sabo v Valencijo, vendar pa si nato obstal pred velikimi vrati …
Lepo bi bilo, da bi takrat doživel svoj prvenec. Že sam sprejem na letališču, kjer nas je pričakalo veliko ljudi, je bil neverjeten in oblečen sem bil enako kot prva ekipa. Na poletu je bil moj sedež zraven Drentheja, zato sem veliko govoril z njim in mi je zelo pomagal. Upam, da bom kmalu dobil še eno priložnost in bom tokrat v ekipi.
S katero številko pa bi zaigral ob svojem prvencu?
S številko 28, ker je to številka mojega rojstnega dne.
Čilski trener ni poslal nobenega od štirih mladinskih igralcev v igro na Riazorju. Kaj bi bil razlog, pomanjkanje kvalitete?
Mislim, da ne. Škoda, da ni kateri debitiral, vendar o tem odloča Pellegrini. Počasi prihajamo v prvo ekipo in zato mislim, da računa na nas.
