Potem, ko je Robertu Carlosu pripadala čast prvega udarca na tekmi med Real Madridom in Levantejem na Santiago Bernabeu, kjer je iz rok predsednika Real Madrida prejel tudi repliko kipa Sotero Aranguren in Machimbarrena, ki se nahaja pred slačilnico prve ekipe, je nekdanji igralec kraljevega kluba spregovoril tudi za RealMadrid TV.
12.2.2012 je Roberto Carlos na Bernabeu ponovno dobil stoječe ovacije.
Res je.
Dober večer in pozdravljeni na Real Madrid TV.
Najlepše hvala.
Ste se na koncu naježili?
Bilo je odlično, ali ne? To je bil pomemben dan v mojem življenju, pa tudi nekoliko drugačen dan, saj sem do sedaj po vsakem izhodu iz slačilnice lahko odšel na igrišče in zaigral. Gesta, ki mi jo je poklonil Florentino Perez, je bila izjemna, prav tako mi je bil všeč pristop s katerim so me obravnavali igralci prve ekipe, Mourinho, moji prijatelji Chendo, Manolin, Manolo ter Jorge in vsi drugi prijatelji iz tistega časa. Od desetih zjutraj, pa vse do pol dvanajste zvečer je bil to zame zelo pomemben dan.
Kaj ste občutili ob tem ko ste se vzpenjali po stopnicah iz slačilnice in slišali publiko vzklikati “Roberto Carlos, Roberto Carlos”? Znate izbrati besede, ki bi opisale občutke, ko igralec stopi na igrišče, ki je bilo 11 let njegov dom, ko je ves stadion na nogah in ko se dejansko čuti občudovanje in privrženost najboljšemu levemu bočnemu igralcu v zgodovini nogometa?
Ne, tudi Camacho in še veliko drugih je bilo izjemnih bočnih igralcev. V času, ki sem ga preživel tukaj, sem poizkušal zabavati publiko z mojim načinom igranja nogometa, poskušal sem osvojiti čim več naslovov. V mojem času je bilo zelo zabavno igrati z Beckhamom, Raulom, Zidanom, Karambeuom, Makelelejem, Bodom Illgnerjem, Clarencem Sederfom … s temi igralci je bilo tudi zelo enostavno igrati. In ko občutiš privrženost navijačev … je to zato, ker smo zaznamovali neko obdobje v zgodovini nogometa. Na Bernabeu smo doživeli čudovite trenutke in vedno, ko sem si nadel Realov dres, sem vedel, da moram storiti nekaj dobrega. Včasih se na žalost ni izšlo, kot npr. na nekaj “El Clasicih” z Barelono. V 11. letih, ko sem branil barve klube, sem navijačem verjetno prinesel več dobrega kot slabega.
Pred začetko tekme z Levantejem (Roberto je izvedel začetni udarec na sredini igrišča, op.p.), ste izgledali nekoliko plahi, ker je v nasprotju z nekom, ki je ponavadi tako samozavesten. Kaj ste razmišljali, ko ste iz slačilnice prihajali na igrišče?
Da sem se odvadil to početi. Vedno, ko sem prihajal po stopnicah sem potem šel igrat, sedaj pa sem šel zgolj pozdravit navijače. In ob tem sem se počutil, kot da se vse končuje. Moja kariera traja 22, 23 let, od leta 1988, ko sem pričel igrati pri Uniao Sao Joao v Ararasu, pot me je nato vodila do Interja iz Milana, pa sedaj do Anzhija Makhachkale. In želel sem si seveda, da bi naslednjič, ko bom obiskal Bernaebeu, to storil kot igralec. Upal sem, da bom lahko z mojim klubom nastopil na tekmi za Pokal Santiago Bernaebu. Tokrat sem se počutil, kot da je to zares slovo in počutil sem se nekako čudno. Po petih letih sem se vrnil na Bernabeu in občutil to publiko … navajen sem igrati nogomet, medtem ko te publika nagradi za tvojo predstavo, ti pa nagradiš isto publiko s katero si proslavljal nešteto zadetkov. In sedaj so me nagradili z ovacijami za mojo zgodovino v Realu. V tistem trenutku so mi šle po glavi čudne misli, ki jih ne morem resnično opisati.
Impresivno je bilo, ko vas je 80.000 gledalcev nagradilo z aplavzom, prav tako pa je bilo impresivno tudi to, da vas je občudovalo vseh 22 igralcev na igrišču, vključno z mnogimi zvezdami svetovnega nogometa.
Jutro sem preživel v športnem centru Reala in vsi igralci, čisto vsi, so me gledali in govorili: “Tukaj je igralec, ki je igral toliko let za ta klub, ki je sodeloval ob tolikih lovorikah in sedaj je tukaj z nami.” Odšel sem pozdravit Mourinha in igralce. Vedno sem verjel, da sem zelo srečen ker lahko igram nogomet. Prav tako sem vedno rad igral in ko prispeš na trening oziroma v hotel, kjer se pripravljaš na tekmo, vedno s sabo prineseš dobre stvari – srečo, željo po zabavi, željo publike po zmagi. In potem se zgodi, da pristaneš med 22, 23 igralci in se ti zdi kot, da boš zaigral. Počutil sem se še kot eden izmed mnogih igralcev … resnično so me lepo sprejeli.
Predstavljajte si, da bi Florentino Perez z vami želel skleniti pogodbo še za štiri leta. Naslovnice bi pisale: “Roberto Carlos, igralec Reala do 2017”.
Škoda, da sem moral oditi, škoda da nisem uspel podpisati pogodbe še za dve leti in sem odšel k Fenerbahceju, ampak tudi leta, ki sem jih preživel v Turčiji so bila dobra. Roberto Carlos, ki sedaj igra pri Anzhiju je isti Roberto Carlos, ki je igral v Realu in zame je to nekaj, na kar sem lahko ponosen. Zadovoljen sem z vsem kar se mi je zgodilo v življenju in življenje gre tako naprej.
Ime “Roberto Carlos”, ki je na tem dresu je več kot zgolj ime. Dres je bil podpisan s strani cele ekipe. Poglejte sporočila. Pepe je napisal “preprosto najboljši bočni igralec vseh časov.” Vsi igralci vas obožujejo in tudi vsi ti igralci so zelo dobri.
“Grande Robertino …”
Mislim da je to napisal Karanka. Zakaj je Zizou napisal “kje si? “
“Kje si? Tontin (idiot)…”. Zame je najboljši igralec vseh časov, skupaj z Ronaldom. Izjemna sta. Najlepše hvala.
Ekipa je vedela, da vas boste z nami napravili intervju, zato so se odločili, da vam bodo podarili dres s številko 3. Pepe je ob tem dodal, da je ponosen na to, da lahko nosi isto številko kot vi. Dejali ste da ste sanjali o vašem slovesu, ampak nikoli ne morete reči “zbogom” Real Madridu in Real Madrid nikoli ne more vam reči “zbogom”.
Veste kaj je najbolj zanimivo? Veliko Brazilcev pride v Madrid, kjer si ogledajo fotografije v muzeju. Veliko ljudi v Braziliji je pozabilo na preteklost, bolj razmišljajo o kritikah, ali o tem kako smo izgubili tekmo na svetovnem prvenstvu. Pozabili so na vse kar smo dosegli, ko smo predstavljali našo državo. In ljudje mi vedno govorijo, da je v muzeju veliko mojih fotografij, s katerimi se nato fotografirajo. Prav tako z mano govorijo o eri galaktikov, o trenutni ekipi, trenutnem stanju v nogometu. Trenutno je Realovih navijačev res veliko. In na El Clasicih, na tekmah proti našim večnim rivalom, se celoten svet ustavi, da lahko gleda ta spektakel. Zabavno je vedeti, da ima sedaj Real Pepeja, Cristiana, Kakaja, Ozila, Benzemaja, Higuaina, Sergia, Casillasa… tudi med mojim časom so tukaj bili izjemni igralci. To je ta veličina, ki jo ima Real Madrid in upam, da bo trenutna ekipa igralcev ter strokovnega štaba uspela osvojiti pomembne lovorike in bo Real ostal najboljši klub na svetu.
Ta ekipa ima trenutno “top” trenerja, ampak tudi ekipa v vašem obdobju je bila “top”. To je to kar ima Real Madrid, ali ne ? To je klub, ki postavlja nova merila v svetu.
Seveda. Ko ekipa ne zmaga, vedno poslušamo iste zgodbe: prišlo je do krize, igralci se ne razumejo, igralci so v sporu s trenerjem … ampak tukaj ni tako. Real Madrid je vedno bil ena velika družina. In ko je govora o Realu, kljub temu da veliko ljudi govori o Ronaldu, večina ljudi govori o družini. V drugih klubih se govori zgolj o enem ali dveh zvezdnikih. Pri Madridu pri govorijo o družini. Zaradi tega je Real Madrid tako veličasten. Ni samo klub, so tudi igralci, predsednik, navijači … Vsi so družina. Zaradi tega bo, po mojem mnenju, Real Madrid za vedno najboljši klub na svetu, ne glede na to ali izgubi ali zmaga, saj ima klub tako dolgo zgodovino.
Spomnim se fotografije, ki ste jo posneli v muzeju skupaj z vsemi trofejami, ki ste jih osvojili. Se je spominjate? To je bila odlična fotografija. Tukaj ste osvojili mnogo naslovov, prav tako pa ste za sabo pustili mnogo prijateljev.
Prijatelji so pomembnejši od naslovov. Takšno je moje mnenje.
Kakšna oseba ste? Kakšna oseba je Roberto Carlos?
Vesel sem, ne glede na to kaj počnem. Vedno se rad fotografiram z oboževalci, ne glede na to ali podpirajo Real ali katero drugo ekipo. Tudi če bom na kosilu, se bom odšel fotografirat z navijačem. Mislim, da imam tukaj več prijateljev kot v Braziliji, saj sem tukaj preživel veliko več časa. Sem zelo prilagodljiv. Ljudje pravijo, da sem fenomen, vendar se sam s tem ne strinjam. Sem samo oseba, ki je imela srečo da je lahko igrala nogomet in ob tem osvajala naslove. Sem povprečna oseba, ki bo vedno imela dober odnos do tistih, ki me obožujejo, od otrok pa do starejših generacij.
Enkrat ste podpisali fotografijo za navijača kot Ronaldo …
To je dobra zgodba. Imeli smo večerjo v restavraciji v bližini Bernabeua in uboga ženska, mislim da je tisti dan pozabila očala, je prišla do mene in me dejala : “Madre mia, ne morem verjeti da si to ti” in jaz sem odgovoril: “Sem sem”. Nato mi je dejala še, da je njen vnuk moj velik oboževalec in “Ronaldo, podpiši to za mojega vnuka”. Ronaldo je bil z mano in zato sem ga vprašal, če se naj podpišem kot on. Mislim, da si nisva z Ronnijem niti malo podobna. To kar sem storil ni bilo lepo, ampak … Vprašal sem jo kako je ime njenemu vnuku, ona pa je odgovorila, da mu je ime npr. Miguel. Zato sem napisal: “Za Miguela, tvoj Ronaldo, R9”. Dva dni kasneje me je poklical nekdo s policije in sem moral podati izjavo. Ob tem sem povedal, da sem jaz Roberto Carlos in da Ronaldo živi v drugi državi. Policist se je nato opravičil. Ne maram, ko naju primerjajo po videzu, saj si nisva nič podobna.
Tukaj imate še veliko zelo dobrih prijateljev, kot npr. Juniorja in Guina. Imate še veliko drugih tako dobrih prijateljev?
Ne. Ni jih velijo. V svetu nogometa sem moral izbrati moje prave prijatelje in te lahko preštejem na prste ene, oziroma dveh rok. Ko s sabo nimaš družine, potrebuješ prijatelje. To sem povedal Juniorju in Guini, saj smo vedno skupaj. Sta moja prava prijatelja, čeprav od mene včasih želita preveč. Ampak vedno bosta moja prijatelja in nikoli ju ne bom pozabil, ne glede na to ali bom v Rusiji, na Japonskem ali v Braziliji. Če sem v Braziliji pokličem Guino. Če sem v Rusiji, pokličem Guino in mu rečem naj pride sem. Junior ne more več veliko potovati, saj ima malo hčerko in če potuje, je njegova žena … Vedno bomo prijatelji, saj smo skupaj preživeli veliko dobrih in slabih trenutkov.
Kaj nekdo potrebuje, da postane vaš prijatelj?
Iskrenost. Ne rabiš bit bogat ali lep, da bi bil moj prijatelj, biti moraš zgolj iskren. Zame je to dovolj.
Vas je kdaj kdo izdal?
To je dolga zgodba. Živel sem z dvema osebama, ki sta me izdali. Ampak to je sedaj že preteklost. Ne vem kje sta zdaj, ker več ne govorimo. Ampak, če bosta kdaj potrebovali mojo pomoč, bom jima na voljo.
Enajst sezon pri Realu. Kako gledate na ta čas? Fernando Morientes mi je povedal, da se je šele ko je zapustil klub, zavedel kaj vse je osvojil v Realu.
Ko enkrat nisi več del kluba, lažje na stvari gledaš objektivno. Tri leta sem igral v Turčiji in takrat sem videl Real v drugačni luči. Navijači v tistem času niso bili zadovoljni. Vsa dejstva, ki so bila izrečena o klubu, sem sam pri sebi pretehtal. Ko si enkrat del kluba, imaš pogodbo s klubom, takrat vse doživljaš zelo intenzivno. Ko si enkrat zgolj opazovalec, moraš deliti vse težave in radosti z drugimi navijači. Prav tako je zelo naporno gledati tekme zgolj po TV. Veliko sem igral z Zidaneom, Beckhamom, asistiral sem pri Raulovih in Ronnijevih golih, sedaj pa sem zgolj še en opazovalec, navijač, kljub temu da sem še vedno aktiven igralec. Zdaj vse veliko bolj občutim. Če gre žoga do Benzemaja, vpijem “ustreli”, ampak Benzema razmišlja o drugih potezah. Isto se zgodi, ko ima žogo Cristiano ali pa Higuain. Ko je pri žogi Iker, govoriš, ustavi žogo, da ne bomo dobili zadetka. Moraš se navaditi na to, da si zgolj navijač in da klub občuduješ od zunaj.
Bi bilo možno, da bi podpisali petleto pogodbo?
Oscar (ime gostitelja oddaje, op.p.), upam, da se nekoč vrnem v ta klub. V Rusiji je oseba imenovana Suleyman Kerimov. Dal mi je možnost da … zraven tega, da je lastnik Anzhija, mi je dal tudi neko zaupanje v klub. Poglejte Zidana v Realu, Figa pri Interju, igralce, ki so tvorili zgodovino svetovnega nogometa. In ko ti oseba kot je Moratti ali Florentino Perez, oseba ki se zaveda kaj pomeniš temu klubu, odpre vrata klubu in reče, da je to tvoj klub … To je pri Anzhiju zame storil Suleyman Kerimov. Vedno ga kličem “papa“, smatram ga za prijatelja in za brata. Z mano je vedno zelo iskren in direkten. Ne smatra me kot zaposlenega, ampak me smatra za brata, kliče me “sin“. To je zame najpomembnejša stvar, zaupanje vame da lahko upravljam ogromen projekt za prihodnost. Kerimov ima ogromno srce. Res je zelo direkten.
Ste si vedno želeli biti nogometaš?
Vedno.
Od mladih nog?
Da.
In ste mislili, da lahko uspete kot nogometaš?
Ko začneš igrati nogomet, ne razmišljaš o tem kje boš pristal. Pomembnih je veliko dejavnikov, vključno s srečo in kvaliteto. Mama mi je vedno ogovorila, da imam luč, ki privablja dobre stvari. Nogomet sem začel igrati leta 1981, ko sem bil še zelo majhen. Nato sem odšel v Unioa Sao Joao. Ko sem prispel tja, sem sam sebi dejal, sanje so postale resničnost, nosim majico kluba iz prve lige. Kaj bom storil zdaj? Treniral sem vsak dan, igral vsak vikend, vedno znova sem poskušal pokazati dobro predstavo. Ob tem sem vedel, da če bo Bog hotel, se bo na mizi pojavila pogodba velike ekipe iz prestolnice. In se je, na vrata je potrkal Palmeiras, ekipa, ki je osvajala naslove s fantastičnimi igralci. Po dveh letih v Palmeirasu se je pojavil Inter Milan, s predsednikom Morattijem. V Italiji sem preživel eno leto. Tam sem imel nekaj manjših težav in pojavil se je Fabio Capello, Lorenzo Sanz pa me je nato pripeljal v Madrid. Od te točke naprej pa se piše zgodovina. Tukaj sem dozorel, tukaj je nastala celotna moja zgodovina. Ko si želiš postati nekdo, ko imaš sanje, ti to lahko tudi uspe.
Ampak na začetku vam ni bilo lahko. Pri dvanajstih letih ste delali v tovarni.
Tudi v tem sem užival.
Kaj ste počeli?
Delal sem v tovarni s prejo. Bilo mi je všeč, saj so ženske s katerimi sem delal v tovarni bile božanske. Res sem užival. V vsem kar sem počel v življenju sem užival. Nato sem pričel delati v tovarni, kjer je bil zaposlen moj oče. Tam smo izdelovali, saj veste, kamor dajejo mrtve ljudi.
Delali ste na pogrebnem zavodu?
Ne ne, ne to.
Na pokopališču?
Ne ne, tam kamor dajejo take osebe [poglejte izraz Carlosa na 20:42 – video je na dnu intervjuja, op.p.]
Madre mia, kamor daješ osebe kot kaj?
Kot to.
Krste.
Ja, krste. Bil sem v tovarni, ki je izdelovala te stvari. Tudi tukaj sem užival, saj sem lahko bil z mojim očetom. Prav tako sem tukaj dobil veliko prijateljev. Potem pa sem začel z nogometom.
Ste kot otrok kdaj bili lačni?
Ne, moj oče je poskrbel, da smo doma imeli vse kar smo potrebovali. Vedno smo imeli riž, meso, zelenjavo. Doma smo imeli vedno preproste obroke. Vsak vikend smo si pripravili tudi hrano na žaru. To je bilo zelo preprosto življenje.
Kakšna je bila vaša soba ko ste bili še otrok?
Ne spomnim se. Spomnim se, da je bila hiša zgrajena iz lesa, ampak moje sobe pa se ne spomnim, saj je to bilo res že dolgo časa nazaj. V Braziliji ne živim že 18 let. Nimam veliko fotografij iz mojega otroštva. Hiša je bila zelo preprosta, zgrajena iz lesa in ko je deževalo ter je pihal veter, se je celotna hiša močno majala. To je bil čas za učenje.
Ste imeli kaj fotografij oziroma kartic od svojih najljubših igralcev?
Moj oče je “Santista” (navijač Santosa, op.p.), tako da sem tudi jaz postal “santista”. Igral sem za Palmeiras in Corinthians. Ampak že od malih nog, sem imel vedno fotografijo Peleja in Santosa iz tistih časov. To so bili odlični igralci. Vedno sem bil Santista.
Kaj je najboljši nasvet, ki vam ga je dal vaš oče?
Moj oče je zelo nadležen, daje mi veliko nasvetov. Moj oče je oseba, ki mi je dala moč, da sem postal igralec. Veliko dolgujem mojemu očetu, dal mi je samozavest.
Je on najpomembnejša oseba v mojem življenju?
Da. Moj oče. On je oseba, ki me je naučila kako živeti in biti srečen.
In kaj je največja radost, ki ste jo prinesli vašemu očetu?
Največja? Bilo je veliko stvari.
Vedno govorim, da ti starši dajo tako veliko, da je edini način zahvale to, da jih na nek način osrečiš.
Mogoče jih lahko osrečiš s tem, da postaneš oseba, ki je dobro vzgojena, se lepo obnaša do drugih. Kadarkoli kdo govori o Robertu, se nanj vedno nanašajo kot sin Oscarja, sin Dona Vere. Tako je vedno, ko storim kaj slabega, užaljena moja mama, ampak ko storim kaj dobrega, bom omenjen kot Roberto, sin Dona Vere in Oscarja. To je zanju najpomembneje, razlog, da sta srečna.
Kaj se je zgodilo, ko ste staršem povedali, da zapuščate Brazilijo in se selite v Evropo?
Moj oče ni bil pretresen, saj se je zavedal moje kakovosti. Vedel je, da se bom hitro prilagodil na vsako novo okolje. Na začetku je bil malce zaskrbljen, ampak vse se je dobro odvilo. Ponosna sta, da sem zapustil dom in odšel živet v Sao Paulo, ogromno mesto in kasneje še v Italijo, sem (Španijo) in Turčijo.
Je bil trenutek, ko ste pri Interju izgubili mesto v prvi enajsterici, najslabši trenutek vaše kariere?
Ne. Zame sta bila najtežja dva trenutka. Se spomnite tekme proti Bayernu iz Munchna, ki smo jo izgubili z 2 proti 1? Žoga je prišla iz sredine igrišča, ne vem ali mi jo je podal Mijatović ali kdo drug, jaz pa sem jo poskusil sprejeti. Do konca je bila zgolj še ena minuta in če bi zmagali, bi šli naprej.Ta trenutek je bil zame zelo težaven, saj smo si vsi zelo želeli osvojiti La Decimo [torej ni bil Mijatović, op.p.]. Drugi trenutek pa je bil leta 2006, ko sem bil po mnenju javnosti glavni krivec za zadetek Thierrya Henrya na svetovnem prvenstvu. Dosti se je govorilo o meni in moral sem spremeniti mnenje javnosti. To sta trenutka, ki se ju spomnim zdaj, tekma proti Bayernu iz Munchna in tekma Brazilija-Francija na svetovnem prvenstvu 2006.
Kaj se spomnite od vašega prvega dneva pri Realu iz Madrida? Vsi, ki so bili do sedaj intervjuvani so dejali, da je bil to nepozaben dan.
Spomnim se, da sem imel daljše lase (smeh).
So bili vaši lasje kot tisti od Marcela?
Malo krajši. Imel sem hlače, ki so segale do tukaj (glej video, op.p.) in šel sem na Cibeles z nekaj novinarji. Niso me dobro poznali, ampak so me vseeno vprašali če grem z njimi tja, kjer Real Madrid proslavlja naslove. Tako smo odšli do Cibelesa, kjer so me fotografirali. Do fontane sem moral priti skozi ves promet, ki jo obdaja. Oblečeno sem imel zelo pisano majico. Vedno ko pogledam te slike, jim težko verjamem.
Prej ste dejali da vas je Real Madrid oblikoval kot osebo. Bili ste kapetan, pomembna oseba v slačilnici. Sedaj sta kapetana Casillas in Reamos. Oba vas obožujeta . Je težko biti kapetan Real Madrida?
Ne, sploh ne.
Sem mislil, da je to težko delo.
Da je lahko nekdo kapetan Real Madrida, mora biti najprej na to dejstvo ponosen, kar pa je zelo lahko. Prevzeti moraš odgovornost, ko stvari gredo slabo, moraš biti skupaj z ekipo ko zmaguje, ko je potrebno govoriti s predsednikom, ko je potrebno pomiriti javnost, ko je v 91. minuti potrebno izvajati enajstmetrovko jo moraš zadeti. Lahko je biti kapetan v Realu iz Madrida. Prav tako je biti kapetan zelo zabavno. Najboljša stvar, ki se lahko zgodi igralcu je to, da je kapetan tako velikega kluba kot je Real Madrid. Tega ne jemlješ kot dodaten pritisk, ampak kot dejstvo na katero si ponosen.
Eden vaših najboljših prijateljev v ekipi je bil Clarence Seedorf.
Da, brez dvoma.
Kaj je bilo s tem, da ste zvonili po zvoncih stanovanjskih blokov?
To je bil Seedorf, ne jaz. Bil je takšen otrok!
To mu je bilo res všeč ne, zvonjenje po stanovanjskih blokih in pretvarjanje da je dostavljalec pic.
Takrat sva med pripravami na tekmo bila cimra. V hotel smo prišli okrog 20.00, večerjo smo imeli okrog 20.30, 20.45, in okrog 21.30 smo odšli v svojo sobo. Spomnim se, da je Seedorf imel drede. Imel je dolge lase, ki so mu vzeli dve uri in pol, da si jih je uredil. Med tem časom nisem smel vstopiti v kopalnico. In lasje so mu res zelo smrdeli. Vedno sem mu govoril, Seedorf, poglej kakšen sem jaz. Obrij si glavo, imej novo frizuro. Prav tako sem živel s Seedorfom, z njim sem preživel veliko več časa kot z mojo družino v tistem obdobju.
Zidane o vas govori z občudovanjem, pravi da je vaš prirojen talent res izjemen. Pravi še, da ne bo nikoli pozabil enega vašega zadetka. Slavni zadetek iz prostega strela proti Franciji [tekma Francija – Brazilija, leta 1997, op.p.]. Bil je del zidu, ki je bil postavljen pri izvajanju prostega strela. Spomni se, da vas je videl, ko ste udarili žogo. Videl je tudi, kam je žoga poletela po udarcu in sam sebi je v glavi že rekel, da ste zgrešili. Nato je zaslišal vzklike navijačev. Kako je to mogoče. Kako ste to napravili?
Nimam pojma. Veliko ljudi me vpraša kako sem dosegel ta zadetek, kako sem udaril žogo, ampak resnično ne vem. To je ena tistih stvari, ki jih človek ne more pojasniti. Včasih me kdo na ulici ustavi in mi čestita za ta zadetek, češ da je to najlepši zadetek v moji karieri. In nato jih vedno vprašam, če so ga videli. In ko mi povejo da so ga, jim odvrnem da česa takšnega ne bodo videli nikoli več, saj nimam pojma kako mi je to uspelo.
Niti Casillas ne bi uspel ubraniti tega strela. Noben vratar ne bi uspel zaustaviti te žoge.
Včasih se šalim z Ikerjem, da sem potreboval dva dni, da sem izvedel ta prosti strel.
Če že govoriva o Ikerju, spomnim se, da je v intervjuju dejal nekaj, česar ne bo nikoli pozabil. Rekel je:” ko smo osvojili La Noveno (deveti naslov Lige prvakov, op.p.), sem pričel jokati takoj, ko sem prišel v slačilnico. Oseba, ki je takrat bila z mano je bil Roberto Carlos.”
Vsak ima svoj “občutek”. V tistem trenutku sem se želel zahvaliti Ikerju za njegove obrambe, to je bil njegova prva res pomembna tekma v dresu Real Madrida. Hotel sem uživati v trenutku z njim in sem menil, da ni razloga da joče, nisem ga hotel videti objokanega. Želel sem, da proslavlja, uživa v trenutku, s Hierrom, z igralci, s šampanjcem. Takrat je bil še zelo mlad igralec, tudi sam sem šel skozi podobne situacije, v katerih moraš prevzeti odgovornost na pomembnih tekmah. In v teh pomembnih trenutkih, ne smeš pozabiti uživati v trenutku. In če že jočeš, morajo to biti solze sreče, ki sprostijo pritisk. Po tisti tekmi, se mi je zdel zelo napet, zato sem mu dejal, pravkar smo postali prvaki, osvojili smo veliko lovoriko, uživaj, proslavljaj z drugimi. To sem storil, brez da bi o tem razmišljal.
Kateri je bil vaš najsrečnejši dan v Madridu?
Vsak dan. Od takrat ko je bil športni center še zraven La Paza, pa vse dokler se ni premaknil na Valdebebas. Potovanja po Španiji, po svetu. Priprave, ki smo jih imeli v ZDA, na kitajskem ter Japnskem. Vsak dan, ki sem ga tukaj preživel kot nogometaš je bil pomemben in srečen dan.
Se lahko vidite igrati za to ekipo Reala?
Da, vedno razmišljam o tem. Včasih ko gledam tekmo po televiziji se vprašam zakaj nisem tam? Lahko bi igral s temi fenomenalnimi igralci, sprejemal dolge podaje, ki jih tako obožujem. Prav tako bi lahko podajal žogo čez polovico igrišča, kot sem to delal, ko je bil v ekipi Beckham. Sprejel bi žogo in “bum” na drugo stran. Podobno kot to počne sedaj Xabi Alonso. In zadetki, ki jih sedaj dosega Cristiano… Zakaj ne bi podajal Cristianu, ali sprejemal podaj od Benzemaja? Zakaj ne bi užival s Sergiom Ramosom, igral s Khediro, Kakajem, Marcelom, Ozilom… razmišljam o veliko stvareh.
Zdelo se je, da je zadnjič Cristiano enega izmed zadetkov poklonil vam.
Mislim da ja. Po tekmi sem govoril z njim. Rekel je nekaj, kar je bilo v istem trenutku smešno in resnično. Rekel je namreč, da ne vedo vsi igralci tako udariti žoge in da takšen gol lahko dosežema samo jaz in on. Nato sem se jaz pričel smejati. Na poti domov pa sem potem razmišljal o tem in sem ugotovil, da ima prav. Tudi Beckham je imel svoj način udarjanja žoge, ki je bil zelo dober in močan.
Menite, da je Cristiano fenomen?
Oscar, o nekaterih igralcih ni potrebno govoriti. Nekatere igralce je potrebno zgolj opazovati in jim ploskati. Moraš jih samo gledati po televiziji, na igrišču in počakati do konca tekme, da jim zaploskaš. Sploh ne rabiš besed o tem kako fenomenalni so, kako lepi so, samo da jih vidiš igrati je dovolj, saj so zares edinstveni.
Ozil je malce podoben Zidanu, ali ne? Sicer ne moreš nikogar primerjati z Zidaneom, ker je edinstven, ampak vseeno, to so posebni igralci.
Isto je bilo s Fernando Redondom, če se še spomnite ko je igral. To so igralci z veliko stila, igralci ki vedo kako obvladati žogo, kdaj jo podati in kako jo podati. Zdaj sem se spomnil še na eno izmed smešnih stvari, o kateri sem govoril z Guino. Na tekmi proti Levanteju sem sedel v častni loži skupaj s predsednikom. In v enem trenutku, ko je Ozil sprejel žogo in jo brcnil proti centralnemu branilcu Levanteja, sem se vstal in pričel ploskati. Protokol v častni loži to sicer prepoveduje, tako da so me vsi gledali postrani. Opravičil sem se predsedniku in mu dejal, ko je na igrišču takšen igralec, se moraš preprosto vstati in ploskati, ali pa zapustiti častno ložo in oditi na tribune.
Ko ste odšli na Valdebebas, je bil eden izmed prvih ljudi, ki so vas pozdravili, Mourinho.
Vedno ko me vprašajo o tem, kdo je najboljši trener na svetu se spomnim na Mourinha, na njegovo fantastično zgodovino, lovorike z različnimi klubi. In to kljub temu da so me trenirali trenerji tipa Capello in Del Bosque. Vsaka ekipa na svetu bi na svoji klopi rada imela trenerja kot je Mourinho. Vsak igralec na svetu bi rad imel Mourinha za trenerja. Vsak. Zato je bilo zame zelo pomembno, ko sem ga pozdravil… Z njim sem govoril dve ali tri leta nazaj, ko je bil še pri Chelsejau, ne spomnim se točno. Takrat je name naredil vtis kot neverjetna oseba. Sedaj, ko sem ga zares spoznal, pa vem da je fenomenalna oseba.
Bi si ga želeli kot trenerja na eni izmed točk v vaši karieri?
Želim si, da bi bil trener kluba, kjer sem zaposlen sedaj. Je izjemen profesionalec. Ima svoj stil, njegov način prevzemanja odgovornosti, tako kot npr. po “clasicih”. Takrat se pojavi pred mediji in reče, pustite igralce pri miru, govorite z mano. To je super za igralce. Veliko ljudi ga kritizira, ampak takšen odnos kot ga ima on, ga nima veliko trenerjev.
Kako vidite Real Madrid v tej sezoni?
Dobro jim gre, trenutno so še vedno aktualni španski pokalni prvaki, dobro jim gre tudi v prvenstvu. Prvenstvo bodo izgubii zgolj če bodo to želeli. V evropi imajo vse možnosti da pridejo do polfinala, finala in da tam tudi postanej prvaki. Madrid že ima naslov pokalnih zmagovalcev. Dokler ni zaigran finale, so trenutni prvaki. V prvenstvu imajo deset točk prednosti in v ligi prvakov igrajo proti CSKAju, ki je klub ki ga poznam. Sem mnenja, da Madrid ne bo imel težav s kvalifikacijo v naslednji krog, sploh ker povratno tekmo igra doma.
Kaj mislite, kakšna bo tekma proti CSKAju?
CSKA je dopustil, da jih je zapustil odličen igralec, Vagner Love. On in Doumbija sta tvorila izjemen par, z veliko hitrosti in kvalitete. Vse ekipe imajo svoje probleme, Anzhi je premagal CSKA z 2 – 1. Verjamem da bo prva tekma bolj zahtevna, saj bo Madrid igral v Moskvi, pred polnim stadionom. Na drugi tekmi, doma, pa ne bo problemov.
Kaj mora Madrid pripraviti za mraz? Dejali ste, da mislite da je bolj mrzlo v Madridu kot v Moskvi?
Mislim da je.
Kako je to mogoče?
Vremenski pogoji so drugačni. Ko je -19 ali -24 stopinj, sploh ni tako mrzlo kot si ljudje mislijo. V Kijevu smo igrali pri -11,-12 stopinj in je bilo res izjemno mrzlo. V Moskvi so temperature drugačne. Ne bo tako zelo mrzlo. Madrid bo imel tudi nekaj drugih problemov, kot je npr. umetna trava na stadionu Luzhniki. Ampak kar se tiče mraza, nimajo kaj za skrbeti.
Obstaja možnost, da ta ekipa letos slavi na Cibelesu?
Vsekakor. Ne bom preveč govoril, saj bodo ljudje začeli verjeti v moje besede. Počakajmo in videli bomo. Ampak nimam dvomov.
Ponavadi te intervjuje končamo tako, da se igralci podpišejo na mizu. Tukaj imate kuli, s katerim lahko pustite spomin na vaš obisk.
Tukaj?
Da, kjerkoli želite. Mislim da ni nobenega podbnega intervjuja na svetu…
V katerem jeziku naj napišem?
V katerem želite. Ta intervju je unikaten na celotnem svetu, tako da ljudje lahko malo bolje spoznajo Roberta Carlosa, tako da lahko vedo, da vaš srce še vedno bije za Real Madrid. Verjetno ne bom nikoli vedel, kako se počuti nekdo ki na Cibelesu proslavlja naslov, ampam poznam pa ponos navijača, ki intervjuva najboljšega levega bočnega igralca v zgodovini nogometa in eno izmed najboljših oseb, ki sem jo spoznal.
Hvala.
Najlepše hvala za vaš obisk, srečno.
vir: unamadridista
prevedel: roadman
