Real Madrid v zadnjih letih doživlja transformacije na vseh področjih. Nekaj dni pred objavo te kolumne se je spremenil tudi status, ki določa kdo lahko in kdo ne more kandidirati za predsednika kluba. Dvignila se je namreč omejitev minimalnih let članstva, ki jih posameznik mora preživeti kot uradni član kluba, da lahko kasneje kandidira za predsednika. Prejšnji pogoj je bil 15 let članstva, sedaj se je ta doba zvišala na 20 let neprekinjenega članstva za predsednika in minimalno 10 let članstva za podpredsednika kluba. Predstavljeni cilj omenjene spremembe je nadaljnje onemogočanje angleškega modela lastninjenja kluba, kot last nekega posameznika.
Vendar, še večje transformacijo kot v sami upravi kluba, so se zgodile pri samem kadru nogometne prve ekipe.
Če za primerjavo vzamem sezono 2008/2009, so se v igralskem kadru znašli igralci kot so :
– Wesley Sneijder
– Arjen Robben
– Ruud van Nistelrooy
– Javier Saviola
– Fernando Gago
– Fabio Cannavaro
in še mnogi drugi.
Danes teh igralcev že dolgo ni več. Zamenjali so jih novi v obliki Di Marie, Cristiana Ronalda, Mesuta Ozila in Karima Benzemaja, med njimi se znajde tudi vzhajajoči steber obrambe, Rafael Varane. Večina od novih, nogometno gledano, mladih igralcev je od prihodu podpisala dolgoročnejše pogodbe, za kar mislim, da prinaša dolgoročnejšo stabilnost kar se tiče samega igralskega kadra in mislim, da je to pravi način nakupovanja igralcev za klub kot je Real Madrid. Tudi sami igralci so se izkazali za obetajoče oziroma za igralce, ki so zmožni igrati na najvišji ravni skozi celotno sezono. Tukaj ne štejem padca forme v začetku aktualne sezone v domačem prvenstvu, saj je le ta posledica različnih faktorjev, tako od slabih priprav, do utrujenosti po odigranem evropskem prvenstvu in do manjše motivacije proti ”slabšim” nasprotnikom v ligi, predvsem po lansko leto končani dominaciji v prvenstvu našega največjega rivala Barcelone.
Letošnja glavna okrepitev je prišla v obliki hrvaškega zvezdnika Luke Modriča, ki je s seboj prinesel novi koncept grajenja igre, ki ga pri Xabi Alonsu nismo vajeni. Koncept hitre igre od nog do nog pri prehajanju iz obrambe proti napadu. Koncept, ki nam je lansko sezono manjkal pri morebitni želji po umirjanju tempa igre in ohranjanju pridobljene rezultatske prednosti.
Če pogledamo našo standardno trojico, ki se nahaja takoj za napadalcem, potem je jasno, da ima Real v Ronaldu, Di Mariji in Ozilu tri igralce, ki svoje priložnosti iščejo s svojo odzivnostjo, hitrostjo in pa sposobnostjo v igri ena na ena. To velja predvsem za oba bočna igralca – Ronalda in Di Marijo. Ozil je v dosedanji karieri pri Realu dokazal tudi svoj neverjetni pregled na prostor in vtekanja soigralcev.
In tukaj prihajam do glavne tematike današnje kolumne. In najbolj pomembne transformacije v igralskem kadru in v konceptu razmišljanja pri sestavi le tega.
Real Madrid je še ne tako dolgo nazaj med nogometnimi navdušenci veljal za klub, ki ima in kupuje samo napadalce, medtem ko so je igralski kader na sredini igrišča in predvsem v obrambi veljal za pozabljenega.
Če se vrnem na sezono 2008/09 lahko v igralskem kadru takratnega Reala najdem kar pet napadalcev. Takratno napadalno petorko so sestavljali: Raul, van Nistelrooy, Gonzalo Higuain, Javier Saviola in Klass-Jan Huntelaar.
Od te napadalne petorke je danes v kadru le še Gonzalo Higuain, ki se mu je pridružil še Karim Benzema. Letošnjo sezono je tukaj tudi mladi Alvaro Morata, ki pa kljub temu da je član prve ekipe, svoje minute še vedno nabira v rezervnem moštvu kluba. Real Madrid je prešel iz ekipe z viška napadalci, do ekipe, ki ima v svojem trenutnem kadru le dva napadalca, ki sta sposobna igrati na najvišji ravni. Vsaj tako se zdi na papirju…
Razlog zato je zelo širok in obširen.
Glavni pa tiči v dejstvu, da smo bili v zadnjih treh letih priča globalni in iz tega razloga tudi dokaj nenadni spremembi koncepta igra in formacije igralcev na igrišču ter njihovih vlogah pri klubih na visoki in najvišji ravni evropski ravni. Z prihodom in uveljavitvijo formacije 4-2-3-1 smo doživeli nogometno revolucijo svetovnih razsežnosti, ki se je marsikomu zdela naravna ali neopazna, vendar je kljub temu spremenila in na glavo postavila marsikatero nogometno knjigo, ki je temeljila na 4-4-2 formaciji ali pa celo 3-5-2 formaciji iz konca 20. stoletja, obe formaciji sta danes skorajda že pozabljeni. Ta razmeroma nova, oziroma še pred kratkim manj oziroma izredno malo uporabljena formacija, bazira na treh ključnih točkah.
Skriva se v dveh dvojkah in napadalni enki.
Najprej v obeh obrambnih veznih igralcih, ki morata že razmeroma visoko na nasprotnikovi polovici preprečevati organizacijo napada nasprotne ekipe in hkrati skupaj imeti sposobnost hitrega prenosa žoge iz lastne obrambne akcije v napadalno akcijo, naj si bo z igro preskoka ali z podajami v prazen prostor.
Ključno vlogo predstavljata tudi oba krilna igralca, kjer najdemo danes v večini evropskih ekip tudi najdražje in najbolj zaželene igralce. Klubi kot so Bayern, Real, Milan, Manchester City, Arsenal in deloma tudi Barcelona svoje napadalne akcije iščejo v krilnih igralcih, ki so sposobni prodreti v sredino proti vratom. To je s seboj prineslo tudi koncept zamenjave strani igranja glede na igralčevo primarno nogo.
Pri formaciji 4-4-2 je bila glavna naloga krilnih igralcev predložek iz zadnje tretine napadalne polovice igrišča v 16 metrski prostor. Najlažji način doseganja tega cilja je, da je na levem krilu nogometaš z močnejšo levo nogo in obratno na desnem, saj je v tem primeru žoga dlje od nasprotnega branilca, ki se giblje med igralcem in golom.
Danes se je to obrnilo. Krilni igralci z močnejšo desno nogo igrajo na levem krilu in igralci z močnejšo levo nogo igrajo na desnem krilu, saj je pri formaciji 4-2-3-1 prehod pred nasprotnikova vrata veliko bolj direkten in potreba po uporabi močnejše noge večja. Prav tako je pri morebitnem vzporednem prodoru (vzporedno na gol-avt linijo) žoga že na igralčevi močnejši nogo in je s tem možnost močnejšega udarca večja.
Ko pa ta direkten prehod na vrata zataji in nasprotnikovi obrambni igralci uspejo zaustaviti te prodore, pa pride na vrsto napadalec. Napadalec, ki je zmožen izkoristiti vse priložnosti, ki se mu ponujajo, tudi tiste najmanjše. Ima pomoč v napadalnem vezistu, ki ga išče z podajami v prostor direktno pred vratarja ali pa v krilih, ki tekom tekme zamenjajo stran igrišča in preidejo nazaj na predložke.
Vendar se kljub vsem poskusom kril in napadalnega vezista velikokrat zgodi, da je priložnosti na tekmah malo, oziroma so te omejene na strele iz razdalje. Tukaj se pojavi potreba po napadalcu, ki bo ustvaril priložnost iz slabše podaje ali pa z različnimi vtekanji odpiral luknje v osrednjem branilskem paru in bo s tem večji prostor za prodor,strel ali podajo krilnih igralcev in napadalnega vezista.
Skratka, napadalci so veliko manj pri žogi kot so bili 5 let nazaj in njihova igra brez žoge je veliko pomembnejša kot je bila še pred nekaj leti, poleg tega pa morajo znati izkoristiti žoge, ki pridejo za hrbet obeh branilcev z zadetkom ali pa vsaj s strelom v okvir vrat, kjer je potrebno posredovanje nasprotnega vratarja.
To je prineslo tudi spremenjen igralski kader in spremembe v zahtevah, ki jih mora igralec izpolnjevati na določeni poziciji. Tudi pri napadalcih. Povpraševanje po visokih in močnih napadalcih svetovnega kova, ki bodo sposobni zadrževanja žoge in težkih duelov v zgoščenem 16 metrskem prostoru je veliko večje kot je njihova trenutna ponudba, zato se klubi odločajo za alternative in drugačno reševanje nastalega položaja. To je z izbiro dveh napadalcev, vsakega s svojimi in različnimi igralskimi karakteristikami in tako pot je izbral tudi Real.
V Gonzalu Higuainu ima Real na papirju igralca, ki je bližje modelu klasičnega “finišerja”, torej napadalca, ki ga vsaj na papirju odlikuje moč in sposobnost izkoriščanja žog, ki mu jih igralci pripeljejo v zadnjo fazo napada. Gre se torej za model kakršnega sta nedolgo nazaj v Evropi predstavljala Didier Drogba pri Chelsiju in Ruud van Nistelrooy pri Realu, danes pa ga še vedno predstavljata PSG-jev Zlatan Ibrahimovič in Schalkejev Klaas-Jan Huntelaar. Napadalci, ki se manj gibljejo po igrišču ampak so zato močnejši v fizičnih duelih in pri zaključevanju priložnosti. Soigralci ga največkrat iščejo s podajami v prazen prostor direktno proti golu.
Na drugi strani je Karim Benzema napadalec z drugačnimi karakteristikami. Več je gibanja po igrišču, zaradi tega pri njemu v sodelovanju s soigralci vidimo dolge podaje nanj, saj ima izjemno sposobnost zadrževanja žoge, prav tako prinaša več same kombinatorike v napadalni tretini in je bolj raznovrsten pri strelih iz različnih položajev. Problem pri Karimu nastane, da je v situaciji, ko se Benzema znajde z žogo na krilnem ali pol krilnem položaju v nasprotnikovem kazenskem prostoru ni nobenega igralca, na katerega bi lahko sledila podaja za zaključek akcije. Po eni strani zato, ker se je sam premaknil v situacijo iz katere je manj nevaren za nasprotnikova vrata, po drugi strani pa zaradi pomanjkanja vtekanj krilnega igralca na nasprotni strani v sam kazenski prostor.
Vendar Karim lahko pokaže več uporabnih karakteristik, saj s svojim gibanjem razigrava soigralce, išče podaje, nadaljuje kombinatoriko, hkrati pa vnaša nemir v obrambo nasprotnika in s svojim gibanjem odpira obrambo nasprotnika in ustvarja prostor.
Pri Higuainu pa je veliko večja verjetnost, da se med samo tekmo izgubi, saj nima tako širokega repertoarja sposobnosti, kot njegov tekmec v napadu in v primeru, da soigralci, ki stojijo za njim, obrambe nasprotnika ne razširijo, je na tekmi komaj opazen. Vendar vse odtehta morebiten zadetek iz priložnosti, ki se mu ponudi ali mu je ponudijo njegovi soigralci.
Vendar kaj se zgodi, ko napadalec, ki ima nalogo stati v 16 metrskem prostoru in čakati na priložnost, tistih priložnosti ne izkoristi?
Kljub padcu forme celotne ekipe, se je na začetku te sezone na vsaki tekmi pokazalo dovolj priložnosti, ki bi jih moral napadalec njegovega kova realizirati in njegova bera zadetkov v ligi bi morala biti veliko večja, glede na priložnosti, ki jih je imel.
Kakšna je rešitev situacije, ko ima ekipa, ki goji sodobni način igre in uporablja 4-2-3-1 različico formacije, dva napadalca, pri tem pa je prvi starejši model igralca, z več gibanja in kombinatorike, drugi pa je finišer, ki to pravzaprav ni?
Janez ”Marksman” Zibelnik
