“Nogomet je univerzalen jezik. Na svetu je več ljudi, ki govori ‘nogometni jezik’, kot pa ljudi, ki govorijo španščino ali angleščino”, razlaga trener v intervjuju za ‘Ronda Iberia Magazine’.
José Mourinho je za en dan pustil ob strani aktualnosti Real Madrida in se posvetil intervjuju za ‘Ronda Iberia Magazine’ v katerem govori o sebi osebno. Trener belih je govoril o svojem poklic, o trenutni situaciji v nogometu in njegovih razsežnostih: “Vedno težje je biti trener, to je poklic, ki se stalno razvija. Nogomet je univerzalen jezik. Več je ljudi, ki govori nogometni jezik, kot pa ljudi, ki govorijo španščino ali angleščino”.
Trener priznava v intervjuju z Pablom Fernándezom, da je zelo zadovoljen v Real Madridu in da čuti podporo navijačev. “Počutim se veliko bolj ljubljenega kot ljudje mislijo. Veliko je oboževalcev, tudi rivalskih klubov, ki me občudujejo in spoštujejo tako profesionalno kot osebno”. Poklic trenerja mu sledi že od rojstva, saj se je njegovo življenje vedno vrtelo okoli nogometne žoge: “Ne spomnim se kdaj sem prvič stopil na nogometni stadion, saj sem se na njemu rodil. Na dan, ko sem se rodil se je v mestu (Setúbal) odvijala zelo pomembna tekma. Moj oče je na tej tekmi igral. Od takrat naprej so vsi moji spomini povezani z nogometom”.
Njegov oče je bil profesionalni igralec in trener, izmed mnogih nasvetov, ki mu jih je dal José Mourinho izpostavlja: “iskrenost. Sliši se banalno, da moramo poudarjati, da moramo biti iskreni, a resno to mislim. Moramo biti iskreni sami sabo in z ljudmi, ki nas obkrožajo. To filozofijo poskušam aplicirati na svoje delo in poskušal bom vse do konca”.
Ob bližanju 50. rojstnega dneva, Portugalec priznava, da ni nostalgičen, čeprav se rad spominja svojih prejšnjih etap življenja. “Sedaj, ko se približujem 5o letu in mi moje mesto pripravlja majhen sprejem, doživljam nekatere stvari malo drugače. 50 let je okrogla številka, ki veliko pomeni. Te dni sva se z ženo spominjala preteklosti. Predstavljate si! Postala sva par, ko sem jaz imel 16 in ona 15 let. Spominjam se vseh najinih trenutkov in ne moremo preprečiti, da se na mojem obrazu ne bi pojavil nasmeh”.
O svojem poklicu nogometnega trenerja, madridista pravi: “vedno težje je biti trener”. In razlaga, da je potrebno veliko znanja, ne samo nogometnega, da bi nekdo lahko bil trener: “Današnji trener ne more biti isti tistemu pred 10., 20., ali 30. leti. To je poklic, ki se stalno razvija. Obveznosti trenerja so veliko večje, kot izbrati 11 igralcev, razložiti taktiko in določati menjave. Spomnim se pogovora, ki sem ga imel z profesorjem na univerzi. Bil sem problematičen študent, priznam. V predmete, ki so mi bili všeč sem se poglobil do konca, vedno spraševal profesorje o dodatnih informacijah. Povsem drugačen odnos sem imel do stvari, ki me niso zanimale, ker se mi niso zdele zanimive. Prvi dan predavanj na Univerzi v Lisboi sem imel enega od teh ‘dolgočasnih’ predmetov, rekel sem profesorju: ‘pripravljam se, da postanem nogometni trener in ne vem kaj počnem na vaši uri’, on mi je odgovoril: ‘Če hočeš biti velik nogometni trener moraš imeti veliko znanja, ne samo nogometnega’. Imel je prav”.
Mourinho je univerzalni Portugalec in odkriva, da je eden od njegovih ciljev z začetka trenerske kariere izpolnjen: “Od malih nog sem vedel, da za uspeh v mojem poklicu moram v tujino. Nujno je potovati in srečevati se z novimi izzivi za razvoj. Ko sem začel, sem si za cilj postavil trenirat na Portugalskem, v Angliji, Italiji in Španiji. To sem izpolnil. Ko končan svojo pot v Real Madridu, ne vem katero pot bom izbral za nadaljevanje svoje kariere”.
Mesto trenerja v ekipi na tako visokem nivoju pomeni vedno biti pod pritiskom, a se je madridski trener na to znal dobro prilagoditi. Pravi da se dobri trenutki, vedno začnejo s slabimi: “Nikol nisem razmišljal, da bi odnehal. Trenutki nelagodja, ki jih doživljaš niso nič več kot le trenutki. Trenutek, ko te sin prosi, da ne vstopaš v šolo, da lahko živi v miru ali ko te žena prosi, da počakaš v avtu dokler ona opravi nekaj nakupov. To je cena, ki jo plačujem, ker delam to kar me veseli. Moj življenje ni drama”.
Mourinho je spregovoril tudi o pomenu, ki ga ima nogomet na družbo: “Nogomet je družbeni fenomen, ki ga ne moremo primerjati z nobenim drugim, je najbolj univerzalen jezik. Več je ljudi, ki govori ‘nogometni jezik’, kot pa ljudi, ki govorijo španščino ali angleščino. Ne glede na kontinent, nogomet je globalni fenomen, kateremu uspeva združevati ljudi različnih ras, kultur in religij. Prav zato je naša odgovornost tako velika. Dandanes je vsaka napaka igralca, še dodatno razpihana, kar povzroča še dodaten pritisk. Današnji igralci morajo prevzeti ogromno odgovornost za svoja dejanja”.
Trener iz Setúbala že veliko let živi skupaj z vrhunskimi športniki, kot so nogometaši. Na vprašanje ali so dober vzor za mladino pravi: “V veliko primerih ja; v nekaterih ne. Tudi sam, sedaj ko nimam več 20 let kot oni, sem storil veliko napak. Ne glede na to koliko si čustveno zrel in kako uspešno to pokažeš v svojem obnašanju, se bodo zgodili trenutki v katerih ne boš kontroliral svojih čustev in boš storil napako. Mediji še dodatno razpihajo take situacije. In to se razume, saj so časopisi danes zelo tekmovalni in v zelo težkih trenutkih, zaradi digitalne revolucije. Mogoče bi si morali vsi med sabo pomagati, tako da bi dobri primeri prevladali nad negativnimi”.
José Mourinho ima noge na trdih tleh in živi v resničnosti trenutka. O prihodnostih svojih sinov pravi: “Imam srečo, da je moja žena tako mati kot oče mojim otrokom. Ne moremo jim prikrivati, da so v nekaterih določenih pogledih privilegirani; a prav to je za njih najtežje. Moja žena skrbi za to, da živijo v resničnem svetu. Moramo se zavedati, da je svet danes zelo zakomplicirani”.
Na zadnje, Portugalec komentira, da kot trener “poskušam vedno biti najboljši. Stalno sem v boju s samim sabo. Na srečo, sem osvojil veliko lovorik in nimam nobene obsesije s tem. V vsakem pogledu, vedno več razmišljam o drugih; o članih ekipe, o mojih navijačih, o mojim igralcih. Mislim, da mi to dela dobro”.
