Obisk Madrida je vedno nekaj posebnega, mesto je privlačno, ljudje prijazni, zabava dobra in relativno poceni. Tako ni čudno, da je Madrid zanimiv cilj za marsikaterega turista. Za razliko od večine ostalih turistov, pa sam potujem v Madrid popolnoma v odvisnosti od enega dogodka, to je tekme, ki je takrat na sporedu. Sodelavec, ki prav tako stiska pesti za našo ekipo je dobil lepo rojstno dnevno darilo, vstopnico za povratno tekmo španskega superpokala v sezoni 2012/2013, povratni El Clasico na Santiago Bernabeu. Ker ga nismo želeli pustiti popolnoma samega, smo se odločili, da se mu na tekmi pridružimo še trije prijatelji, od tega dva navijača nam vsem osovražene Barcelone. Di Maria in Valdez sta poskrbela, da je bila povratna tekma precej odprta, 3:2 v gosteh je bil povsem spodoben rezultat za beli balet.
Ogled El Clasica so bile vedno moje otroške sanje. Tekma vseh tekem, ne gleda na trenutno formo, pozicijo na lestvici, igralski kader. Prvič se mi je ta želja izpolnila maja 2009, ne glede na najtežji poraz v zgodovini kluba na domačih tleh od naših velikih rivalov (2:6), je bilo to nepozabno doživetje. Spoznal sem pravega lokalnega madridista Joseja, ki mi je prodal karto in s katerim se vidim ob vsakem obisku v španski prestolnici. Prav zaradi tega poraza sem malce okleval pred nakupom kart, a ko so se na uradni strani pojavile 3 karte za golom, smo jih z veseljem kupili. Moj drugi El Clasico, tokrat mora biti drugače.
Konec avgusta je v Madridu še vedno višek počitniškega obdobja, zato je v mestu precej manj ljudi. Vseeno je bilo že čez dan čutiti neko pozitivno atmosfero, precej ljudi v dresih se je že čez dan sprehajalo po mestu. Tudi kakšnega v nasprotnikovih barvah se je dalo videt, “siempre a provocar” (vedno provocirajo) nam je razložil že taksist, ki nas je vozil, ko smo enega od njih srečali v mestu. Madrid velja od vedno za bolj tolerantno mesto do navijačev Barcelone, kot je to obratno. Zato sta se tudi moja kolega, ki navijata za Barco odločila, da bosta ponosno imela svoja dresa na tekmi. Sam sem se odločil za svojega Van Nistelrooya, ki pa ni preveč sreče prinesel na prvem El Clasicu. Po obveznem okrepčilu v “Museo del jamon” smo se z metrojem namenili proti najlepšem stadionu na svetu, provokatorja sta bila prepričana v svojo zmago, Madridisti sva bila nekoliko bolj previdni. Karte za tekmo so bile na “Fondo norte”, zelo blizu igralne površine v višini zastavice za kot. Med prvimi smo vstopili na stadion, si ogledali ogrevanje, spremljali kako se stadion polni. Vedno me preseneti kako ogromno ljudi najde svoje sedeže tik pred začetkom tekme. Za vsakem stolu je bila zataknjena bela zastavica, začelo se je nervozno odštevanje do začetka tekme. Očitno je bilo da je bilo na stadionu precej turistov takih kot smo bili mi, ne glede na to je bilo navijanje že pred tekmo na kar spodobnem nivoju, “puta barca oe oe” pa najpogostejša pesem. Pred začetkom tekme smo vsi navijači začeli mahati s svojimi zastavicami, kulisa je bila res impresivna, zaradi akustike stadiona je bilo vse skupaj zelo bučno. Ko se je končno tekma začela smo imeli kaj videt. Real je štartal zelo agresivno in s tem presenetili nasprotnika, začele so se vrstiti priložnosti, igra naše ekipe je bila na najvišjem možnem nivoju. Po nekaj zapravljenih priložnosti smo povedli prek Higuaina, stadion je eksplodiral, v skupnem seštevku pa smo bili že v vodstvu. Na srečo smo nadaljevali v enakem tempu in nizali priložnosti eno za drugo, Barcelonini igralci so bili povsem nemočni in ko je Cristiano s petko preigral Piqueja in še drugič zadel, smo imeli po 19. minutah že lepo prednost in popoln nadzor nad tekmo. Nato je zadel še Ramos z glavo, a je sodnik gol razveljavil, čeprav ni bilo povsem jasno zakaj. Ko smo v 29. minuti videli še rdeč karton Adriana, po prekršku nad Cristianom, ki bi drugače sam stekel proti Valdezu, smo že skoraj mislili, da bomo spremljali goleado na El Clasicu po zelo dolgem času. Tik pred polčasom nas je šokiral Messi z golom iz prostega strela. Vseeno smo videli prekrasen prvi polčas in samo Realovi nespretnosti smo se lahko zahvalili, da ni že po 45. minutah odjeknila petarda.
Drugi polčas je bil povsem drugačen, nasprotnik je vzpostavil ravnotežje navkljub igralcu manj, očitno so se naši odločili za bolj obrambno taktiko. Minute so minevale počasi in prvič od kar sem bil na tekmi Reala, se mi je zdelo, da čas teče prepočasi, po navadi sem si vedno želel, da bi tekma še kar trajala. Prednost je bila minimalna in že en sam gol bi nas obsodil na poraz, zato so se muke samo še stopnjevale. Pred koncem je prvič vstopil še Modrić, ki ga je stadion zelo toplo sprejel. Po še nekaj mučnih minutah in obrambi Ikerja po poizkusu Pedra ter nato še Messija, ki je švignil mimo gola, smo si lahko dali duška, ko je sodnik končno odpiskal konec srečanja. Spremljali smo še podelitev in proslavo s pokalom, končno smo začeli sezono z lovoriko in z občutkom, da smo prehiteli svoje največje nasprotnike. Tudi provokatorja nista bila pretirano razočarana ter priznala, da smo zasluženo zmagali. Ko smo zapustili štadion sta seveda štrlela iz množice z napačnima dresoma, a je bilo vse precej prijateljsko. Za dodatek smeha je še poskrbel novinar španske televizije, ki je želel opraviti z njima intervju, a je lahko samo ugotovil, da ne govorita špansko in da se z njima ne bo mogel pomagati.
Sestali smo se še s Josejem, mojim velikim prijateljem. Že leta ima v lasti tri letne karte za vse domače tekme na katere hodi s sinovoma, prav tako je bil prisoten pri vseh večjih podvigih. Leta 1998 v Amsterdamu proti Juventusu, leta 2000 v Parizu proti Valenciji in po njegovih besedah najlepši spomini iz Glasgowa leta 2002 proti Bayerju. V tistem obdobju se je precej več praznovalo kot v današnjih dneh. Prav tako imam obljubo z njegove strani, da mi bo zrihtal karto za naslednje finale Lige prvakov, upam da jo bova oba dočakala. Za njih je neverjetno, da nekdo tako daleč navija za naš klub, pripotuje v Madrid samo zaradi ene tekme in podobno. Ko sva se spoznala se je z menoj postavljal prav pri navijaški skupini Real Madrida, Ultras Sur. Sklenili smo poiskati bar kjer bi nazdravili na zmago, kot vedno je Jose predlagal “El rifugio”, metalski bar čez cesto “Av de la concha espina” na južni strani stadionu. Tam se tudi vedno zbirajo navijači Ultras sur, tako pred tekmo kot po njej. Ker sta bila prijatelja v napačnih dresih sem podvomil v izbiro, a je Jose vztrajal, da ne bo težav. Kar kmalu smo videli, da prav tako enostavno ne bo, že na cesti so nas nekateri iz navijaške skupine Ultras sur opozorili, da bodo tisti bolj radikalni navijači v tej gesti videli provokacijo tako, da smo lepo poiskali bar na drugi strani stadiona. Bučno smo proslavili zmago skozi celo noč in preklinjali zgodnji jutranji let Easyjeta proti Benetkam, saj smo šli na letališče Barajas brez spanja. Danes omenjeni let Benetke Madrid kar precej pogrešam.
Tudi tokrat sem bil nad obiskom španske prestolnice navdušen, osvojili smo lovoriko, nadigrali smo večnega tekmeca in po prvi, rezultatsko slabi izkušnji na El Clasicu, sem se vračal domov z nekaterimi nepozabnimi spomini. Hala madrid!
Reportažo s tekme Real Madrid 2-1 Barcelona (29.08.2012) je napisal Peter (ruudvangol)
