Skupina ljudi, ljudi iz različnih koncev Slovenije, je doživela nekaj posebnega in nepozabnega sredi Madrida. Nekateri smo že bili prijatelji, nekateri smo bili popolni tujci. Vendar smo vsi kaj hitro postali prijatelji, saj nas povezuje nekaj velikega, ljubezen do Real Madrida. Skupina 14ih ljudi se je v mesecu maju(2012) odpravila proti Madridu. Nekateri izmed nas smo Madrid že obiskali, drugi so se na to pot podali prvič. Vsi smo na ta dan potovali proti Madridu z enim samim razlogom; ogled tekme Real Madrida z Mallorco in praznovanje 32. zvezdice za naslov španskega nogometnega prvaka, tako imenovane proslave Campeones La Liga 2012.
Katja, Nejc, Brigita, Aleš, Maja, Rok, Barbara, Janez, Domen, Matej, Gašper, Luka, Mare in Mičo smo doživeli nekaj nepozabnih dni v Madridu. Vsi našteti smo seveda člani Kluba navijačev Real Madrid Slovenija, kateri je bil ustanovljen v začetku leta in prav s tem namenom, da se skupaj udejstvujemo tekem Reala. Na pot smo se skupina petih članov podali iz štajerskega konca proti Ljubljani, kjer smo se združili z ostalimi skupinami. Vsi razen Luka in Gašperja, ki sta se nam pridružila v Madridu šele naslednji dan, smo krenili proti Italiji, proti letališču v Benetkah.
Dogodivščine, katerih ne bomo nikoli pozabili, so se začele že takoj za italijansko mejo na avtocesti. Namreč, v avtomobilu, katerega voznik je bil Rokinho, je Maji nekako uspelo z dišavo za avtomobil politi cestninski listek s črtno kodo. Ko smo prišli do postaje za plačilo cestnine, avtomat ni sprejel lističa, saj je bila črtna koda na njem uničena. Tedaj so se pričeli smehi. Gospa na drugi strani avtomata, po zvočniku, je v italijanskem jeziku spraševala iz katere smeri smo se pripeljali. Seveda je Rokinho bil ves zmeden in sploh ni vedel kaj naj naredi ter mu ni bilo jasno od kod prihaja ta glas. Ko smo mu povedali, da gospa od njega želi izvedet iz katere smeri prihaja, je “suvereno” po slovensko ustrelil: “Iz Slovenije“. Seveda še to ni bilo konec “njegovih” težav. Problem je bil, da on ne zna italijansko(kakor tudi mi ne), gospa preko zvočnika pa tudi ni vedela nič druga kot samo italijansko. Ko je Rokinho le nekako izustil, da prihajamo iz smeri iz Trsta, smo po skoraj 10-minutnem postanku le nekako nadaljevali pot proti letališču.
Po nekaj urnem potovanju prispemo v Madrid in se iz letališča s podzemno železnico odpravimo proti našemu standardnemu prenočišču v Madridu, proti hostlu Las Musas. To je najbolje ocenjen hostel v Španiji v zadnjih treh letih. Po nastanitvi smo se odpravili po mestu Madrid, kateri je v mesecu maju prav poseben. Seveda smo zavili v gostilno na sendvič in pivo, saj nam drugega kot to, pri 30°C, ni preostalo.
Naslednji dan, v petek, so si nekateri ogledali Tour de Bernabeu, drugi smo se odpravili po ulicah Madrida in si ogledovali njegove znamenitosti. Proti večeru sta se nam pridružila še Luka in Gašper, ki smo ju pričakali v hostlu. Dobila sta prav lep “slovenski” sprejem, saj smo ju z navdušenjem pričakali s slovensko in realovo zastavo. Od takrat naprej pa se je začela zabava samo še stopnjevati.
Matej in Domen, katera sta bila za nas nekatere popolna neznanca, sta se v družbo vklopila brez težav. Seveda je k temu pripomogla tudi zabava, pivo in isto mišljenje o Real Madridu. Luka, Gašper in Domen so si med drugim v soboto ogledali polfinale teniškega mastersa v Madridu, med Federerjem in Tipsarevičem. Zmagovalec je bil Federer, kar je Luki prineslo veliko smeha na obraz. Kasneje so se nam ponovno pridružili in zabava do jutranjih ur se je pričela.
Ker smo bili brez skrbi, saj smo naslov španskega prvaka že osvojili, smo uživali sredi Madrida v polni meri. Nič nam ni moglo preprečiti tega popolnega tedna v Madridu. Niti Gašperju, ki mu je Rokinho sredi večera uničil, mislim, da celo dva polnilca za telefon v eni uri. Vsi si lahko zamislite kaj je bil razlog za to.
Prišel je dan za popolno slavje, slavje na katerega smo čakali in katerega še nihče od nas ni nikoli doživel. Prišel je čas za tekmo med Real Madridom in Mallorco. To je bil čas za proslavo! Pred stadionom smo bili že 2 uri pred tekmo, kjer smo se slikali z našo slovensko zastavo. Pred stadionom smo tudi srečali slovenskega košarkarskega reprezentanta, ki igra za Real Madrid, Mirzo Begića, s katerim smo se uspeli slikat.
Nejc je v hostlu, preden smo se odpravili proti Santiagu Bernabeu, dobil nehvaležno nalogo, še posebej za njega. Ker je Rokinho za svojo punco pripravljal presenečenje, je Nejca prosil, če lahko za njega na stadion prenese dragoceno stvar. Ker pa je Nejc po naravi takšen, ki rad kaj razbije ali zgubi, se je to zdelo kot misija nemogoče. Vendar pa se je na koncu izteklo brez kakršnih koli materialnih posledic.
Vzdušje na Bernabeu je bilo neverjetno. “Gracias Campeone” je bila gesta, ki je pričakala nogometaše Reala pred samim začetkom tekme. Naboj in navijanje na sami tekmi ni bilo nič manjše, kljub temu, da je bila tekma le prestižnega pomena. Igralec tekme Özil je zabil zadnji zadetek na tekmi, za končni rezultat 4:1. Ni pa se dogajalo samo na zelenici, ampak tudi na tribunah Santiaga Bernabea. Za to so seveda poskrbeli naši člani, predvsem Rokinho, ki je ob polčasu za roko zaprosil svojo punco Majo. Katja je vse slikovno dokumentirala, Nejc pa je svojo nalogo opravil z odliko, potem, ko mu je uspelo brez posledic prinesti prstan na tribune Bernabea. Fantovščina Rokinha še vedno čaka, mi pa bomo prav tako zraven.
Po koncu tekme se je začelo slavje, proslava zaradi katere smo bili tam. Nikoli ne bom pozabil prve tekme na Santiago Bernabeu, izpred pol leta, vendar pa je tudi ta proslava v mojem srcu našla poseben prostor. Več kot enourna proslava se je začela s himno(Hala Madrid) Real Madrida, katero je zapel eden izmed največjih opernih tenoristov in velik navijač Real Madrida, Placido Domingo. Z Maretom, ki sva na stadionu skupaj sedela, so se nama naježile dlake in kaj kmalu je velika večina prisotnih na stadionu dobila solzne oči, vsaj tisti pravi navijači. Sledila je predstavitev vsakega posameznega igralca, ki je nastopil v sezoni 2011/12 za prvo ekipo, prav tako pa tudi strokovnega osebja. Mourinho je ob svoji predstavitvi pokleknil pred odrom, pred svojimi igralci. Po predstavitvi vseh igralcev in strokovnega osebja so sledili govori naših kapetanov in ostalih igralcev. Za val navdušenja je poskrbel Callejon, ko je ob svojem govoru z odra pristopil do Mourinha in ga peljal do odra, ob tem pa je izvedel nam vsem znano potezo, ko je Callejon skočil na hrbet Mourinhu, kateri ga je popeljal nazaj do odra. Na koncu je sledil dvig pokala za naslov španskega nogometnega prvaka, že 32. za Real Madrid. Častni krog igralcev po igrišču in ognjemet, katerega ne bom nikoli pozabil, so nas pripravili, da je vsak od nas potočil solzo, solzo sreče.
Ker smo na tribunah Santiaga Bernabeu sedeli na različnih sektorjih, smo se ponovno združili zunaj pred stadionom. Vsi pozitivno pretreseni, se nismo popolnoma zavedali kaj točno smo doživeli, kaj se nam je zgodilo. Vsi smo ostali brez besed, vse kar je bilo v naši moči je bilo to, da smo se ob takem veselju samo še objemali. Za trenutek sva se z Lukom usedla na tla pred stadionom in si pravila, da tole ni mogoče in da samo sanjamo. Namreč, vsak slovenski navijač, največjega kluba na svetu, ne doživi takšne proslave vsako leto.
Sledil je povratek s podzemno železnico proti hostlu. Zaradi navdušenja in adrenalina nas večina ni bila niti malo utrujena. Ko smo prispeli v hostel, smo se preselili v klubsko sobo. Ob prižganem televizorju, na kateri se je predvajala proslava, na kateri smo tudi sami sodelovali, sem po tem, ko cel dan nisem moral piti alkohola, zaradi žuranja v prejšnji noči, izjavil: “Na to pa še jaz zdaj pivo spijem“. Seveda je sledil smeh vseh, vendar se nihče ni branil niti enega piva. Ob gledanju ponovitve proslave, smo spili eno rundo, dve rundi, tri…. Proslava na televiziji se je ponavljala v nedogled, mi smo pa še vedno bili tam in jo gledali in gledali, tako dolgo, dokler nismo izpraznili hladilnika s pivom in dokler je nismo gledali že devetič. Receptor, ki je prišel vsake toliko časa izpraznit koš za smeti, se je samo čudil in gledal kaj se dogaja z nami, ko pa gledamo eno proslavo že vso noč. Klubska soba se ponavadi zapira ob dveh ali treh zjutraj, vendar nas ni nič zaustavilo, mi smo vztrajali vse do zajtrka. Vztrajnost in Nejcev stavek “Spanje je za reveže” nas je držalo pokonci. Proslavo smo si ogledali 9 krat, vendar pa smo se odločili, da si bomo naslednjo proslavo, za 10. zvezdico v Ligi Prvakov, ogledali še enkrat več, torej 10 krat. Upajmo, da v isti zasedbi, z nekaj novimi obrazi.
Kljub naporni noči pa se tudi drugi dan nismo vdali in smo se podali za igralci Madrida, kateri so bili sprejeti v raznih mestnih hišah. Na Solu, Cibelesu, pred baziliko… Vsepovsod smo jim sledili in smo bili le korak vstran od njih.
Dneve, ki smo jih skupaj preživeli, bodo ostali nepozabni. Eni so se zaročili, drugi se “zaljubili” v Španko, ki je je izgledala kot Katty Perry, nekateri pa so celo začeli pit pivo. Tako nas je Real Madrid ponovno združil in ljubezen do Real Madrida nas je pripeljala do novih prijateljstev. To je veličina, ki nam jo daje ta institucija in ob tem tudi naš Klub navijačev Real Madrid Slovenija.
Reportažo pripravil: Mičo
