Ko sem pred dobrimi 15 leti prvič spremljala nogometno tekmo in mi je oče razlagal pravila igre, verjamem, da ni bilo naključje, da je bila takrat ena izmed ekip na zelenici prav Real Madrid. Ko sem se v tisti uri in pol navezala na klub iz Chamartína, si nisem predstavljala, da bo trajalo tako dolgo, da jih vidim igrati v živo. Ta velika želja se mi je uresničila 28.9.2013, ko je v 7. krogu La Lige na Santiago Bernabéu gostoval mestni tekmec Atlético. Veliko zaslugo pri tej uresničitvi ima moj fant, ki sicer ni Madridista, a ga logično najuspešnejši klub na svetu pač ne more pustiti ravnodušnega.
Že nakup kart teden pred tekmo je predstavljal precejšen izziv, saj sva imela kar nekaj problemov z internetno povezavo. Tako pač je, ko se odpraviš na lastno pest odpraviš na »trip« po Španiji brez predhodnih rezervacij. Na koncu sva karte le uspela kupiti in izkazalo se je, da so bili tudi sedeži na kar dobri lokaciji (Fondo Sur, 3. anfiteater, sektor 514, 6. vrsta). V Madrid sva prispela v petek zvečer in ker nama je nagajal GPS sva potrebovala kar nekaj časa, da sva ugotovila, kje se nahaja najin kamp. Med prepiranjem o tem, na kateri avtocesti se nahajava, sva povsem po naključju (prisežem!!) zapeljala na izvoz za Valdebebas. Ko mi je bilo jasno, kje sva, nisem mogla verjeti, obisk Madrida se ne bi mogel začeti bolje! Vratar pri zapornici pred »Cuidad Real Madrid« naju je čudno pogledal in pomignil, da bo treba obrniti. Pri tem sem imela dovolj časa, da sem si od daleč ogledala stanovanjsko poslopje, kjer se od letos nahajajo nove sobe za Realove nogometaše (in če se ne motim tudi za košarkarje). Nekaj ur pred najinim prihodom v mesto, se je celotna ekipa zbrala na stadionu in se odpeljala na Valdebebas, zato si lahko predstavljate moje občutke, ko mi je bilo jasno, da se nahajam nekaj sto metrov stran od celotne ekipe. Glede na fantov odziv sklepam, da sem verjetno malo pretiravala, a vseeno: ne znajdeš se ravno vsak dan na Valdebebasu!
Naslednji dan se je začel tako, kot sem si vedno predstavljala obisk v Madridu. Z metrojem do stadiona, nekaj minut občudovanja dimenzij in lepote, predvsem pa mistike, ki ta stadion obdaja. Med obiskom Španije sem si ogledala še par drugih stadionov, ampak je hitro jasno, da se s SB pač nobeden ne more kosati. Po dvigu vstopnic (za tekmo in tour) sva se sprehodila do vhoda za obiskovalce in pri tem pokukala še v garažo pod stadionom, kjer so bili že od prejšnjega večera parkirani avtomobili igralcev. No, vsaj sklepala sem tako, garaža je bila namreč polna samih Audijev. Trije redarji so se namrščili pred nama in to je bil znak, da ne moreva bliže. Že samo panoramski pogled na Bernabéu je bil vreden 19€ vstopnine. Najbolj me je očaral muzej, predvsem film o zgodovini kluba, njegovih lovorikah in legendah, ki se vrti na zanimivo razporejenih zaslonih. Ob posnetkih so se mi naježile dlake, občutki so bili preprosto neopisljivi. Nujno je bilo slikanje pri zbirki pokalov Lige prvakov ali »Las Orejonas«, kot jim ljubkovalno pravijo Španci. Slike celotne ekipe še niso zamenjali od lani, čeprav je, zelo sramotno, nekdo povsem spraskal levo oko Mourinha. Ker na dan tekme ogled slačilnic ni mogoč, smo si ogledali še tehnični prostor ob zelenici, VIP ložo, dvorano za tiskovne konference in tour končali v trgovini. Zvečer na metroju, zanimivo, nisva srečala prav nobenega »colchonero-ta«, ves čas pa sva potovala s tokom glasnih Realovih navijačev, ki so večinoma ugibali o rezultatu tekme ali pa se razburjali glede neprepričljive Realove igre na prejšnjih tekmah. Na stadion sva prišla približno uro pred začetkom tekme. Tribune so se začele polniti šele po začetku ogrevanja igralcev. Ko se je na igrišču kot prvi pojavil Diego López, ga je polovica stadiona izžvižgala, druga polovica pa mu namenila velik aplavz. Ko je na zelenico pritekel Iker, se je zgodba ponovila, samo obratno. Sramotno, da ti »navijači«, ki žvižgajo kateremu-koli od naših fantastičnih vratarjev, še vedno sami sebe imenujejo Madridistas.
Sicer pa se zelo dobro loči turiste s fotoaparati in navdušenimi obrazi od tistih, ki na tem stadionu sedijo vsak vikend. Meni se je zdelo neverjetno, neopisljivo, še vedno ne morem verjeti, da sem v živo videla kako hitro šprinta Ronaldo, da ima Pepe (pre)dolgo frizuro in se nasmejala ob značilni hoji Isca (to je samo nekaj detajlov, ki mi bodo še dolgo ostali v spominu). Pri tem naj še opozorim, da se na priloženih fotografijah v bistvu na igrišče vidi slabše, kot se je v resnici. Poleg tega pa sem med tekmo povsem pozabila na slikanje. Kljub temu, da sva sedela precej visoko, se je na igrišče sicer povsem dobro videlo in nisva imela težav prepoznati vseh igralcev. Mislim pa, da nobena fotografija ne more ponazoriti občutkov, ki so me takrat obdajali. Verjetno se strinjate vsi tisti, ki ste podobno izkušnjo že doživeli!
Začetek tekme je bil fantastičen. Ko je iz zvočnikov zazvenel glas Plácida Dominga in so na zelenico pritekli igralci, smo vsi na Fondo Sur dvignili barvne papirje za ogromni »tifo« in večina nas je ponosno zapela zraven. Kljub temu, da sem jo slišala že tisočkrat, prisežem, da se mi je v tistem trenutku zdela Realova nova himna, upesnjena ob stoletnici kluba, še bolj veličastna. Škoda, ker nisem mogla v živo videti slike, ki smo jo sestavili na Fondo Sur, si pa štejem v čast, da sem lahko bila del nje. O nadaljevanju tekme žal ni veliko za napisati. Kot je že kar tradicija, so naši spet prejeli prvi zadetek že na začetku tekme. To ne bi bila nobena katastrofa, če bi se po prejetem zadetku zbrali in odigrali derbiju primerno. Na našo žalost so si pri Atléticu tekmo dobro taktično začrtali in je večino tekme Real izgledal precej nemočno, brez večjih priložnosti. Starejši moški za mano je vmes nekajkrat na glas zaklel in se spraševal, kako je možno, da Simeone lahko svoje varovance bolje pripravi za tekmo kot Ancelotti. Publika je iz minute v minuto postajala bolj nejevoljna in skupaj z igralci na igrišču se je nekako ujela v začarani krog: Če ni dobre igre, ni navijanja. Če ni navijanja, ni dobre igre. Vsaj tak občutek sem dobila.
Ko sem sedela na stadionu, sem malo opazovala okoli sebe. Sicer mi raznorazni nazivi sploh niso všeč in bolj kot karkoli škodujejo zdravemu Madridismu, ampak takrat sem dobila sliko tipičnega pasivnega gledalca na Bernabéu, ki jih nekateri v zadnjem času imenujejo »piperos«. Nek moški je vseh 90 minut sedel na svojem sedežu, z nenormalno hitrostjo živčno grizel sončnična semena (»pipas«) in luščine pljuval pred sebe in na stopnice poleg sebe. Ubogi čistilci! Premaknil se je le takrat, ko se je zadrl nad slabo podajo katerega izmed naših igralcev. Poleg tega se mi je zdelo, da veliko ljudi prihaja na ogled tekme z namenom sprostiti iz sebe vso negativno energijo, ki se jim je nakopičila čez teden v službi in imajo konec tedna tako pred sabo 11 žrtev (+ še tiste na klopi), nad katerimi se lahko znesejo. Ne vem, ali je bilo to samo v mojem sektorju ali tudi drugje po stadionu, ampak razen Ultrasov je zelo malo ljudi spodbujalo ekipo in prepevalo navijaške pesmi. Priznam, do takrat sem imela v glavi zelo idealistično sliko o vzdušju na tekmi Real Madrida. Pa so me hitro postavili na trdna tla in izkazalo se je, da je Bernabéu zares najbolj zahtevna publika na svetu. Glede na zelo brezvoljno tekmo naših sem vseeno pričakovala, da bo s tribun slišati malo več spodbude. Za naslednji ogled si bom verjetno izbrala eno izmed tekem Lige prvakov, ki zaenkrat še vedno vzbudijo navdušenje in upanje tudi v najbolj zahtevnih gledalcih iz Madrida. Eden redkih trenutkov na tekmi in tudi eden zadnjih, ki je s sedežev dvignil večino publike (tudi tipa s sončničnimi semeni!), je bila »tijera de Morata« oz. škarjice Morate. Fant je kmalu po prihodu v igro poživil Realov napad. Glede na komentarje po tekmi, ki sem jih ujela po tekmi, mladi »canterano« zares predstavlja velik up za navijače Reala in je res škoda, da takrat Courtois ni bil premagan. Poleg tega je bilo ob menjavi Isca in vstopu Morate s tribun slišati bučno neodobravanje. Prav vsi smo pričakovali, da bo Ancelotti zamenjal povsem neopaznega Benzemaja. Na žalost tako vstop Modrića in Bala v drugem polčasu, kot zagnanost Morate, niso bili dovolj za remi, kaj šele za zmago proti mestnemu tekmecu. Ena izmed zadev, ki mi je še ostala v spominu je dejstvo, da veliko ljudi zapusti stadion že 5 minut pred sodnikovim žvižgom (ali še prej). Glede na to, da je Real v svoji bogati zgodovini pustil pečat ravno zaradi svojih zgodovinskih preobratov – slavnih »remontad« v izdihljajih tekem pa smo pri Madridu vajeni tudi mlajši navijači – se mi to zdi res žalostno. Prav vsi smo bili razočarani nad tekmo in nad ekipo, tako da to ne more biti njihov izgovor za predčasen odhod. Verjetno morajo imeti za to dobre razloge! Po koncu tekme sem ob spuščanju po stolpu B čez ograjo gledala množice v belih majicah in šalih, ki so se razkropile na vse strani. Zanimivo, sklonjenih glav ali solznih oči ni bilo veliko. Kot da je večina pričakovala slab razplet tekme… No, morda pa so kljub vsemu v duhu Madridisma še vedno polni optimizma. Tako, kot je tudi prav. Kakorkoli, Real Madrid se vedno znova pobere in vsakič cilja še višje!
Kljub temu, da se na moji prvi izkušnji na Santiago Bernabéu tekma ni končala po mojih pričakovanjih, ne morem reči, da celoten dan ni pustil lepih spominov. Čeprav sem se odločila predstaviti nekaj negativnih opažanj, moram poudariti, da so celokupni občutki vseeno bili pozitivni. Problem je v tem, da se teh občutkov z besedami ne da opisati. Uresničitev dolgoletnih sanj, ogled neverjetnega stadiona in v živo navijanje za najboljšo ekipo v zgodovini. Ga ni poeta, ki bi lahko popolno opisal to doživetje. Na dolgi vožnji nazaj v Slovenijo sem bila že odločena, da ogled Realove tekme čimprej ponovim.
P.S. Pred nekaj časa sem nekje prebrala da, citiram: »bi bilo na Santiago Bernabéu popolnoma drugačno vzdušje, če bi na tribunah namesto tisočih razvajenih gledalcev sedeli katerikoli izmed milijonov navijačev iz celega sveta, ki bele iz Madrida kljub oddaljenosti, revščini, vojnam, itd. z vsem srcem redno spremljajo, se z njimi na daljavo veselijo ob zmagah, trpijo ob porazih in se jim vedno, ko se Real Madrid pojavi na zelenici, od ponosa orosijo oči. Vse to, čeprav se zavedajo, da verjetno nikoli ne bodo imeli možnosti sedeti na njihovem prekrasnem stadionu«. Se strinjate?
Reportažo s tekme Real Madrid 0-1 Atletico Madrid (28.09.2013) je napisala Veronika
