20. maj 1998. Amsterdam Arena. Finale Lige prvakov v nogometu. Beli proti črno-belim. REAL MADRID proti Juventusu. 66. minuta tekme. Črnogorski napadalec Predrag Mijatović zabije gol za 1:0. Beli vodijo. »Oči, jaz navijam za bele, ker so boljši«, se ponosno odločim. Bili so boljši (ali pa srečnejši) in namesto, da bi moj dom postal Stadion Olimpico, sem se zaradi enega gola (in seveda zmage) zavezal beli barvi in (kot se je kasneje izkazalo) najboljšemu klubu na svetu, ki domuje na stadionu Santiago Bernabeu. »Oči, ko bom velik, bi rad gledal tekme Reala v živo. Upam, da bodo tudi takrat zmagali.« Ne spomnim se odgovora, niti ne reakcije, ampak 9-letnega fanta iz Ljubljane (takrat) ni mogel prepričati nihče. Enkrat bo v živo gledal Real Madrid v finalu Lige prvakov.
Dobrih šestnajst let kasneje sedim na stadionu La Luz v Lizboni in čez slabo uro bodo iz garderob pritekli »beli«. Nasprotniki so tokrat rdeče-beli, ampak to niti ni pomembno. Finale Lige prvakov v nogometu. Real Madrid. Jaz na stadionu. Modrić na igrišču. Sanje. Vzamem mobitel in domov pošljem sms: »Sem na stadionu. Real v finalu Lige prvakov. Noro. Hvala vama.«. Težko opišem občutke ob tem smsu, a vsakemu, ki so se že uresničile sanje, si to lahko vsaj malo predstavlja. V tistem trenutku sem bil (klišeji gor ali dol) najbolj srečen človek na svetu. V tistem trenutku bi verjetno podpisal tudi, da izgubimo, samo, da sem bil tam, na finalu Lige prvakov. A že trenutek za tem sem se spomnil na moje besede pred šestnajstimi leti:« Upam, da bodo tudi takrat zmagali. Upam, da bodo zmagali. Morajo zmagati.«
»Luka, imam možnost dobiti karto za finale Lige prvakov,« mi sporoči Mare po telefonu. »Uau super, to moraš izkoristiti,« mu odgovorim, saj sem takoj po polfinalni zmagi proti Bayernu kupil letalske karte do Madrida, da (upam) vsaj CIBELES doživim po zmagi, če že finala ne morem spremljati v živo. »Ampak Luka, jaz ne grem, ne morem. Bi ti šel?« Kam? Kako? Ponujaš mi karto za finale Lige prvakov? Spomnim se, da sem še v istem trenutku zapustil zabavo ob rojstnem dnevu mojega prijatelja. Teden dni do največje tekme Reala v zadnjih letih, jaz pa imam možnost, da si jo ogledam v živo? Ampak ne morem, imam že plačano karto do Madrida. Kaj naj naredim? Samo enkrat v življenju se lahko ponudi taka priložnost. Madrid. Lizbona. V tisti nervozi mi še geografsko znanje popolnoma odpove. Vtipkam v google. 500 km. To bo šlo. Avtobusov bo ogromno. Maretu odpišem: »Naroči karto, bom že nekako prišel v Lizbono.«
Sedim v kombiju na poti v Bologno. Vesel. Ponosen. Predvsem pa nervozen. V žepu imam karto za finale Lige prvakov. Najbolj vreden papir v mojem življenju. Kaj če ga izgubim? Poti do Bologne se niti ne spomnim. Vem samo, da me je bilo na letališču strah, da ne zamudim aviona za Madrid. V svoji glavi sem preračunal vse, kar bi lahko šlo narobe. Ampak ni šlo. In šele par kozarcev super španske pijače – tinto de verano in pa družba mojih slovenskih prijateljev iz KNRMS (Nejc, Katja, Reby, Briđi) me je toliko napila, da sem lahko malenkost pozabil. Ampak še vedno sem moral ujeti avtobus do Lizbone. Nočni. Bolj malo sem spal, a ni bilo važno, prispel sem. Neprespan, ampak vsaj nervozen nisem bil več. Lizbona. Par ur sem odremal pri Aljažu, ki je tudi član KLUBA NAVIJAČEV REAL MADRID SLOVENIJA – PEÑA MADRIDISTA ESLOVENIA in je bil v Lizboni na službeni dolžnosti (ob tej priložnosti res iz srca hvala za prenočišče) in začelo se je. Dan tekme. Oblečem dres Modrića in okoli pasu zavežem zastavo Kluba navijačev Real Madrid Slovenija. Ponos. Sprehod do centra, vse v znamenju Madrida, na eni strani beli, na drugi rdeče-beli, na tretji vsi pomešani. Navijaške pesmi. Izjemno vzdušje. Naslednjič grem v mesto finala LP, tudi če ne dobim karte, tako mi je všeč. Z Aljažem poiščeva fan cono Real Madrida. Trg. Navijaške pesmi Reala, skandiranje, vse v znamenju ene besede. DECIMA. Za nekatere obsesija, za druge sanje. Menim, da je prvih veliko več. Nekje opazim navijača z Mijatovićevim dresom. Nasmehnem se. Kosilo. Kozarec vina. In potem počasi proti stadionu. Preskočil bom pot, ker se je, iskreno, niti ne spomnim in se vrnil na začetek teksta in smsa. Stadion La Luz. Navijaški sektor Reala se počasi polni in kmalu se začenja navijanje – Como no te voy a quereeeeeeeer … tistega, ki trdi, da na tekmah Reala ni vzdušja bi v tem trenutku kar pošteno na … no bomo brez nasilja. Igralci pritečejo na igrišče, navijaške pesmi se stopnjujejo. Bliža se začetek … in potem … himna Lige prvakov … pogledam okoli sebe, vsak navijač drži v roki zastavo Real Madrida in v vseh vidim ponos … tudi veselje, hvaležnost, navdušenost, ampak predvsem – PONOS.
Zasliši se prvi sodnikov žvižg in tekma se lahko začne. »Upam, da bodo zmagali. Upam, da bodo zmagali.« Na tribunah je veselo, navija se, verjame v to, da je tokrat prišel naš čas. Potem pa hladen tuš in Atletico povede. Tribune utihnejo (vsaj naš del) in do polčasa je vse tiho. Veselje zamenja zaskrbljenost. Bo La Decima še naprej samo obsesija? V mislih ponovno vrtim vse negativne scenarije. Potem pa nekaj neverjetnega. Malo pred začetkom se na spodnjem delu tribune čisto tiho zasliši: Si, se puede! Si, se puede! (svoboden prevod bi bil Mogoče je! oz. Zmorete! – Španci popravite me). Navijači vstajajo en za drugim. Vedno glasneje. Si, se puede! Si, se puede! Na igrišče pritečejo igralci in Ramos nas še vzpodbudi. V tistem trenutku zagrmi, kot še nikoli v mojem življenju. SI, SE PUEDE! SI SE PUEDE! In navijanje ni prenehalo do 94. minute, ko je Ramos zabil gol in poskrbel za ekstazo na tribuni Reala na Luzu, Madridu in domovih Madridist po vsem svetu. Si, se puede! Ljudje so skakali po meni, me objemali, večina pa nas je celo jokala od sreče. Goli Balea, Marcela in Ronalda so bili zgolj pika na i in slavje se je lahko začelo. LA DECIMA niso več sanje, ampak resničnost in jaz sem temu prisostvoval v živo. Noro. Beseda ponos opiše vse, kar sem v tistem trenutku čutil. Ponos, da sem uresničil svoje šestnajst let dolge sanje. Ponos, da navijam za Real Madrid. Ponos, da sem to lahko delil z mojimi prijatelji, v Madridu, katerim sem poslal sms: »Mi smo svoje naredili, sedaj ste vi na vrsti,« tistimi, ki so tekmo spremljali na Čatežu, a vem, da bi bili takoj na mojem mestu, z Aljažem v Lizboni in vsemi Madridistami po svetu. La Decima je osvojena! Višje od tega ne gre! HALA MADRID!
Reportažo s tekme finala Lige prvakov Real Madrid 4-1 Atletico Madrid (24.05.2014) je napisal Luka (luka89).
