Pred vami je reportaža in kratko razmišljanje s tekme polfinala Lige prvakov, kjer sta se soočila dva izmed najbolj legendarnih evropskih klubov: Juventus in Real Madrid. Kluba z bogato zgodovino in tradicijo tako v svojih državah, kot tudi na prestižnem evropskem odru. Za mnoge nogometne navijače, še posebej tiste z »romantičnim« pogledom na nogomet, med katere spadam tudi jaz, štejeta tako Stara dama iz Torina kot Real Madrid med klube, ki jih preprosto moraš videti v živo, četudi nisi ravno navijač katerega-koli izmed njih. Gre pač za nogomet na najvišjem nivoju.
Naj se najprej še enkrat zahvalim Peñi Madridista Eslovenia, ki mi je omogočila ogled tekme v živo na Juventus Stadium-u. Omenjene tekme ne bi zamudila za nič na svetu, osebno sem imela kar nekaj razlogov za to. Razlog 1: Ok, a sploh potrebujem razlog?!? Polfinale Lige prvakov … Real Madrid …?! Novica, da bom v družbi prijateljev iz Kluba navijačev Real Madrid Slovenija potovala v Torino, ne bi mogla priti v boljšem trenutku. Že takoj po koncu četrtfinalnih tekem sem nekje v podzavesti pričakovala, da nam bo žreb namenil Juventus. Glede na ostali možnosti, se mi je zdela ta najbolj všeč, saj se v izločilnem delu tekmovanja že dolgo nismo srečali. Razlog 2: Začetek mojega nogometnega navdušenja in ljubezen do Real Madrida sega v leto 1998 na tekmo finala Lige prvakov, ki sta jo odigrala prav Real in Juventus. Takrat se je srečanje med Madridčani in Torinčani končalo z golom Mijatovića in tako zelo pričakovano La Séptimo! Sicer sem bila takrat še majhna, a je v mojem spominu za vedno ostala veličina kluba iz španske prestolnice, kateremu vdanost je iz leta v leto postajala vse večja. Tekma letošnjega polfinala Lige prvakov je tako v meni prebudila zelo dragocene spomine. Nogomet in nostalgija! Razlog 3: Kdor me dobro pozna, ve, da so moja šibka točka canteranos-i Reala, še posebej pa t. i. »zlata generacija« RM Castille, ki ji je leta 2012 uspela uvrstitev v drugo špansko ligo. Nekateri člani te ekipe so si s trdim delom, požrtvovalnostjo in talentom zaslužili mesto med zvezdniki prve ekipe, večini pa žal ni uspelo. Na tem mestu ne bom govorila o mladinskem sistemu in razvoju mladih nogometašev v Real Madridu, želela sem le speljati temo na tretji »razlog«. Glede na razplet tekme v Torinu in tudi povratne tekme na Bernabeu, se je nemogoče izogniti imenu fanta, madridiste, ki si od lanskega julija služi kruh pri Stari dami. Álvaro Borja Morata Martín. Igralec, ki je padel v oči že Mourinhu. S pridnostjo, poslušnostjo, talentom in brezpogojnim madridizmom je samo dve leti kasneje imel čast odigrati 45 minut finalne tekme v Lizboni in se zapisati v zgodovino kluba kot igralec, ki mu je uspelo dvigniti La Decimo. Nobena skrivnost ni, da je »mulc« moja šibka točka in da sem iz radovednosti, kaj bo še pokazal, lani začela spremljati sicer meni ne preveč privlačni Calcio. Pa mi ni bilo žal. Zaradi dobrih predstav v črno-belem dresu, še posebej v Ligi prvakov, me je res zanimalo, kaj lahko pokaže na soočenju z bivšim klubom. Morata me je navdušil že, ko je branil barve RM Castille in me dokončno kupil z odgovorom na vprašanje: »Kaj si želiš, da bi čez 30 let pisalo v Wikipediji o tebi in tvoji karieri?« 20-letni Álvaro je takrat izjavil: »Želim si, da bi pisalo, da sem v svoji karieri igral le za EN klub.« Najbrž takrat še ni vedel, da se mu ta želja ne bo uresničila in si verjetno ni upal niti pomisliti, da bo prav on krvnik kluba, ki ga je nogometno vzgojil in kateremu pripada že od otroštva. Nas pa ne preseneča, kajne? Ni ne prvi in ne zadnji doma vzgojeni igralec, ki si je moral službo poiskati izven Madrida. In ni ne prvi in ne zadnji, ki je po zakonu bivšega izločil Real iz Lige prvakov.
Seveda so še drugi razlogi za to, da sem se izleta v Torino zelo veselila, med drugim vožnja z gasilskim kombijem po sicer dolgočasnih italijanskih cestah v družbi Madridist in piva. Fantje iz KNRMS so res fajn, le mehurje imajo v velikosti oreha in smo morali vožnjo ničkolikokrat prekiniti, da so si lahko oddahnili. Hec, tudi meni so postanki kar prav prišli 😉 Škoda je le, da nismo dobili več vstopnic! V Torino smo prispeli precej pozno in smo imeli čas le za nekaj piv in hitro malico. Ob Juventus Stadium-u so dobro urejena parkirišča, kjer smo lahko pustili kombi in se sprehodili okoli stadiona. Navijači Juventusa so me presenetili, saj sem pričakovala veliko več hrupa in navdušenja. Meni so se zdeli precej zadržani in tihi, kar se tiče navijaških pesmi, vzdušja pred stadionom, itd. Povsem drugače kot navijači Reala pred pomembnimi tekmami Lige prvakov v Madridu, ko napolnijo ulice ob stadionu Santiago Bernabeu. Po drugi strani pa so bili izredno prijateljski in so nas ves čas spraševali, če se lahko skupaj slikamo in nas objemali. Italijani, pač? Pred stadionom smo srečali tudi slovenske kolege – navijače Juventusa, s katerimi smo v prijateljskem duhu malo podebatirali. Če kdo izmed članov njihovega društva to bere, hvala za super sprejem in »fair play«. In čestitke, seveda. K navijačem Juventusa se še vrnem kasneje.
Pred vstopom na stadion sva z Gašperjem srečala Toñin Torera, malega obritoglavega gospoda, ki ga je lahko prepoznati po bikoborskem ogrinjalu (capote) in pokrivalu in ki ne zamudi nobene tekme Madrida. Smešen tip, v rangu Tomasa Roncera. Skupaj smo se tudi slikali, nato pa smo skušali vstopiti na stadion. Tu se je zataknilo. Italijani na stadionu zelo veliko pozornost posvečajo varnosti (kar je povsem prav, obenem pa žalostno, da je sploh potrebno). Vhod za gostujoče navijače je posebej ograjen in pred vstopom so po rutinskem pregledu torb in žepov vsako (ali pa vsako drugo) osebo slikali skupaj z osebnim dokumentom. Zdolgočasenim varnostnikom se seveda ni mudilo, tako da smo na tribuno prispeli le 2 minuti prej, preden se je iz zvočnikov zaslišala himna Lige prvakov. Glede na to, da v vrsti še zdaleč nismo bili med zadnjimi, smo imeli kar srečo. Kar nekaj Madridist je sodnikov začetni žvižg doživelo v družbi varnostnikov zunaj stadiona.
Težko je biti ravnodušen, ko na nogometnem stadionu zazveni himna Lige prvakov in na travo pritečejo igralci. Juventus Stadium sicer ni tako zelo velik, a je precej veličasten, vzdušje pa je enkratno. Torinčani ljubijo ta klub in prav vsi na glas pojejo, ko se zasliši klubska himna. Nepozaben začetek tekme! Tudi navijači Madrida v sektorju za goste smo začeli pridno navijati, čeprav precej bolj zadržano. Tekmo je večina izmed bralcev verjetno spremljala, če pa ne, se opravičujem. Sama igra mi ni ostala v lepem spominu in se ne bi preveč spuščala v podrobnosti. Čeprav me je globoko zabolelo, me nekako sploh ni presenetilo, da je prvi zadetek v mreži Casillasa pristal že takoj na začetku in da se je izpolnil zakon bivšega. Juventus je v 1. polčasu napadal stran od našega sektorja, zato prvega gola nismo dobro videli. Kljub temu sem, še preden se je na semaforju pokazala Juventusova številka 9 in se je stadion zadrl ime strelca, vedela, da je gol zadel Morata. Njegove sklonjene glave v množici ekstatičnih igralcev italjanskega kluba ni bilo težko opaziti. Pogled na obrazih večine v našem sektorju je bil predvsem presenečen, a povsem optimističen, saj se je vse skupaj šele začelo.
Vzdušje na stadionu je bilo sicer fantastično. Že lani sem imela čast ogledati si v živo polfinale Lige prvakov na Allianz Areni, a moram reči, da je Juventus Stadium presegel vsa pričakovanja. Po začetnem šoku smo pričakovali, da se pokaže ekipa Reala, ki jo poznamo. Gol Cristiana je razživil naš sektor, še posebej, ker so igralci s strelcem na čelu, pritekli do zastavice v kotu tik pred našo tribuno in se je zdelo, kot da je CR7 z dvignjeno pestjo prav vsakemu Madridisti posebej nakazal, naj še glasneje navijamo in da bomo tekmo dobili. Na žalost so vse poskuse Reala Torinčani uspešno ustavili. Kljub temu, da zame tekme v živo vedno potekajo počasneje kot tiste prek TV zaslona, je drugi polčas na tej tekmi prišel prehitro. Vedeli smo, da ima Real boljšo ekipo kot nasprotniki. Vedeli smo, da Real kot ga poznamo v Ligi prvakov, aktualno ekipo Juventusa spravi na kolena. Vse leto sem spremljala Juventus in Real, tako da sem bila o tem prepričana! A vendar je Realu (poleg sreče) v primerjavi z Juventini nekaj manjkalo. Letos je, vsaj v drugi polovici sezone, Realu manjkala energija, … duša? Je bila to le utrujenost zaradi nerednega rotiranja igralcev? Posledice poškodb? Povsem neumen prekršek Carvajala v kazenskem prostoru je v 57. minuti Juventusu prinesel vodstvo, potem ko je žogo za hrbet Casillasa z bele točke spravil še Tevez. Ne morem trditi za ostale, sama sem bila do zadnjega sodnikovega žvižga prepričana, da bomo vsaj izenačili, a včasih ne gre vse tako, kot si želimo.
Po koncu tekme so igralci Reala zelo hitro zapustili zelenico, domači igralci pa so se prijeli za roke in prišli na obe strani k golom, da bi se zahvalili navijačem. To je njihova običajna gesta, ki mi je osebno zelo všeč. Prav tako skoraj cel stadion enoglasno poje himno, ki je zelo energična in gre zelo hitro v uho. Še ena stvar, ki mi je ostala v spominu: Ne vem, koliko navijačev Reala je opazilo, da je prav na koncu »verige« igralcev Juventusa, na strani proti našem sektorju, stal Morata in se med ploskanjem domačim navijačem obrnil tudi proti nam. Allegri je Álvara že pred koncem tekme zamenjal in njegovo zamenjavo je pospremil bučen aplavz s tribun, roke pa je v zadržan aplavz dvignila tudi (vsaj) tretjina našega sektorja. Verjetno je tudi Morata to opazil in se je ob koncu tekme želel zahvaliti tudi svojim bivšim navijačem. Dvignil je roko v pozdrav/zahvalo, a jo še isti trenutek spustil z vidnim razočaranjem na obrazu. Takrat smo opazili, da je nekaj »Madridist« v prvi vrsti dvignilo sredince na svojih rokah in jih z nesramnimi vzkliki usmerilo proti igralcu. Priznam, da me je ta trenutek zabolel skoraj tako kot gol v 8.minuti.
Moj najljubši trenutek v celem dnevu se je zgodil po koncu tekme. Kot sem že na začetku napisala, na Juventus Stadium-u zelo veliko pozornost posvečajo varnosti. Predvsem zaradi dogodkov na tekmah domačega prvenstva, gostujoči navijači po koncu tekme ostanejo v svojem ograjenem sektorju, dokler zadnji domači navijači ne zapustijo stadiona. Tako smo vsi Madridiste ostali na svojih sedežih še dobrih 45 minut. Nekateri s(m)o iz torb potegnili sendviče, drugi telefone in se poskušali na različne načine zamotiti. Naenkrat se je z okoliških tribun zaslišal glasen aplavz. Ko smo se razgledali po stadionu, smo videli na stotine navijačev Juventusa, obrnjenih proti našemu sektorju, ki so nam s ploskanjem, dvignjenimi palci in podobnimi gestami želeli sporočiti, da smo bili dostojen in časten nasprotnik in da smo navijači Reala še enkrat več potrdili veličino kluba, kateremu pripadamo. Občutke v tistem trenutku je težko opisati. Lahko rečem le, da so se mi naježile vse dlake na telesu in močno orosile oči. Veličasten in neponovljiv občutek, kaj zmore doseči FAIR PLAY! Navijači z obeh strani tribun smo si začeli izmenjevati šale, Juventini so metali čez črno-bele navijaške rekvizite in se z iskrenimi nasmehi zahvaljevali za bele in vijolične, barve Madrida, z naše strani. Prek plastične ograje smo si navijači dveh izjemnih klubov izmenjevali čestitke, zahvale in spodbude. To je šport. To je nogomet. Odgovor vsem, ki so me kadarkoli vprašali zakaj spremljam nogomet, zakaj hodim na tekme in zakaj Real Madrid. Takšni trenutki so enkratni in neprecenljivi. Prav vsem navijačem nogometa (in tudi drugih športov) želim, da bi kdaj imeli čast občutiti nekaj podobnega! Po povratku v Slovenijo sem na forumih Juventinov prebrala nešteto pohval klubu in navijačem Reala, med drugim so Italijani večkrat uporabili besede, ki že od nekdaj opisujejo Real Madrid in jih slišimo tudi v naši himni: Señorio y nobleza! Glede na doživeto lahko rečem, da so tudi Juventini na svoj način izkazali svojo plemenitost.
Torino je letos v nas vzbudil kar nekaj različnih, grenko-sladkih občutkov. Kljub rezultatu pa ne morem reči, da nisem uživala. Bili smo priča nepozabni tekmi, dvema velikima kluboma, neverjetnim igralcem in super navijačem!
Povezava do posnetka, ko smo si po tekmi navijači obeh klubov izmenjevali šale:
Klik
Reportažo z ogleda tekme Juventus 2-1 Real Madrid v Torinu (05.05.2015) je napisala Veronika.
