Bilo je v maju, leta 2012. Moj prvi nepozabni obisk Madrida in ogled zadnje ligaške tekme ter proslava 32. naslova La Lige mojega kluba, za katerega stiskam pesti že od leta 1998. V tistih časih je za Real po levi strani briljiral bočni obrambni igralec Roberto Carlos. Prav hitronogi Brazilec s topovi v nogah je eden od glavnih razlogov, da sem začel navijati za Real Madrid.
Po skoraj štirih letih je bil zadnji čas, da ponovno obiščem tekmo na mitskem stadionu Santiago Bernabeu. S prijateljico, ki prav tako vneto navija za beli balet, sva se odločila, da si bova ogledala povratni obračun osmine finala Lige prvakov proti italijanski Romi. Približno dva meseca pred odhodom v Madrid sem rezerviral letalske karte in preverjeni hostel Las Musas. Ker sem član uradnega kluba navijačev Real Madrid Slovenija (Klub navijačev Real Madrid Slovenija – Peña Madridista Eslovenia), mi je pri kartah za tekmo na pomoč priskočil predsednik kluba Marko Sotošek in mi poslal karte za tekmo. Ob tiskanju kart je bilo veselje nepopisno.
In končno je prišel čas za odhod v Madrid. Do letališča v Bologno sva se odpravila z Go-Opti prevozom, nato pa let iz letališča Guglielmo Marconi Bologna v Madrid, ki je trajal dobri dve uri. Nato sva se s podzemno železnico odpravila do hostla Las Musas in uživanje Madrida se je lahko začelo. Dan pred tekmo sva si ogledala stadion in obiskala Bernabeu Tour. Glede na to, da je bilo en dan do tekme, je bilo pričakovano veliko ljubiteljev Reala, ki so se sprehodili skozi zgodovino Reala in si ogledali stadion.
Na dan tekme se je čutilo, da se zvečer igra Liga prvakov. Na glavnem trgu Sol sva srečala tudi kar nekaj navijačev oblečenih v barve Rome. Pred stadion sva prispela slabe tri ure pred tekmo, ujela tudi prihod avtobusa z igralci Reala. Uro in pol pred tekmo so odprli vrata stadiona in hitro sva zasedla svoje sedeže. Rezultat iz prve tekme je dajal določeno mirnost, vendar adrenalina in zadovoljstva, da sva priča tekmi osmine finala Lige prvakov, kljub temu ni manjkalo. Občutki ob himni Lige prvakov so bili neverjetni in jih je nemogoče opisati z besedami. Zidane je pričakovano postavil v prvo enajsterico Casemira, da je bil nekakšna varovalka v vezni liniji Kroosu in Modriču. Osebno sem bil malce razočaran, da je na desni strani namesto sijajnega Carvajala, dobil prednost Danilo, ki še ni upravičil milijonov, ki jih je Real vložil vanj ob nakupu.
Roma je kljub zaostanku dveh zadetkov s prve tekme igrala zelo zaprto in čakala na svojo priložnosti iz protinapada in jih tudi dočakala. Real je preveč naivno izgubljal žogo v napadalni polovici in Italijani so prek hitrega Salaha nenehno grozili, pa tudi Edin Đeko je imel lepo priložnost, da bi Romo vrnil v igro. Tu je treba omeniti našega fantastičnega vratarja Keylorja Navasa, ki je sijajno spremljal igro in ob pravem času dobro zapuščal »golmanov peterec« in pustil zelo malo prostora za uspešen zaključek Rimljanov. Tudi Real si je ustvaril nekaj nevarnih situacij, vendar glede na igro je bil rezultat 0-0 ob polčasu dober izid za beli balet.
Imela sva super karte za golom in pogled na igrišče je bil vrhunski. Igralci Reala so se ogrevali na najini strani pa tudi v drugem polčasu so napadali na najino stran. Tudi sama igra Reala je bila po odmoru veliko boljša, čeprav je bila Roma še vedno zelo nevarna. Zidane je po uri igre zadel z menjavo, ko je namesto vidno izmučenega Garetha Bala, v igro poslal obetavnega Lucasa Vasqueza in prav Lucas je z odlično akcijo našel Ronalda, ki je bil v slogu pravega napadalca na pravem mestu in dvoboj je bil dokončno odločen. Sledila je dobra igra Reala, James je po lepi akciji kmalu povišal na 2-0, kar je bil tudi končni rezultat. Tekma je bila gledljiva, zmaga Reala bi bila na koncu lahko tudi višja, po drugi strani pa bi se kaj hitro, predvsem v prvem polčasu, situacija lahko tudi zakomplicirala, saj je Roma še enkrat več pokazala, kako neugodne so v tekmah na izpadanje Italijanske ekipe.
Še en dogodek se mi je vtisnil v spomin za vse večne čase. Sredi drugega polčasa je pri Romi v igro vstopil legendarni Italijan Francesco Totti in doživel bučne ovacije celotnega stadiona. Še večji aplavz je požel samo še Hrvat Luka Modrić, ki ga zahtevna publika Bernabeua naravnost obožuje.
Čas, preživet v Madridu, je pretekel čisto prehitro. Ko spremljaš tekmo na stadionu si želiš, da bi trajala večno. Na žalost vse na svetu mine in potrebno se je bilo vrniti domov v Slovenijo. Trdno sem prepričan, da se kmalu vrnem v zame čarobni Madrid, kjer se počutim kot doma.
HALA MADRID Y NADA MAS!
Reportažo z ogleda tekme Real Madrid 2-0 Roma v Madridu (08.03.2016) je napisal Domen Homec.
