Verjetno ni navijača Real Madrida, ki ne bi sanjal o obisku enega in edinega El Clasica na kultnem Santiago Beranbeu v Madridu. Glede na dejstvo, da gre za največji nogometni derbi oz. obračun vseh obračunov na svetu, so temu primerne želje vseh, da si ogledajo ta vrhunski dogodek, ki je veliko več kot samo tekma. Sam sem o tem sanjal več kot 18 let, ko je avgusta 2015 le padla odločitev, da je po vseh teh letih stiskanja pesti za bele, ogledov tekem Reala v Madridu in na gostovanjih, čas tudi za mitski El Clasico.
Z Mičotom, blagajnikom Kluba navijačev Real Madrid Slovenija – Peña Madridista Eslovenia, sva se velikokrat pogovarjala, da si bova ogledala El Clasico v Madridu. Kazalo je, da bo sezona 2015/16 tista, ko bova načrte realizirala v družbi najinih boljših polovic. Seveda se je postavilo vprašanje kako do kart za tako velik nogometni spektakel. Glede na to, da je Klub navijačev Real Madrid Slovenija – Peña Madridista Eslovenia uradno priznan navijaški klub s strani belega baleta, sva se odločila, da poskusiva srečo kar preko pisarne Real Madrida, ki skrbi za vse Peñe po svetu. Sicer pri nakupu kart načeloma ni pretiranih težav, vendar sva vedela, da je prošnja za karte El Clasica neke vrste loterija, riziko, ki ga je potrebno vzeti v zakup. Pred naslednjim korakom, nakupom letalskih vozovnic in rezervacijo nočitev v našem tradicionalnem hostlu Las Musas, je Mičo sporočil, da ne bo mogel v Madrid. Klemen in Kristjan, prav tako člana Peña Madridista Eslovenia, sta tako dobila in zgrabila priložnost za ogled El Clasica. Dobra dva meseca pred El Clasicom, smo nogometni navdušenci nadobudno čakali odgovor Real Madrida glede kart.
Odhod v Madrid se je vse bolj bližal in neučakanost se je povečevala. Le devet dni pred El Clasicom je prišel težko pričakovan mail Reala. Kljub temu da so nam namenili le 4 karte namesto zaprošenih 7, je bil to trenutek, ko sem se zavedel, da se bodo sanje uresničile in si bom ogledal El Clasico! V živo! Na Santiago Bernabeu! Dolgoletne sanje so bile vse bližje in vsi smo neprestano čakali dan, ko bomo odšli najprej proti letališču Bergamo pri Milanu ter nato proti Madridu.
Na pot smo se odpravili že v četrtek zvečer, saj smo imeli let v petek zjutraj. Pot do letališča je v prijetni družbi Sonje, Klemna in Kristjana hitro minila in že smo bili na letu proti Madridu, mestu, kjer domuje najboljša ekipa na svetu. Med pristankom na letališču Barajas se je odprl pogled proti centru Madrida in vadbenemu centru Real Madrida na Valdabebasu, ki je v neposredni bližini letališča. »Ja, ponovno sem v mojem Madridu,« sem si dejal. Na poti do hostla smo se ustavili v templju belega baleta, stadionu Santiago Bernabeu, saj smo takoj želeli dobiti vstopnice za sobotni El Clasico. V prostorih, ki jih ima oddelek za Peñe (Departamento de Peñas), sem spoznal Alfreda Escobarja, s katerim sem ponavadi v stikih glede stvari, povezanih s Peña Madridista Eslovenia. Najbolj zaželeni lističi so končno bili v mojih rokah! Z Alfredom sem se dogovoril tudi za vstopnice za tekmo Castille, druge ekipe belega baleta, ki je bila na sporedu v nedeljo. Alfredo nas je razveselil še z brezplačnim avtobusnim prevozom od stadiona Santiaga Bernabeua do stadiona Alfredo di Stefano na Valdabebasu.
Z dragocenimi vstopnicami v žepu smo se odpravili proti hostlu Las Musas. Po nastavitvi je bil čas za prvo »cervezo«, ob kateri smo zbirali misli o ponovnem obisku Madrida ter kovali načrte za prijeten vikend oddih. Ker smo že vsi bili pred tem v Madridu, si največjih znamenitosti nismo še enkrat ogledali, pač pa smo čas namenili odkrivanju novih kotičkov Madrida. Podali smo se na Faro de Moncloa, 110 metrov visok razgledni stolp, se sprehodili pod slavolokom zmage Arco de la Victoria, slavne osebnosti smo si od blizu ogledali v muzeju voščenih lutk Museo de Cera ter obujali spomine na Plaza de Cibeles, kjer Real proslavlja svoje naslove.
In že je bila sobota, dan D za nas in za milijone drugih navijačev v Madridu ter po vsem svetu, dan za El Clasico. Po zajtrku smo se na glavnem trgu Madrida Puerta del Sol sestali z Andrejem, članom Kluba navijačev Real Madrid Slovenija – Peña Madridista Eslovenia, ki je prišel na El Clasico z ženo Polono. Za njegovih mladostnih 60. let so mu člani družine podarili več kot primerni vstopnici za El Clasico – sezonski karti dveh članov (socio) Real Madrida v predsedniški loži. V mestu je bilo vse več ljudi v dresih Reala Madrid in tudi če ne bi bil navijač Reala bi občutil, da je poseben dan, dan za El Clasico. Odpravili smo se na Santiago Bernabeu in kot ponavadi je bila na metroju podzemne železnice gneča v smeri središča nogometnega dogajanja. Na metroju se je zrak elektril in čutilo se je, da je El Clasico več kot le derbi med Castillo in Katalonijo, derbi dveh največjih rivalov, tekma vseh tekem, ne glede na trenutno formo, položaj na lestvici ali igralski kader. Realovi napevi so odmevali vso pot do stadiona in ježili kožo vsem zapriseženim privržencem najboljših na svetu. Čeprav Real na preteklih tekmah v sezoni pod vodstvom Rafaela Beniteza ni kazal predstav, ki bi jih navijači želeli, smo vseeno upali, da bo na El Clasicu drugače. Tradicionalna slika s slovensko zastavo in zastavo društva pred stadionom je zahtevala mimoidočega, pripravljenega žrtvovati minutko evforije za photo shooting. Po naključju smo ustavili Slovenca, česar smo se vsi razveselili, a je žal bil brez smisla za nogomet (navijač gostujoče ekipe).
Na začetku sem omenil, da sem zaprosil za 7 vstopnic, vendar smo dobil samo 4. Trije goreči člani Kluba navijačev Real Madrid Slovenija se z negativnim odgovorom Reala niso sprijaznili in so s svojimi spretnostmi vseeno prišlo do vstopnic. Tako smo se s tremi neustavljivimi (Lukom, Gašperjem in Aljažem) pred tekmo dobili še na »cervezi«. Skupaj smo se ponovno slikali z vsemi šali in zastavami (tudi z Gašperjevo slovensko zastavo in napisom Čatež) ter se odpravili do svojih sedežev na stadionu.
Pred stadionom je bilo večje število policistov in redarjev kot na drugi tekmah, pregledi ob vstopu na stadion so bili daljši in temeljitejši. Kljub temu smo pravočasno prišli na stadion in z občudovanjem spremljali kako se je polnil hram Real Madrida in kako se ogrevajo igralci. Temperatura je vse bolj naraščala in vzdušje se je stopnjevalo. Pred prihodom igralcev na igrišče je iz zvočnikov zadonela nova »himna« Reala HALA MADRID Y NADA MAS, ki jo je pel cel stadion in tudi sam sem dodobra ogrel svoje navijaško grlo. Kot drugje po Evropi smo se pred nogometnim spektaklom z minuto molka poklonili žrtvam terorističnega napada v Parizu in Franciji izrazili podporo, a zatem je bil čas za El Clasico. Kljub temu da je Rafa Benitez na zelenico poslal enajsterico po naročilu »marketinga«, nihče na stadionu ob bučni podpori navijačev, ki so ustvarili odlično vzdušje v prvih 10. minutah, ni pomislil, da bo obramba Reala klonila že v 11. minuti. Menim, da je podoživljanje nadaljnjega poteka tekme povsem odveč. Lahko pa z vami delim izkušnjo, ki so se odvijala na tribunah. Real je na zelenici deloval razglašeno, zato ni presenetljivo, da je Barcelona še pred polčasom povišala prednost na 2-0. Slišati je bilo mogoče vse več žvižgov, ki niso bili namenjeni le Piqueju, ampak tudi Real Madridu, Rafaelu Benitezu in kot prvemu Florentinu Perezu. Po prvih 45. minutah nisem vedel ali sem bolj razočaran zaradi rezultata ob polčasu ali zaradi same igre mojega Reala. Konec koncev je bilo vseeno, saj po vseh teh letih sanj ogleda El Clasica v živo, nisem pomislil, da si bom ogledal prav takega kot je bil ta. Kmalu po nadaljevanju drugega polčasa se je mreža še enkrat več zatresla in žvižgi navijačev Reala so bili vse glasnejši, prav tako pa je bilo vse glasnejše tudi skandiranje »Florentino, dimision!« (Florentino, odstopi!), kateremu sem se sam z največjim srcem pridružil. Po četrtem golu gostov je bila bolečina še večja, zato se je vse glasnejšemu skandiranju pridružilo tudi mahanje z belimi listi papirja, ki smo jih dobili pred začetkom tekme za koreografijo, ter z belimi robčki, ki v Španiji kažejo na nezaupnico. Več kot 15 minut pred koncem tekme je bilo velikemu številu navijačev ponižanja dovolj in so zato zapustili sedeže, čeprav so zanj drago plačali. Pričakovanja navijačev Reala so vedno visoka in ekipa na igrišču jih ni izpolnjevala v nobenem merilu.
V 77. minuti je zelenico zapuščal Andres Iniesta. Španski reprezentant je s svojo predstavo prepričal zahtevno občinstvo na Santiagu Bernabeu, ki ga je nagradilo s stoječimi ovacijami, kar se nogometašem Barcelone v Madridu zgodi zelo redko. Tekma se je končala z visoko zmago Barcelone. Žalosti, jeze in razočaranja nisem mogel skriti, ob vsem navijanju, skandiranjih in žvižgih pa sem ostal tudi brez glasu. Zaradi vsega tega sem obsedel na stadionu, tako da smo hram Real Madrida zapustili med zadnjimi. Po tekmi smo z Lukom, Gašperjem in Aljažem v enem od številnih lokalov predebatirali tekmo ter si privoščili uno, dos, tres… cerveza.
V nedeljsko jutro smo se zbudili z mešanimi občutki. Čutili smo zadovoljstvo in veselje, da smo si lahko v živo ogledali El Clasico na Santiago Bernabeu, vendar smo obenem čutili tudi razočaranje in jezo po bolečem porazu sredi Madrida. Španski časopisi so bili polni ostrih besed na račun Real Madrida pod vodstvom Beniteza in Pereza in vse te so bile več kot upravičene. Da bi si zbistrili glave in misli smo se z gondolo Teleférico de Madrid podali v park Casa de Campo ter si ogledali egiptovski tempelj Templo de Debod. Nato pa smo ponovno bili pred Santiagom Bernabeu ter se z enim od Realovih avtobusov odpravili proti Valdabebasu na stadion Alfredo di Stefano. Pred leti sem na letnem združenju vseh uradnih navijaških klubov že bil na drugem stadionu Reala, je pa bila to nova izkušnja za Sonjo, Klemena in Kristjana. Seveda nismo mogli brez obveznega slikanja pod kipom legendarnega Alfreda di Stefana, ki stoji pri vhodu v kompleks. Iz stadiona je mogoče videti večino igrišč, na katerih trenira prva ekipa Reala, kot tudi nižje selekcije ter ostale zgradbe, ki so znotraj vadbenega centra namenjene igralcem. Real Madrid Castilla v sezoni 2015/16 igra v tretji španski ligi, v tako imenovani Segunda División B v skupini II. Sicer spremljam igre Castille, je bil pa za večino nedvomno glavni magnet znotraj druge ekipe Real Madrida njen trener, sloviti Zinedine Zidane. Zizou je torej takrat bil še trener Castille in cel stadion mu je namenil ogromen aplavz ob predstavitvi. Po sobotnem porazu na El Clasicu, je bilo na stadionu Alfreda di Stefana že slišati, da bo prav Francoz naslednji, ki bo sedel na klop prve ekipe belega baleta. Tekma proti ekipi Barakaldo je potekala ob prevladi Castille, ki je igrala veliko bolj kombinatorno in s srcem, kot prva ekipe Reala večer pred tem. Zidane je vseskozi aktivno spremljal tekmo in usmerjal svoje mlade igralce, vendar pa Odegaardu, Enzu, Marianu, Mayoralu in druščini ni uspelo zatresti gostujoče mreže. Tekma se je ob dobrem vzdušju na tribunah končala z rezultatom 0-0, čeprav si je Castilla zaslužila veliko več glede na prikazano igro. Zidane in njegovi varovanci so po koncu tekme prejeli bučen aplavz, mi pa smo se nato vrnili nazaj v center, kjer smo ob odlični paelli strnili misli s tekme Castille ter še v zadnjem večeru pred odhodom domov uživali v čarih Madrida.
V ponedeljek je bil čas za odhod in ob tem vedno znova čutim, da zapuščam svoj drugi dom. Kaj še reči ob tem, ko so si mi z ogledom El Clasica v živo uresničile sanje? Pričakovanja pred tekmo so bila velika, morda zaradi naše udeležbe na tekmi prevelika in zaradi tega po tekmi ni bilo navdušenja, ki smo si ga vsi želeli. Čeprav sem bil že velikokrat na Santiago Bernabeu (tokrat prvič ob moje obisku Madrida nisem bil na Bernabéu Tour), lahko vseeno rečem, da je obisk El Clasica posebno doživetje, ki mi bo ostalo za vedno v spominu. Glede na vso dogajanje na El Clasicu je bila potrebna sprememba na klopi Reala, vendar pa sem sam še vedno mnenja, da bi se stvari morale najprej spremeniti na samem vrhu kluba. Zagotovo je bila dodana vrednost tokratnega El Clasica tudi številna udeležba Slovencev, članov Kluba navijačev Real Madrid Slovenije – Peña Madridista Eslovenia, zato vsem hvala za odlično družbo!
HALA MADRID Y NADA MAS!
Reportažo z ogleda tekme Real Madrid 0-4 Barcelona v Madridu (21.11.2015) je napisal Marko Sotošek – Mare.
