Nogomet. Marsikomu ne pomeni nič, marsikomu vse, nekaterim zgolj razvedrilo, spet drugim le nešteto neodgovorjenih vprašanj. Prinaša veselje, srečo, žalost, jezo, upanje in predvsem povezanost. Največja moč nogometa je v bistvu njegova preprostost, katera omogoča največjo mogočo povezanost. Povezanost med sorodniki, znanci ali popolnimi tujci.
Madrid. Mesto, ki ne razočara. Za nekoga, ki si zgolj domišlja da pozna pomen besede “mesto” in tistega, kar mesto resnično napravi mesto, še ne ali noče poznati, je trditev lahko tudi nasprotna. Mesto ni zgolj beseda, mesto je več, mnogo več, pri čemer je prvi in edini pogoj, ki mesto definira: utrip. Brez utripa ni mesta, in če je mesto, potem ne razočara. In takšen je Madrid. Mesto, ki ne razočara.
Ob prvem obisku Madrida zaradi nogometa je težko začutiti povedano. Preveč je novega, preveč je neznanega in predvsem je preveč čustev. Vse se zgodi tako hitro. Šele po večkratnih obiskih se počasi odkriva bistvo, spoznavaš okolico in tisto mirnost, ki navdušuje. Neznanega je manj in manj, lahko samo in več sprejemaš in uživaš v odkrivanju bistva. Njegov sestavni del je tisto, zaradi česar si prišel. Nogomet. In če ga hkrati povežemo z imenom kraljevega mesta: Real Madrid.
Sobota, 17.03.2016, sektor 616. Stopim korak naprej in pred mano tisti pogled. Tako znan, tako želen, tako pričakovan. Že od trenutka odločitve da ponovno grem, do ureditve letalskih kart, prenočišča in seveda najpomembnejšega: vstopnic za tekmo. Hvala Klubu navijačev Real Madrid Slovenija – Peña Madridista Eslovenia in predsedniku kluba za vse, za trud, ne samo za sedanjo izkušnjo, tudi za vse predhodne, in predvsem za občutke utripa in povezanosti, ki ga omenjeno prinaša s sabo. Ampak sedaj sem tu. Pogled na uro 15:25. Uspelo nama je. Kljub pozni uri poleta iz Bologne, kljub skoraj eno urni zamudi zaradi slabosti enega izmed potnikov in kljub zgodnji uri pričetka tekme. Ostalo je k sreči potekalo brez presenečenj. Podzemna št. 8, 9 in 2, mestno središče Sol, Hostal Riesco, ponovno podzemna tokrat št. 3 in 10, fotografiranje, iskanje pravilnega vhoda in pred mano se odpre. Santiago Bernabéu v vsej svoji veličini. Spomnim se občutkov, ko sem prvič uzrl zelenico s tribun, tako drugačni a hkrati tako podobni so. Vedno je drugače in hkrati vedno enako. Zaradi tega prihajam in zaradi tega bom prihajal. Po spirali spoznanj sem višje in višje, hkrati pa se vračam v isto točko znova in znova, pogled iz drugačne perspektive omogoča ogromno.
Tokrat so sedeži visoko in za golom, nekoliko na levi strani. Izjemen pogled, ki me je še enkrat več presenetil. Na zelenici ogrevanje, stadion se polni, obvezno fotografiranje, vpijanje občutkov in vzdušja, igralci odhajajo, napetost se veča, enajsterica, y Nada Más in že so igralci nazaj. Vse se je zgodilo tako hitro, skoraj tako hitro kakor prvič. Čas bi najraje zaustavil, ampak v bistvu teče še hitreje in hitreje, dokler ga na zaustavi oster žvižg, ki povzroči gibanje žoge po zelenici. 16:00. Žoga se giba od igralca do igralca, vzdušje je napeto, nekateri še prihajajo na stadion in že eksplozija. Gol Ronalda. Napetost nekoliko popusti, na njeno mesto preide veselje. Vendar le do napake Varana, ko ga zamenja hrup negodovanja. Athletic Bilbao tako izenači na 1:1. Počasi se stadion popolni do zadnjega kotička. Posamezni klici se mešajo s pesmijo navijačev, že znana semena levo in desno, bučni protesti ob dvomljivih odločitvah sodnika, gol Jamesa, aplavzi in žvižgi, ki pospremijo posamezne akcije na igrišču, vse spada zraven. Tik pred koncem polčasa še zadetek Kroosa in igralci odidejo. 45 minut je minilo izjemno hitro, večina gledalcev deluje zadovoljnih ob tem ko razmišlja in razpravlja o pravkar videnem.
Drugi polčas je nekoliko mirnejši. Na desni pred mano sedi starejši gospod močnejše postave. Tekmo spremlja precej zamišljeno, kakor da ga dogajanje na zelenici ne zanima. Tu in tam se glasno oglasi, redko katera akcija ga navduši, vendar kljub temu se nekako čuti njegovo spoštovanje do kluba. Do kluba, ki ga je verjetno v živo videl v stotinah in več. To je stara ljubezen, kakor ljubezen ostarelega moža in žene. Tako drugačna od tiste v času mladosti. Tako drugačna od moje, ki sem pripotoval več kakor dva tisoč kilometrov, da sem prispel na to mesto, ki ga delim na tribuni s to legendo. Nikoli nebom zares vedel kako se počuti, lahko ga zgolj poskušam razumeti.
Dogajanje na zelenici se bliža koncu, Isco navdušuje, očitno tudi omenjenega gospoda, Isco, Isco. Še rdeči karton za Varana, gola v obeh mrežah in konec. Pričakovane tri točke Realu je prinesel rezultat 4:2. Kmalu za tem je stadion že precej izpraznjen. Malo še in tudi midva ga zapuščava, ampak le do nadaljnjega. Prav kmalu se vidimo ponovno.
Po izjemni tekmi sva preživela še nekaj obveznih dni v Madridu. Najboljše pri tem je, da ni potrebno spoznati vsega naenkrat, ampak si lahko marsikaj prihranim za prihodnjič in tako v videnem uživam maksimalno. Le tako je mogoče začutiti utrip mesta v pristnejši meri. Ogled mesta s Cibelesa ali s terase Círculo de Bellas Artes, churrosi in vroča čokolada v eni izmed številnih kavarn ali pa kar v legendarni 1902, sprostitev v parku Retiro, obisk katerega izmed brezštevilnih muzejev, hamburger v Hard Rock Café-ju, city tour, pivo v vedru, kraljeva palača z večno gnečo, sendvič z lignji v El Brillante café, nakupovanje ali pa zgolj sprehod po vedno živih ulicah. Vse to, poleg nogometa, omogoča nepozabne občutke, ki zasidrajo Madrid še globlje v srce. Kakor začaran krog. Globlje kot je v srcu več obiskov bo potrebnih in več obiskov pomeni še večjo globino, še boljše poznavanje, še več nogometa, še več Real Madrida in še boljše razumevanje starejšega gospoda.
– De Madrid al Cielo, y un Agujerito Para Verlo –
Reportažo z ogleda tekme Real Madrid 4-2 Athletic Bilbao v Madridu (13.02.2016) je napisal Klemen Deželak.