29. maj 2016. Pet prijateljev in navijačev Real Madrida sedi v dnevni sobi apartmaja v Milanu in podoživlja finalno tekmo Lige prvakov. “Ne morem verjeti, Undecima je naša,” pravi Aljaž. “Škoda, da nismo dobili vstopnice,” je malenkost razočaran Gašper. “Ej, dej gremo naslednjo sezono skupaj na eno gostovanje Madrida v španski ligi,” sem (spet) evforičen jaz. “Kam?” vpraša Veronika. “Ni važno, samo da gremo,” potrdi Rokinho.
Evforija se je polegla in dva meseca kasneje o tem planu verjetno ni razmišljal nihče več. Služba, otroci, realno življenje. Jaz pa sem, kot že tolikokrat do sedaj, spet sanjal. Sanjal o obisku stadionov, na katerih igra Real Madrid. Sanjal, kako Modrić poda “z vanjsko”. Sanjal o Španiji. In njeni kulinariki. Čeprav ni bilo tekme, sem se konec julija odpravil na dopust na sever Španije in nestrpno pričakoval žreb La Lige. Imel sem željo – Sevilla. Sončno mesto v pokrajini Andaluzija z izjemno arhitekturo in odlično hrano. Spomnim se, da sem sedel s punco pri kosilu, ko je bil objavljen žreb. Betis oktobra in Sevilla januarja. V skupino na začetku omenjenih prijateljev pošljem: Betis ali Sevilla? V hipu je jasno. Sevilla. Stadion Ramon Sanchez Pizjuan. Malo dogovarjanj in čez dobra dva tedna imamo v žepu letalsko karto. 5 dni Seville. To mi deli!
Ker smo želeli gledati tekmo v gostujočem sektorju, namenjenemu navijačem Reala Madrida, smo morali zaprositi za karte preko Pena Madridista Eslovenia in Reala Madrida in kot vedno do sedaj je tudi tokrat komunikacijo prevzel predsednik našega navijaškega kluba Mare. Na tem mestu se mu iskreno zahvaljujem za vso pomoč in delo pri Klubu navijačev Real Madrid Slovenija, saj verjetno marsikdo ne ve, koliko dela opravi, da klub sploh obstaja in da lahko gledamo tekme Madrida v živo. Kljub (na žalost) dvema odpovedma in posledično več elektronskim sporočilom, nam je teden dni pred tekmo javil – karte so zagotovljene. Veronika in Rokinho zaradi obveznosti nista šla z nami, a Aljaž, Gašper in moja malenkost bomo navijali še za njiju. Mare HVALA!
Goopti do Milana, skoraj triurni let in snežne zamete ter -10 stopinj v Sloveniji zamenjamo s sončnim vremenom in +15 stopinj v Španiji. Sredi januarja! Navdušeni takoj poiščemo nekaj za pod zob in par mrzlih cervez. Dva dni do tekme. Naslednji dan mine v ogledu znamenitosti in pokušanju lokalnih specialitet. Idilični trgi, pomarančna drevesa z oranžnimi plodovi in izjemna arhitektura ter paleta različnih barv fasad, dajejo mestu naziv enega najlepših v Evropi. V Sevilli si je treba življenje vzeti na izi. Malo pospati, se vsesti na kavo, si privoščiti najboljši pršut na svetu – jamon iberico de bellota – iz posebne pasme črnih prašičev proste reje, ki se hranijo samo z želodom in spiti kozarec rdečega vina ali mrzlega piva. Dan do tekme.
Končno je tukaj nedelja in ko vstanemo in pojemo zajtrk, je že skoraj popoldan. V samem centru mesta ni navijaškega utripa, zgolj nekaj ljudi z dresi Seville, kar lahko pripišemo temu, da ima Betis neprimerno več navijačev kot Sevilla. Počasi se odpravimo k hotelu, kjer moramo prevzeti vstopnice za današnjo tekmo. Vsak posebej mora predložiti osebni dokument, vstopnica je poimenska, obenem pa dobimo še zapestnico – v kolikor kaj od naštetega izgubimo, ne moremo na tekmo, nam prijazno razloži uslužbenka Reala.
Čas za odhod na stadion. Ulice so prazne, večina lokalov zaprta, le kakšen navijač tu in tam, ko pa se približamo stadionu se zasliši glasno navijanje. Nekaj tisoč navijačev Seville pred hotelom, kjer imajo zbor igralci Seville, prepeva pesmi in daje še zadnji zagon nogometašem pred tekmo. Zaradi dogodkov iz pokalne tekme nekaj dni prej je največ na tapeti Sergio Ramos, pa tudi navijači Madrida nismo ravno prikrajšani za kakšen negativen vzklik. Odločitev, da se na tekmo ne odpravimo v dresih, ampak jih imamo v nahrbtniku, se je izkazala za pravilno, saj za razliko od drugih tekem, na katerih sem bil, nisem opazil niti enega navijača Madrida v obeležju. Ko si natančno ogledamo stadion od zunaj, kupimo obvezen spominek – dvostranski šal s tekme, se odpravimo na stadion. Vstopnica, oseben dokument, zapestnica in že smo notri. Stadion Sanchez Pizjuan. Ponosno oblečemo drese Real Madrida in zastave ter šale Kluba navijačev Real Madrid Slovenija – Pena Madridista Eslovenia. Sledi obvezno slikanje, ki ga prekine stavek: “Pa gde mi sedimo?” Prijazni Srb nam pove, da je iz Beograda in vsakega lepo pozdravi. Znan nam je, a ne vemo kam bi ga dali, ko na hrbtu vidimo napis Young Boys. Miralem Sulejmani?! Ja, Miralem Sulejmani. Bivši igralec Partizana, Benfice in Ajaxa, sedaj igra za klub iz Berna, pravzaprav z nami v gostujočem sektorju sedi celotna ekipa Young Boys, ki je tu verjetno na pripravah. Opazimo tudi Stephana Chapuisata, legendarnega švicarskega napadalca, ki je leta 1997 z Borussio Dortmund osvojil Ligo prvakov.
A nekdanje igralce pozabimo, ko se iz zvočnikov zasliši himna in na igrišče stopijo glavni akterji današnje tekme. In ko Modrić prvič poda “z vanjsko” so moje sanje uresničene. O tekmi ne bom razpredal, saj ste jo verjetno vsi gledali. Za oko ne preveč zanimiva igra obeh moštev, vzdušje na tribuni je bilo dobro, padale so kletvice na račun Madrida, čeprav naj bi bila pokrajina Andaluzija naklonjena Španiji, vrhunec pa je navijanje (na žalost) doživelo ob izenačujočem in zmagovitem zadetku Seville. Na našem sektorju ni bilo veliko navijačev, kar je skoraj tradicija, kar se tiče gostovanj Madrida, a smo vseeno nekajkrat glasno navijali, kar dokazuje pozdrav Kroosa ob menjavi. Poraz in konec niza neporaženosti sta seveda prinesla nekaj razočaranja. A občutkov, ko s prijatelji gledaš tekmo Real Madrida ne more pokvariti nič na svetu. Skupaj smo doživljali legendarne zmage – z Gašperjem sva proslavljala naslov La Lige leta 2012 na Santiago Bernabeu, z Aljažem sva bila na stadionu Luči v Lizboni, ko smo leta 2014 dvignili “La Decimo” in na Riazorju v La Coruni ob zmagi 2:8. Vmes seveda pridejo tudi malo manj srečni trenutki, ko smo na lanskem El classicu videli “bele robčke” ob porazu 0:4, a vse to je del nogometa. Reala Madrida. Kjer je vedno več zmag in lovorik kot porazov. A le vse skupaj je celota. Celota najboljšega kluba na svetu. In to celoto tvori tudi Pena Madridista Eslovenia, ki je meni dala najlepše darilo – prijatelje, s katerimi obiskujemo nogometne tekme Real Madrida. Jih gledamo po televiziji. Se srečujemo na večerjah. In igramo nogomet. Najlepšo igro na svetu. V dresu najboljšega kluba na svetu.
Reportažo s tekme La Lige, Sevilla 2-1 Real Madrid (15.01.2017) je napisal Luka (luka89). Foto Gašper.