Bil je le še en jesenski dan v službi, ko sem dobil email Kluba navijačev Real Madrid Slovenija (na kratko KNRMS), da se organizira ogled tekme Real Madrid – Espanyol, v februarju 2017. Seveda sem se že prvi trenutek popravil v stolu in z velikimi očmi na hitro preletel celoten email. Še nikoli nisem bil v Madridu, še nikoli nisem videl naše ekipe igrati v živo. ‘Pa to ja moram it!’, ‘Tak dolgo se že spravljam, kdaj če ne zdaj!’ in podobne misli so se mi podile po glavi. Tega sem si želel že vse odkar sem kot ‘paglavec’ gledal Realove tekme po TV, zato ni trajalo dolgo, da sem se trdno odločil da grem. Seveda sem takoj, brez “pardona”, razširil novico in email med prijatelje, ki so navijači Reala, da se gre na tekmo . Nihče od njih se zaradi takšnih in drugačnih razlogov ni odločil da gre, zato sem bil kar malo zaskrbljen da ne bom nikogar poznal in ne bo tako kot bi lahko bilo. Kako sem se motil! Naslednji meseci so minevali precej normalno, zmage Reala, zmaga na svetovnem klubskem prvenstvu, jaz pa sem se vsako tekmo bolj zavedal kaj me dejansko čaka. V živo bom videl igrati moj Real Madrid na sveti travi Santiaga Bernabeua!
Nikoli si nisem mislil, da bo to potovanje veliko več kot ‘samo’ to.
Vse se je začelo dogajati na parkirišču v Dolgem mostu, kjer se nas je vseh 14 madridist okoli polnoči v četrtek naložilo v 3 avte. Na srečo so bili vsi avtomobili veliki, tako da smo potovali udobno in varno pod vodstvom šoferjev Sebastijana, Davida in Nejca. Pot je do italijanske meje potekala brez težav, zato me je kar hitro po prečkanju meje med Slovenijo in Italijo ‘zmanjkalo’. Zbudil sem se kako uro za tem, na cesti pa megla kot jo vidiš le redko, vsi štirje kompanjoni v avtu so bili zabuljeni v meglenke avta pred nami. Nihče ni mogel verjeti spretnostim vseh treh voznikov, ki bi se jim rad tukaj zahvalil, da so nas v takih nemogočih razmerah varno in pravočasno pripeljali do Bergama, kjer smo ob 6.45 imeli let do Madrida.
Na letališču in med letom je vse potekalo standardno in brez zapletov. Pas ven, drobiž, telefon in tekočine v svoj pladenj, sprehod skozi detektor kovin, duty free, tiščanje kovčkov v predale nad glavo. Let iz Bergama do Madrida je trajal dobri dve uri, leteli pa smo ravno ob času čudovitega vzhoda. Ob prihodu v Madrid smo naredili krog po vseh štirih terminalih, saj je bila podzemna železnica (Metro), s katero smo nameravali potovati do centra Madrida, zaprta. Namesto tega smo ujeli avtobus, ki nas je odložil na skoraj najbolj primernem mestu za navijača Real Madrida – Plaza de Cibeles, kjer ekipa z navijači tradicionalno praznuje vsako lovoriko. Že takoj ob prihodu smo torej sredi mestnega vrveža postali ob čudovitem pogledu na prečudovit vodnjak in našo boginjo.
Po nakupu kart za Metro in Maretovim opozorilom, da naj pazimo na žeparje, smo se odpravili proti hostlu Las Musas, zdaj že tradicionalnemu prenočišču naše Peñe, ob obiskih Madrida. Časa za spanje tudi po razporeditvi v sobe in neprespani noči seveda ni bilo. Gremo do stadiona! Ker sem bil v Madridu prvič, po površnem pregledu vseh prog Metroja nisem niti pričakoval, da bomo iz podzemlja prišli direktno pred Santiago Bernabeu. Že ob prvem pogledu na stadion, skozi veje bližnjih dreves, sem skakal kot majhen otrok, ko dobi za Božič darilo, ki si ga je tako dolgo želel. Malo je manjkalo pa bi eni izmed naših članic skočil na ramena, ko se je pogled na stadion povsem odprl. Popolnoma vseeno mi je bilo, kaj si mislijo vsi okoli mene, mislim, da je tudi njih zajela evforija in da so imeli tudi oni širok nasmeh na licih, ko so ga videli – četudi prvič, petič ali desetič. Svetišče je svetišče.
Takoj smo seveda razvili šale, zastave KNRMS in Slovenije, naredili skupinske fotke in uživali v sončnih žarkih, ki so nas greli. Mare in Mičo sta šla uredit karte za tekmo in Tour Bernabeu, mi pa smo se slikali, slikali in slikali. Nove profilne fotke za Facebook, za na Instagram, Snapchat, itd. so deževale iz vseh strani. Ker nismo že od odhoda zaužili nič toplega (Rok, še enkrat hvala za sendvič na letališču!), smo se odpravili v restavracijo, ki je del samega stadiona. Nekaj stopnic in prvič se nam je odprl pogled na igrišče in tribune. Mare se je seveda še enkrat več potrudil in zrihtal popust in najboljše mize v restavraciji za člane Peña Madridista Eslovenia, direktno pred steklom, ki nas je ločevalo od sedežev na stadionu. Uživali smo v hrani, pogledu na igrišče in posnetku zgodovinske tekme Cope del Rey med Real Madridom in Castillo iz leta 1980 na TV.
Sledil je Tour Bernabeu, v okviru katerega smo se najprej povzpeli na sam vrhnji sektor stadiona. Prečudovit pogled, ki je porušil vse moje predstave o tem kakšen gigant dejansko je stadion Santiago Bernabeu, ki je od ‘znotraj’ še veliko večji kot zgleda od zunaj, saj je igrišče kar nekaj metrov pod nivojem ulic. Kakor hitro smo prišli do prve izmed virtualnih razstav zgodovinskih igralcev in tekem, me je oblila kurja polt, ki me je spremljala vsakič, ko se je zavrtel kakšen izmed posnetkov zgodovinskih golov Raula, Zidana, Ramosa, Genta… 11 pokalov za 11 evropskih naslovov. Reyes de Europa! Sledil je še sprehod na nivo igrišča in sedenje v klopeh, v katerih sedijo naši asi med tekmo. Gostujoča slačilnica (naša je bila zaradi tekme naslednji dan zaprta), konferenčna dvorana, obvezen obisk klubske trgovine in še obilica zanimivih in nepozabnih stvari na Tour Bernabeu.
Zvečer smo se seveda tudi zabavali, spanca spet ni bilo veliko, vendar ni bilo naslednji dan nikomur težko vstat, saj smo bili vsi v pričakovanju tekme ki nas je čakala ob 16.15. Po zajtrku je sledil sprehod in ogledi pod vodstvom Mareta, ki nas je peljal skozi vse glavne trge in ulice v središču, sprehodili smo se čez največji madridski park Retiro, kjer smo se spet naužili lepega vremena, ki nas je spremljalo celoten čas bivanja v Madridu. Sam se nisem mogel načuditi živo zelenim in zelo glasnim papigam na drevesih, ki so tam tako domače, kot so pri nas golobi. Zavili smo še proti glavni železniški postaji in si na hitro ogledali neverjetno tropsko rastje v njeni notranjosti. Hiter postanek v hostlu, kjer smo se bojno opremili z vsemi navijaškimi rekviziti in hop na tekmo!
Že pred prihodom pred stadion se je na Metroju dalo čutiti, da gre za poseben dan – dan tekme. Ljudi je bilo veliko več in ogromno jih je šlo v našo smer. Pred stadionom obvezno slikanje, nakup (in barantanje za nižjo ceno) navijaških šalov za tekmo Real – Espanyol in zbiranje v bližnjem parku z drugimi navijači Reala. Za tako velik stadion – v primerjavi z našimi, je proces preverjanja kart in kontrola pri vhodih neprimerljivo hitrejši kot bi lahko pričakovali. 76000 navijačev je bilo na tekmi, pri vhodu pa sem se sam zamudil kvečjemu par minutk. Varnostnik je seveda zelo pozorno pregledal slovensko zastavo, ko pa je videl šal KNRMS in napis Siempre Fieles, se je samo nasmejal in me spustil na stadion.
Že prvi pogled na stadion je danes povsem drugačen. Stadion je že več kot polovično zaseden, glasno in veselo je. Šest članov nas je sedelo skupaj v 6. vrsti nekaj metrov od kotne zastavice na daljši stranici, nekaj jih je bilo takoj na sredini za Realovim golom v prvem polčasu – tudi na TV je vidna slovenska zastava, nekaj pa jih je bilo višje za golom. Bučni aplavzi so spremljali igralce že med ogrevanjem, stadion pa se je lepo polnil. Čas pred tekmo je na stadionu minil hitreje kot bi si vsi želeli, kar naenkrat se je zaslišala Realova himna in igralci so ob petju navijačev prišli na stadion.
Noro! Sama tekma je minila kot še nobena doslej, vsi smo jo videli, zato je ne bom še enkrat opisoval, po pravici sem bil tako evforičen in iz sebe, da se je veliko tudi ne spomnim, izpostavil bom le nekaj dogodkov, ki sem si jih najbolj zapomnil – izjemno preigravanje Cristiana ob kotni liniji, nor gol Morate, vedno znova pletenje mreže okoli nasprotnikove obrambe Isca, Lucasa in Morate, Cristianov šprint čez pol igrišča. Ob teh igralcih, tej igri in teh sposobnostih, te doleti spoznanje kako dejansko izgleda vrhunski nogomet in kako daleč od takega nivoja je velika večina klubov na svetu. Vsak pravi navijač Reala bi si po mojem moral vsaj enkrat ogledati tekmo v živo na Santiago Bernabeuu.
Ker je bila tekma v popoldanskem terminu, smo imeli po tekmi čas še za ogled košarkarske tekme Reala v polfinalu Cope del Rey, v bližnjem baru Koki, ki je urejen v stilu Reala in kjer se zbirajo navijači Reala pred in po tekmah. Tekma je bila odlična, v družbi približno petdesetih navijačev Reala, smo dočakali zmago po podaljšku in še eno odlično tekmo Luke Dončiča, ki ga imajo vsi domači navijači res izjemno radi. Obe zmagi smo proslavili dolgo v noč v različnih nočnih klubih, ki jih v Madridu res ne manjka.
Nedelja je bila dnevu (in prejšnji noči) primerno bolj lene sorte, vzeli smo si čas za raziskovanje mesta. Večina se nas je odpravila do kraljeve palače, bolšjega sejma, na razgledni stolp, čas pa smo si vzeli tudi za kosilo, kjer nas je večina poskusila pristno špansko jed Paello. Še en nasvet – ne jejte špagetov (o tem, zakaj ne, kdaj drugič 🙂 ). Skratka, še en čudovito preživet dan v Madridu. Manjša skupinica se je odpravila v madridski živalski vrt, ki velja za enega najlepših. Seveda so nam zvečer naredili »lušte« za ogled s fotografijami vseh mogočih eksotičnih živali, sam sem se odločil, da ga ob naslednjem obisku Madrida definitivno obiščem.
Večer smo preživeli kar v restavraciji ene izmed verig s hitro prehrano, saj v hostlu nismo našli prenosa finala Cope del Rey. Seveda tudi ta tekma ni minila mirno, Real je premagal Valencio s 97-95 in dvignil pokal! Luka Dončič spet izjemen! Ker sem imel to srečo, da sem naslednji dan praznoval rojstni dan, smo seveda v središču mesta nazdravili kot se spodobi, ogromno je bilo nenavadnih in zanimivih zgodbic, smeha pa še več. Vmes smo z enim očesom spremljali še tekmo Barcelone, ki je tukaj ne bi komentiral, ker bi kaj hitro uporabil kakšno besedo, ki ni za v javnost. Tukaj bi se rad tudi zahvalil vsem, ki ste bili z mano na ta večer, res mi bo ostal v najlepšem spominu in upam, da še kdaj praznujem v tej družbi sredi Madrida.
Vse lepo se enkrat konča, zato smo se tudi mi v ponedeljek zgodaj zjutraj odpravili iz hostla proti domu. Pot je potekala brez zapletov in je kljub 13 uram potovanja minila hitro, saj smo se sedaj že dodobra spoznali in je bilo na koncu kar malo težko ob slovesu.
Če bi lahko celotno izkušnjo opisal v enem stavku, bi rekel: »Neverjetna izkušnja, ki jo mora doživeti vsak/a madridista – v izjemnem mestu s še bolj izjemnimi ljudmi, ki jim s ponosom rečem prijatelji.«.
Reportažo s tekme La Liga, Real Madrid 2 – 0 Espanyol (18.02.2017) je napisal Igor Brdnik (royalclub)
