Po rezultatu žreba skupinskega dela Lige prvakov, sem kontaktiral našega predsednika glede možnosti pridobitve vstopnic za ogled tekme Borussia Dortmund – Real Madrid na znamenitem Westfallnu. Že nekaj časa živim na Nizozemskem, zato se je manj kot dve uri vožnje oddaljen Dortmund izkazal za idealen žreb v mojem primeru. V par dneh sem dobil pozitiven odgovor z vsemi potrebnimi podatki glede prevzema kart – hvala, Marko, še enkrat.
Prišel je dan tekme in planirana dvourna vožnja do hotela, kjer sta naju čakali karti, se je zaradi prometne konice seveda razvlekla na 4+ urno. Po težavah z iskanjem parkirnega mesta, sva s punco tik pred zdajci vendarle prispela do hotela oz. mesta prevzema, kjer pa naju je čakala nova vrsta. Delitev kart je bila organizirana res slabo, bilo je polno prerivanja, negodovanja in splošno slabe volje, saj je sistem prevzemanja kart milo rečeno nelogičen, kateremu španski funkcionarji enostavno niso bili kos.
Kakorkoli, ko sva držala karti v rokah, je bila stvar hitro pozabljena. Odpravila sva se do stadiona, pred katerim še ni bilo prevelike gneče. Na svojih mestih sva bila že dobro uro pred tekmo, zato je bil stadion še večinoma prazen. Na gostujočem sektorju je že bila nastanjena manjša organizirana skupina Realovih navijačev. Skupaj smo pozdravili igralce na ogrevanju ter ob uradnem prihodu igralcev na igrišče prepevali znamenito »You’ll never walk alone«. Res izjemen občutek ob katerem dobiš kurjo pol, ko 70.000 grl prepeva omenjeno pesem, ob čudoviti rumeno-črni kulisi razprodanega Westfalna, oziroma Signal Idune Parka. Himna Lige prvakov se je zdela kot smetana na torti.
Tekmo ste gledali vsi, zato poteka ne bi podrobneje komentiral. Po začetnem pritisku domačih smo hitro prevzeli pobudo, Balov volej je končal v mreži točno pred našim sektorjem. Domači navijači so navijali skozi vso tekmo – najbolj na nasproti tribuni, kjer so zbrani organizirani navijači, zato se je ta občutek vzdušja nekoliko porazgubil, dokler je zvok pripotoval do naše tribune. Situacija je bila seveda popolnoma drugačna, ko je domače navijače razjezil sodnik ali naši igralci, takrat so žvižgi postali oglušujoči.
Kot že rečeno, za ne preveč burno atmosfero so zaslužni naši igralci, ki so odigrali res dobro tekmo. Tudi po znižanju na 1-2, je hitro zadel Ronaldo in tekma je bila odločena. Rad seveda verjamem tudi trditvi, da smo k zmagi pripomogli tudi mi, Realovi navijači, ki smo gleda na kapacitete navijali konstantno skozi vso tekmo, še posebej manjša skupina v prvih vrstah. Kot že tudi znano in glede na njune predstave pričakovano – največja ljubljenca navijačev sta Isco ter Asensio, svojo navijaško pesem ima tudi »Sergio Ramos, vamos, vamos!«, ki smo jo vzklikali ob vsakem kotu. Na žalost ni zadel, bil pa je zelo blizu ob koncu prvega polčasa. Dotaknil bi se še našega prvega zvezdnika, ki na igrišču res deluje jezno oz. konstantno negoduje, ampak njegove številke enostavno govorijo zase, zaradi katerih mu ne gre očitati ničesar. Ronaldo, seveda.
Tekma se je končala v prijateljskem vzdušju, po pozdravu igralcev sva zapustila stadion ter se odpravila proti hotelu oz. avtu, nakar sva odrinila domov. Navkljub stresnemu potovanju do prizorišča, prerivanju ob prevzemu kart, je celokupna izkušnja seveda več kot pozitivna in bo kot taka ostala v spominu.
Na nove zmage, Hala Madrid!
Reportažo s tekme skupinskega dela Lige prvakov v Dortmundu: Borussia Dortmund 1–3 Real Madrid (26.09.2017, stadion Signal Iduna Park) je napisal Boštjan (Kopovsky).
