Ob vprašanju, kateri je največji nogometni ali pa kar športni derbi na svetu, je odgovor lahko le en. El Clasico, veliki španski derbi med Realom in Barcelono že desetletja presega meje igrišča in navdušuje nogometne navdušene po vsem svetu. Po dogodkih okoli katalonskega referenduma, je tudi letošnja izvedba derbija imela političen pridih. Prisostvovati takšnemu dogodku je bilo kljub rezultatu izjemna izkušnja. Usoda je hotela, da se najuspešnejše leto v zgodovini Reala iz Madrida konča na takšen način. Naj ta poraz ne zasenči fantastičnega leta 2017!
Ko sem se v začetku oktobra odpravil na polletno pripravništvo v Španijo, sem si na koledarju takoj označil dva datuma. Prvi je bil tekma španske reprezentance v Alicanteju, drugi pa največji derbi na svetu, El Clasico. Videti El Clasico v živo je želja vsake Madridiste in odkar vem za nogomet, sem imel v planu videti ta spektakel v živo. Kot pa je za take tekme v navadi, je vstopnico zelo težko dobiti. Na srečo sem se lahko obrnil na Peño Madridisto Eslovenio, ker sta mi Marko Sotošek in Mitja Muzek omogočila pridobitev vstopnice. Najlepša hvala še enkrat!
Po oddani prijavi za vstopnico se je začelo načrtovanje. Za božično-novoletne praznike sem imel namen oditi domov in štiridnevni izlet v Madrid je v vsakem primeru dobra ideja. Mogoče babici ni bilo čisto po godu, da bom na božični večer in skorajda celoten božič od doma, ampak eno leto bo že potrpela!
Petek 22.12, dan pred tekmo. Iz službe tečem v stanovanje, kjer imam 15 minut, da spakiram vse kar mislim vzeti sabo. Kot po navadi, sem pakiranje odlašal do zadnjega trenutka. Prva dva kosa oblačil, ki se znajdeta v potovalki sta dres Danija Carvajala in šal Peñe Madridiste Eslovenie. Ostali kosi oblačil tokrat niso pomembni. Sledi 5 urna vožnja iz okolice Alicanteja do Madrida. Po kratki vožnji z madridskim metrojem stopim nazaj na površje in se znajdem na Gran Vii. Božični Madrid je prečudovit in za trenutek pozabim zakaj sem se sploh znašel v španski prestolnici. Ura je že pozna in pred spanjem pošljem še sporočilo Hectorju, kakšen je plan za dan tekme. Hector je član Grade, skupine najzvestejših navijačev Galaktikov, ki vsako tekmo za golom neumorno podpirajo največji klub na svetu. Boljšega vodiča po Madridu in prijatelja Peñe Madridiste Eslovenie si je težko predstavljati!
Na dan tekme sem se najprej na metroju srečal s Hectorjem, ki me je povabil na zajtrk z še nekaterimi ostalimi člani Grade. Vzdušje na zajtrku je bilo dobro. Prisotnega je bilo nekaj negodovanja glede termina tekme, ampak po skodelici kave je bilo to pozabljeno. Moramo vedeti, da Španci niso vajeni zgodnjega vstajanja in nihče ni bil posebej zadovoljen, da se je veliki derbi zaradi želje po ugajanju vzhodnim trgom igral že ob 13.00. Pričakovali smo, da bo Real, kot je bilo v navadi v prejšnji sezoni, na veliki tekmi pokazal pravi obraz in odigral dobro tekmo. Ko smo se prestavili še v park pred Bernabeuom, kjer se navijači zbirajo pred tekmo, se je odštevanje do tekme začelo. Pridružila se nam je še Lidija, ki je prav tako članica našega društva in je iz Slovenija priletela na tekmo. Spili smo še nekaj piv, odpeli nekaj pesmi in se počasi odpravili proti stadionu. Najglasneje je bila v parku pred tekmo odpeta španska himna. Viva Espana je preglasila vse navijaške pesmi.
Santiago Bernabeu je bil, kot vedno, izjemen in v pričakovanju velike tekme se je napolnil prej kot po navadi. Ob izjemni koreografiji Grade smo vsi začeli verjeti v beli božič, ki ga je napovedoval ogromen Gradin transparent. Hala Madrid Y Nada Mas je igralce pospremila na igrišče. Ko je Sergio Ramos s soigralci ob napevu »campeones, campeones« stadionu predstavil še pokal za naslov svetovnih klubskih prvakov, smo vsi začeli verjeti, da se bo na igrišču prikazala zmagovalna madridska mašina iz sezone 2016/2017 in ne neprepoznavna ekipa iz letošnje sezone. Po dobrem prvem polčasu je sledil drugi polčas, katerega ste verjetno vsi videlo na malih in tudi nekoliko večjih zaslonih in na katerega najrajši ne bi obujal spominov. Naj omenim le, da je Luka Modrič res neverjeten igralec. Zagotovo najboljši vezist Reala odkar je zelenico Bernabeua teptal njegov trenutni trener Zinedine Zidane. Dobro tekmo je imel še Keylor Navas, za ostale pa se je zdelo, kot da niso isti igralci, ki sem jih lani videl dominirati proti Bayernu v Munchnu. Mogoče pa bo tudi letos ekipa pravi obraz pokazala le v Ligi prvakov.
Poleg samega rezultata sem bil malce razočaran tudi nad vzdušjem. Zagotovo je bilo vzdušje veliko boljše, kot na tekmi proti Real Sociedadu, ki sem si jo ogledal lanskega januarja, ampak za El Clasico sem pričakoval veliko več. Grada nujno potrebuje več mest na tribuni! Le upamo lahko, da Florentino Perez to omogoči. Stadion je oživel le ob Messijevih provokacijah in ko je Benzema zapustil igrišče. Ponovno pa se je, kot na prejšnjem El Clasicu, tudi letos na stadion med madridsko publiko izmuznilo tudi nekaj navijačev katalonske ekipe. En izmed njih je imel sedež le neka metrov od mene in nedvomno je imel srečo, da so časi navijaške skupine Ultras Sur in podobnih skupin mimo. Ob njegovem posmehovanju in kazanju šala gostujoče ekipe, je bil deležen le grdih pogledov domače publike. Takšnih provokacij se dve desetletji nazaj na domačem stadionu madridskega velikana ni toleriralo.
Pa tekmi sem se z člani Grade odpravil še na hitro kosilo, nato pa nazaj proti hostlu. Zvečer sva z Lidijo popila še nekaj piv in odšla vsak po svoje. Ona domov, meni pa sta ostala še dva dneva Madrida. Po nekaj porcijah Churrosev z čokolado mi je uspelo tekmo malce izbrisati iz spomina in uživati v španski metropoli. Ob sprehodu mimo Cibelesa sem si rekel, da dan, ko bo Sergio Ramos tu spet dvigoval lovorike, ni daleč.
Tudi v takih trenutkih si lahko rečem le Hala Madrid Y Nada Mas. Navijati za takšen klub je nekaj posebnega. Redko gre klubu zelo slabo. Ko pa mu gre, pa je na nas navijačih, da stojimo za njim. Real se bo zagotovo vrnil, mogoče že proti PSG-ju. In če bo sreča, se bodo Hectorjev besede »Hasta PSG«, uresničile.
Reportažo z El Clasica, Real Madrid 0-3 Barcelona (23.12.2017, stadion Santiago Bernabeu, Madrid) je napisal Matej (matej1911).
