Nekaj dni pred tako pričakovanim dnevom D – Uefinim finalom Lige prvakov, vrhuncem letošnje sezone za slehernega »madridisto«, sem se odločila podoživeti moj prvi obisk Madrida in kultnega hrama našega Reala.
Večino svojega življenja sem nekje na poti, bodisi zaradi službenih obveznosti ali pa družinskih in osebnih užitkov, ki jih vsako (po)potovanje prinaša. Paradoks pri vsem skupaj je, da v resnici zelo nerada letim. Na letalih se ne počutim najbolj sproščeno, ampak tokrat je bilo povsem drugače. Tokrat sem se na pot odpravila s prepričanjem, da bom uživala na vsakem koraku, tudi visoko v zraku. In točno tako je tudi bilo.
Madrid sem obiskala v okviru službenih obveznosti in v družbi tima, ki ga vodim. Ko smo “Majerit” v originalu “al-Majrīṭ” izbrali kot destinacijo potovanja, še nisem vedela, da se bo istočasno odvijalo tudi povratno srečanje četrfinala Lige prvakov proti Juventusu. V trenutku, ko je bilo to jasno, pa sem takoj šla v akcijo. Kot velika navdušenka nad “Los blancos” sem vzpostavila kontakt z znancem, zvestim navijačem Reala in preko njega tudi s klubom “Pena Madridista Eslovenia” oziroma predsednikom Markom. Pravzaprav se že pri tem vidi na kako visokem nivoju je organiziranost vsega povezano z Realom, za kar sem dobila potrditev tudi ob prihodu na stadion.
Pot v Madrid je, preko Benetk, potekala brez težav. Kljub zgodnji uri odhoda iz Ljubljane, se utrujenost ni preveč poznala in prvo dejanje po prihodu v Madrid je bilo obisk stadiona ter prevzem kart, ki so me po Markovih navodilih čakale v pisarni pod tribunami Santiago Bernabeu. Glede na veliko število navijačev ter znatiželjnih turistov v neposredni bližini stadiona, sem pričakovala, da bo trajalo celo večnost preden uspem najti pravega sogovornika. Bilo je ravno nasprotno. Vse je potekalo kot “po maslu” in množičnosti navkljub sem po navodilih prodajalke in varnostnika pri okencu za prodajo kart, obiskala pisarno za »sociose« (slika spodaj). Pravzaprav ni bila samo pisarna ampak kar cel sklop pisarn ter vsaj 20 elegantnih dam, ki so skrbele da vse poteka kot mora. Pri tem pa obiskovalec dobi takojšen občutek domačnosti. Top začetek, karte – urejene!
Sledil je kratek obisk RM trgovine ter seveda nakup obvezne opreme za tekmo – navijaške majice in šala. Po kratkem počitku smo pričeli s pripravo na tekmo in v Madridu so za to odlični pogoji. Hrana je vrhunska, špansko vino pa, čeprav ni ravno iz Kastilje, ravno tako. Naši zamudi, ki je prikrajšala osebje za del “sieste” navkljub, se je »chef« in njegova ekipa izkazala tako s svojim gostoljubjem, kot tudi kulinaričnim doživetjem. Zato vam toplo priporočam obisk »El Enfriador«, v neposredni bližini stadiona na aveniji Passeo de la Castellana. Brbončice zadovoljne, zaloge energije primerno skladiščene – čas je za vrhunec. In to kakšen!
Pot od restavracije do stadiona je bila kratka, ampak polna dogajanja. Nepregledna množica ljudi, petje navijaških in družabnih pesmi, obvezen ritem bobnov, trobil ter ostalih virov zvoka, te ne pusti ravnodušnega. Občutek vsesplošnega pričakovanja, pripadnosti, pozitivne energije, ki se sprošča iz vseh koncev, se na ljudi prenaša kot smeh. Za turobnost tukaj ni prostora. Osebni, službeni in drugi življenjski izzivi niso pomembni. Tukaj smo, da se zabavamo in uživamo v čarih nogometa, ne glede na barvo s katero se poistovetimo.
Že dobro uro pred tekmo je, sicer še v kulisi bolj praznih tribun z izjemo gostujočih navijačev, Santiago Bernabeu izgledal čarobno. Na eni strani mogočnost zgodovine, na drugi pa lepota narave, ki je nebo odela v magične barve, so že nakazovale da bo tak tudi nogometni večer. In je bil.
Na zeleni oder z veliko belo žogo posuto s črnimi zvezdami na sredini, so prvi stopili igralci »Stare dame«. Huronski pozdrav njihovih navijačev in posamezni žvižgi domačih, ki so šele dobro začeli prihajati, je odmeval na svetem kraju. Kmalu so na oder stopili tudi tisti, zaradi katerih smo tukaj. Real Madrid, aktualni Evropski prvak. Prvi, ki mu je v zgodovini tega tekmovanja uspelo ubraniti naslov in prvi, ki ga ima možnost osvojiti trikrat zapored. In verjamem, da ga čez približno nekaj dni (od kar je nastal ta zapis), tudi bo. Juventus se je za nov pohod na vrh, še posebej po zmagi v gosteh 3 : 0, v tistem trenutku zdel lahka ovira. Bilo je ravno nasprotno, ampak vse ostalo je zgodovina. Prijetna zgodovina.
Po »mravljincih« ob poslušanju himne Champions League, skladbe, ki jo je za UEFO po originalu Zadok the Priest, avtorja Georga Händela, priredil Tony Britten, se je »šahovski boj« med obema strategoma Allegrijem in našim Zizou-jem začel. O tekmi in njenem poteku veste vse, zato je ne bom posebej opisovala. Rečem pa lahko samo to, da je bil privilegij biti tam. Privilegij je bilo spremljati vrhunskost ob in na zelenici, organiziranost dogodka in pa predvsem vso valovanje čustev od veselja, razposajenosti, strahu, nervoze, razočaranja, sočustvovanja in neizmerne radosti je bil dodaten razlog, da sem se v Madrid še bolj zaljubila. Vse kar šport, sploh pa nogomet lahko ponudi se je zgodilo. Iz stadiona smo odhajali kot ena velika srečna družina. Kot da se nas vseh skoraj osemdeset tisoč zbranih duš pozna že od otroških dni. In na vsakem koraku tisti večer, ko smo raziskovali še nočne čare mesta, kot tudi naslednje in naslednje in naslednje jutro se je na vsakem koraku govorilo o Realu. Realu, ki je dobil novo, uradno članico, zaljubljeno v klub in mesto, koder se bo zagotovo tudi ponovno vrnila!
Reportažo s povratne čertfinalne tekme Lige prvakov, Real Madrid 1-3 Juventus (11.4.2018, stadion Santiago Bernabeu, Madrid) je napisala Suzana Šilec.
