Real Madrid – Barcelona. Največja nogometna tekma na svetu, ki ustavi čas vseh ljubiteljev nogometa, ne glede na pripadnost, raso, nacionalnost ali vero. »Fuzbal je čudo«, sem nekoč nekje prebral in še danes je to moj najljubši stavek, s katerim opisujem priljubljenost najbolj pomembne postranske stvari v mojem življenju. Kako drugače opisati fenomen, ko se pred tekmo vseh tekem, nogometnem El Clasicu, na spletnih forumih prerekajo navijači italijanskih, španskih, nemških in francoskih klubov o tem, katera ekipa je boljša – beli balet ali blaugrana. V kolikor ste, tako kot jaz, navijač najboljšega kluba na svetu, ste tudi vi verjetno sanjali, da boste nekoč sedeli na stadionu Santiago Bernabeu, spodbujali igralce v belem in bili prisotni na največjem nogometnem spektaklu. Leta 2016 se mi je želja uresničila in sredi Madrida sva z Gašperjem spremljala El Clasico, ki se je končal z bolečim porazom in kasnejšo odpovedju trenerju Rafi Benitezu. Kljub porazu sva bila navdušena, saj se je obema uresničila velika želja. A kaj preostane, ko vidiš tekmo vseh tekem? Ideja je bila jasna, odkljukati tudi El Clasico na Nou Campu.
Sredina julija je moj najljubši del leta. Ne samo zaradi sonca, poletnih temperatur in mrzlega piva, ampak tudi zaradi dejstva, da z nestrpnostjo pričakujem koledar tekem La Lige za prihajajočo sezono. Že dolgo let nazaj sem otroško užaljenost, jezo in žalost ob občasnih neuspehih Reala preusmeril v navdušenje nad Španijo, njenimi prebivalci ter pokrajinami, ki ponujajo obilico kulinaričnih užitkov in sklenil sem, da je ravno Real Madrid lahko vezna točka, da vidim to prečudovito državo in obenem spremljam najboljši klub na svetu tako ob zmagah, kot tudi porazih. Ne znam opisati občutka, ko na spletnem portalu Marca zagledam objavljene datume tekem in se začne načrtovanje. Katera tekma je v času praznikov ali šolskih počitnic, ali je možno povezati dve tekmi v petih dneh in zakaj je tekma na stadionu San Mames spet septembra, ko izjemno težko dobim dopust. V nekaj dneh je narejen načrt in z Gašperjem sva vsakič v navezi, kako bova to izpeljala. Odločitev je letos padla na Camp Nou in El Clasico v Barceloni, termin sovpada s prazniki, sončni dnevi v oktobru pa so kot nalašč, da zraven povabiva še najini boljši polovici in si tako »bonus za obisk tekme Reala« prišparava za kakšno drugo tekmo.
Sedaj je to že praksa in upam, da nama Maretova punca ne zameri ob vseh poslanih smsih, ki romajo v njegov inbox. Ampak tudi letos sva najprej kontaktirala našega predsednika ali se lahko prijaviva za dve vstopnici (s skupnimi močmi smo se namreč odločili, da bosta najini boljši polovici čas med tekmo namenili šopingu) in Mare nama je kot vedno izdatno pomagal pri tem, da sva nekaj dni pred odhodom izvedela, da naju v Barceloni čakata dve vstopnici za težko pričakovani nogometni spektakel. Mare hvala še enkrat za vso pomoč! Vožnja do Benetk je minila ob skorajšnji zamudi našega leta zaradi nepričakovane prometne nesreče, zaradi katere je bila zaprta avtocesta, a vseeno smo nekaj ur kasneje pristali na letališču v Barceloni in se takoj odpravili v naš apartma in na znamenito la Ramblo. Ob srkanju hmeljevega napitka me preseneti sms predsednika. Za jutri nama je omogočil vstop in druženje z dvema igralcema Real Madrida skupaj z ostalimi sociosi. Zavedam se, koliko truda je moralo biti vloženega in z Gašperjem sva enotnega mnenja, da sva izredno ponosna na delo, ki ga opravlja naš predsednik.
Ura je 20:00 in vsedeva se v taksi. Destinacije je hotel, 20 minut vožnje stran, kjer bosta dva igralca ob 21:00 delila avtograme in se družila s člani kluba. Upam, da bo Modrić, medtem ko Gašper navija za kapetana Ramosa. Opremljena z dresi različnih igralcev sanjava, da bo ravno kdo od njih podpisal dres, ki bo nato romal v okvir in na steno. Pred hotelom je že veliko število navijačev Real Madrida, a varnostnik naju napoti po stopnicah dol čakati pred stranska vrata hotela. Sva peta v vrsti in malo nama je čudno, a kmalu se za nama pojavi nepregledna množica ljudi. Čakamo in ko se vrata odprejo začnejo poimensko spuščati ljudi v prostor. “Pena Madridista Eslovenia, dos personas” je koda, ki nama omogoči vstop in znajdeva se v prostoru, kjer se pogostiva s kozarcem šampanjca in kanapeji. Pričakovanje je veliko in stopiva v vrsto, ko se zasliši: “Marcelo y Vinicius”. Top, Gašper ima v nahrbtniku Marcelov dres. A že čez nekaj minut gospod pred nama pove: »Zmotili so se, pravijo da bosta Nacho in Asensio,« in njegova napoved se izkaže za pravilno. Ne glede na to, da nisva imela njunih dresov in da druženje traja zgolj nekaj sekund, sta nama podpisala zastave in ostale spominke Reala in bila sva brez besed. Neverjetna izkušnja.
Nedelja in čas za tekmo, zaradi katere sva sploh prišla v Barcelono. S taksijem se peljeva najprej v hotel Hilton in prevzameva vstopnici na najini imeni ter dobiva sedaj že standardno zapestnico, ki nama poleg karte omogoča vstop na stadion. Slediva množicam v nogometnih dresih in kmalu prideva do stadiona in kar nekaj časa potrebujeva, da najdeva vhod za gostujoče navijače, ki si ga, na moje začudenje, deliva z navijači Barcelone. Ko nama varnostnik začne iz ruzaka jemati drese in zastave Reala dobiva marsikateri grd pogled, nekdo pa nama v španščini zabrusi »Stran s temi stvarmi, to je kolizej nogometa.« V slovenščini mu odgovorim, da je tale kolizej resnično podoben tistemu razpadlemu kolizeju iz rimskega obdobja, a me ne razume. Škoda, lahko bi bil počaščen, da se navijači kluba, ki je osvojil 13 Lig prvakov sploh odločimo, da obiščemo tekmo domačega kluba, ki jih je osvojil zgolj 5. Neprijetnosti pa še ni bilo konec, saj je nekemu varnostniku besedna zveza Pena Madridista Eslovenia šla močno v nos. Kljub mojemu zatrjevanju, da beseda Eslovenia predstavlja mojo državo, sva morala kar 20 minut čakati na potrditev. Še končen pregled s psom (verjetno je iskal vse lovorike najboljšega kluba na svetu) in po stopnicah sva se odpravila na gostujoči sektor. Tam pa šok. Sedeli smo na najvišjem delu stadiona, pred nami visoka plastična pregrada, da smo igralce videli kot v akvariju, nekaj ljudi pa zaradi semaforja sploh ni videlo celotnega igrišča.
Z vsem spoštovanjem do tako velikega kluba kot je Barcelona, ampak za 135 eurov sem pričakoval čisto nekaj drugega. O tekmi ne bom izgubljal besed, saj že na nekaj zadnjih El Clasicih izgleda, kot da so igralci Barcelone veliko bolj motivirani za te derbije kot naši. Verjamem, da se bo to kmalu spremenilo, obenem pa sem vesel, da se igralci Reala motivirajo za finala Lige prvakov. Zmaga na derbiju pomeni zgolj 3 točke, zmaga v finalu Lige prvakov pa novo lovoriko. Rezultat naju ni pretirano potrl, ravno nasprotno, edino skrb, ki sva jo imela je, koliko sta najini boljši polovici zapravili v šopingu. Dobra hrana in pijača še bolj dvigneta razpoloženje in kmalu se šaliva, da sva bila ponovna priča menjavi trenerja po El Clasicu, kar se zgodi naslednji dan. Močno upam, da bo rezultat enak kot ob zadnji menjavi trenerja po porazu na El Clasicu 2016 – tri zaporedne Lige prvakov. Kaj naj napišem v reportažo in kaj bova rekla prijateljem o obisku tekme, vprašam Gašperja na letališču v Barceloni, ko se vračamo domov. »Da sva naredila kljukico.«, mi odvrne. »El Clasico na Santiago Bernabeu in Nou Campu. Sedaj pa greva naprej.«
Skupaj sva doživela finale Lige prvakov, finale klubskega svetovnega prvenstva, proslavljanje La Lige, dva El Clasica in obilico tekem najboljšega kluba na svetu. Verjamem, da jih bo vsako leto več. Za zgoraj omenjene stvari se lahko zahvalim dvema osebama. Najprej Maretu, ki vsak dan skrbi za to, da imamo možnost videti vse te tekme v živo in da naš klub Peña Madridista Eslovenia živi skozi vsa ta leta ter Gašperju, za toleriranje vseh sporočil v mesecu juliju ter mojih norih idej, kaj vse bi lahko videla in doživela z Realom ter predvsem za to, da nikoli ne najde izgovorov za novo popotovanje. Na 100 tekem!
Mare, v kratkem pričakuj nov sms …
Reportažo s tekme španske La Lige, Barcelona 5-1 Real Madrid (28.10.2018, stadion Camp Nou, Barcelona) je napisal Luka (luka89), foto Gašper (gasperxp).
