X Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Več o piškotkih

Hala Madrid y jamon – Roadtrip po Andaluziji

Začeti reportažo o nogometni tekmi s čimerkoli drugim kot nogometom, je greh, ki mi ga bodo verjetno težko oprostili vsi ljubitelji te čudovite igre, ki so namerno ali povsem slučajno odprli spletno stran o najboljšem klubu na svetu ter kliknili na zavihek »Na tekmi Reala.« A začetek tokratne zgodbe ima drugega glavnega igralca, ki se imenuje »jamon«. Španska beseda za pršut, ki bi se po Aljaževem mnenju morala v šoli naučiti kot prva španska beseda, Gašper pa bi jo verjetno postavil na drugo mesto takoj za besedo cerveza. Eden od razlogov, zakaj smo dve leti nazaj obiskali Sevillo in glavni razlog, zakaj smo se letos znova vrnili v andaluzijsko prestolnico. Nogomet je do dneva tekme Betis-Real Madrid igral povsem obrobno vlogo v filmu, v katerem smo se režiserji le tega osredotočali na vrhunsko kulinariko, čudovite bele vasice, prazne peščene plaže in sončno vreme v mesecu januarju. Vse do trenutka, ko je v filmu sledil preobrat. Vse do tiste nedelje, ko je najboljši nogometaš na svetu podpisal sveti dres in nekaj ur kasneje zabil še golazo na stadionu Benito Villamarin.

imgur.com imgur.com imgur.com

imgur.com imgur.com

Naša pot se je neformalno začela že v mesecu oktobru z nakupom letalske karte, formalno pa na letališču Treviso od koder smo imeli let z Ryanairom v Sevillo, glavno mesto pokrajine Andaluzija na jugu Španije. Kraj, ki bi ga sam uvrstil na tretje mesto takoj za Rio de Janeirom in Cape Townom, saj je s simpatičnimi trgi, pomarančnimi drevesi, izjemno arhitekturo in še boljšo hrano, prava destinacija za dopust ne glede na letni čas. Pravzaprav vas skoraj vsak obisk nagradi s sončnim vremenom in temperaturami nad 10 stopinj, tudi v zimskih mesecih. Mesto smo dodobra spoznali že dve leti nazaj, ko smo bili na tekmi Sevilla-Real Madrid, zato smo prisluhnili nasvetom domačinom in se z najetim avtom za 5 dni odpravili raziskovati okoliške vasice in mesta, ki slovijo po sherryu – opojno sladki alkoholni pijači, jamonu de bellota – najboljšemu pršutu na svetu in belih vasicah. Prvi cilj – obalno mestece Sanlucar de Barrameda, v poletni sezoni priljubljeno letovišče za turiste, pozimi pa le bleda senca le-tega, a nas to ni pretirano motilo, saj smo takoj našli to, kar smo iskali. Lokalna restavracija »La gitana«, v slovenskem prevodu ciganka, kjer smo po balkansko šli »all in« in naročevali vse možne surove, kuhane in pečene morske živali od nekakšnih morskih bogomljk, školjk do lignjev in rib, vmes pa smo poizkusili tudi sušene mesnine kopenske živali po imenu prašič. Lastnik je bil ob izplenu in končnem računu zadovoljen, ob obilici dobre hrane in pijače smo navdušenje delili tudi mi in prvi večer se je zaključil v slogu.

imgur.com imgur.com
imgur.com

Pokrajina Andaluzija je bila v preteklosti pod arabskim vplivom, kar se odraža predvsem v arhitekturi lokalnih vasic in mest, ki s svojimi belimi fasadami hiš zagotavljajo idilične fotografske motive in tako smo se tudi mi odločili, da jih nekaj obiščemo na naši poti ob obali. Veselje nad arhitekturo je kmalu zbledelo in veliko bolj so nas navduševale dolge peščene plaže, kjer se turisti poleti borijo za prostor, kamor lahko odložijo brisačo in postavijo zaščito pred soncem, v tem času pa smo imeli plaže popolnoma zase. Voda je sicer premrzla za kopanje, temperatura hmeljevega napitka pa je bila ravno pravšnja za brezskrbno posedanje na soncu, kramljanje o Solarijevih taktikah in nedeljski tekmi. Aja nogomet. Ja, eden od razlogov, zakaj smo sploh prišli v Španijo. Nogometna tekma prve španske lige na stadionu Benito Villamarin, Betis-Real Madrid. A do takrat je še en dan, zato se ustavimo še v Cadizu in po naključju naletimo na prodajalce morskih ježkov. Izkaže se, da smo ujeli nekakšen festival morske hrane, kjer glavno vlogo igrajo surovi morski ježki. 5 eur za porcijo, ki si jo lahko odneseš k svoji mizi v restavraciji, nekaj ocvrtih rib ter kalamarov in naš obisk mesta se je ponovno izkazal za odlično kulinarično izkušnjo, tokrat s precej manjšim računom. Odpravimo se proti Jerezu de la Frontera – našem mestu za nocojšnje spanje. Tipično andaluzijsko mestece, kjer se ulice vrtijo v ritmu flamenka, temperamentnega španskega plesa, kjer bikoborba še vedno igra pomembno vlogo v življenju Špancev in diši po sherryu, sladki alkoholni pijači, podobni vinu. Večerja v slogu – kuhan bikov rep v sherrjevi omaki, steaki in obvezna pokušina te tipične pijače nam pričarajo nove okuse Andaluzije, v zraku pa je že čutiti napetost pred jutrišnjo tekmo.

imgur.com
imgur.com imgur.com

Nedelja. Dan, ko je v naših mislih nogomet prišel na prvo mesto. Moja velika želja, s katero sem okužil tudi moja dva prijatelja, je videti Španijo skozi nogometne tekme Real Madrida. Vsako leto se odpravimo rzaiskovati nov del Španije, na nov stadion pogledat novo tekmo Reala in tokrat smo si želeli videti še drugi prvoligaški klub v Sevilli – Betis. Ponovno nam je na pomoč pri kartah priskočil predsednik Mare, obenem pa nam je uspel pridobiti tudi vstop na podpisovanje igralcev Real Madrida. Tako smo že ob 11 uri kot majhni otroci čakali pred stranskim vhodom na podpisovanje, ko smo zagledali gručo ljudi ob glavnem vhodu. Takoj se nam je posvetilo – kmalu bo prišla celotna ekipa Real Madrida. Navdušenje je bilo veliko in Gašper je takoj pokazal impresivno zbirko dresov Real Madrida od Isca, Ramosa do Marcela in Navasa, katero so mu zavidali tudi nekateri Španci. Sam sem imel v glavi le en cilj – dobiti podpis bele desetke. Čez nekaj minut se pred vhodom ustavi avtobus. Trenutki, ki smo jih po navadi opazovali zgolj na televiziji se dogajajo nam. Tukaj. Zdaj. Gašper dobi podpis Isca, takoj za njim se mu podpiše še Ramos, a Modrić odide mimo nas na drugo stran. Odločim se in stečem k njemu, mu po hrvaško zavpijem, da bi želel njegov podpis in pristopi k meni. Ob vsej gneči mi ostane trenutek in rečem mu: »Možeš napisati za Luku«. Posvetilo najboljšega nogometaša na svetu istoimenskemu navijaču. Dres za v okvir, sanje izpolnjene. Ko igralci odidejo, se odpravimo v prostor za podpisovanje. Izvedeli smo, da podpisujeta Navas in Vallejo. Meni je bilo vseeno kdo je, saj sem svoje dobil, Aljaž vneto prazni krožnike s hrano, Gašper pa je eden redkih, ki ima Navasov dres, zato se pripravlja na podpisovanje. Ravno njegov dres privabi največ pozornosti med snemalci Real Madrid TV, zato se oba z Gašperjem po podpisovanju znajdeva pred kamero, kjer jaz v španskem Gašper pa v angleškem jeziku dostojno zastopava naš klub Pena Madridista Eslovenia. Prepričan sem, da so za nas slišali po vsem svetu.

imgur.com imgur.com imgur.com

imgur.com

imgur.com imgur.com imgur.com imgur.com

imgur.com imgur.com

Popoldan mine v pričakovanju tekme in zvečer se odpravimo proti hotelu, kjer prevzamemo karte za tekmo. Stadion Benito Villamarin. Meni izjemno ljuba zelena barva, obenem pa so nas ljudje v Sevilli prepričevali, da je na tekmah Betisa še boljše vzdušje kot na tekmah Seville. Ob zapeti himni se s tem nismo preveč strinjali, a vseeno smo že kmalu skakali od navdušenja. Evrogol zlate žoge in prvi gol Modrića, ki sem ga videl v živo. Tekma ni bila lepa za oko, obe ekipi sta delali veliko napak, obenem pa sem prepričan, da ste jo videli na televiziji, zato je nebom opisoval. Vzdušje na stadionu se je po izenačujočem zadetku Betisa malenkost izboljšalo, a vseeno smo pričakovali velik več grmenja s tribun, ki pa je po zadetku Ceballosa iz prostega strela popolnoma zamrlo. Seveda je bilo popolnoma drugače na sektorju za gostujoče navijače, kjer smo se od stadiona poslovili s pesmijo »Como no te voy a querer« in se počasi odpravili proti apartmaju.

imgur.com imgur.com

Čeprav smo vsi veliki ljubitelji nogometa, smo se potovanja po Andaluziji veselili tudi zaradi nečesa drugega. Jamon iberico oz. po slovensko pršut, sušena mesnina iz posebne pasme iberskega črnega prašiča, ki se na določenem kraju v Španiji prehranjuje zgolj z želodi in ostalimi plodovi, ki jih najde v naravi. Vse skupaj se združi v prečudovito besedno zvezo Jamon iberico de bellota, ki je z naskokom naša najljubša hrana v Španiji, zato smo se tokrat odločili, da to temo malo bolj podrobno raziščemo. Naš cilj je Sierra de Aracena, gričevnati del v provinci Huelva oz. natančneje vasica Jabugo, rojstni kraj jamona de bellota. Čeprav smo tja prišli na ponedeljek, ko v vasici vlada mir, smo uspeli najti vse, kar smo si želeli. Najprej smo se ustavili v restavraciji, kjer smo poleg pršuta poizkusili še ostale dobrote, jih nekaj v bližnji trgovini kupili za sabo, na koncu pa smo uspeli izvedeti še marsikaj zanimivega na krajši turi, kjer so nam opisali postopek pridelave, obiskali pa smo tudi klet, kjer sušijo pršute. Za konec pa smo se ustavili v čisto pravem muzeju pršuta v vasici Aracena. Popoln zaključek popolnega potovanja. Podpisani dresi, gol Modrića, zmaga Real Madrida in kulinarični užitki v čudovitih krajih. Strinjamo se, da je bil to eden naših boljših skupnih izletov. A vprašanje, ki me skrbi je … kako prepričati Aljaža, da gremo naslednjič v kakšno drugo provinco, stran od jamona de bellota? Ali bomo čakali z naslednjim potovanjem do takrat, ko bo Sevilla dobila še tretjega prvoligaša? Upam, da bom kmalu pisal novo reportažo, če ne, potem veste, da Sevilla še nima tretjega prvoligaša …

imgur.com imgur.com imgur.com

Mare tudi tokrat, hvala za ves trud, ki si ga vložil za to, da lahko živimo naše sanje in spremljamo Real Madrid. Kot bi napisal ti: HALA MADRID Y NADA MAS.
Aljaž bi dodal: Y JAMON DE BELLOTA.

Reportažo s tekme španske La Lige, Betis 1-2 Real Madrid (13.1.2019, stadion Benito Villamarín, Sevilla) je napisal Luka (luka89), foto Gašper (gasperxp).