V novembru 2018 smo v okviru Kluba navijačev Real Madrid Slovenija – Peña Madridista Eslovenia razpisali skupinski ogled tekme Real Madrida. Od leta 2014 smo namreč uspešno izpeljali že štiri skupinske oglede, in sicer domačih tekem Real Madrida v španski La Ligi. Tokrat smo poizkusili z nekoliko drugačno izvedbo, in sicer z ogledom gostujoče tekme Real Madrida pri klubu RCD Espanyol iz Barcelone. Navedeno smo načrtovali od četrtka 24.01.2019 do ponedeljka 28.01.2019.
Med člani društva je nekaj zanimanja za ogled tekme sicer bilo prisotnega, vendar do številčnega odziva pri dokončnih prijavah na žalost ni prišlo. Razloge lahko najdemo tako pri izbranem terminu, kakor pri lokaciji. Barcelona namreč ni ravno visoko na listi “need-to-see” pri povprečnem ljubitelju nogometnega velikana iz Madrida. Kakorkoli, končalo se je zgolj pri dveh prijavah. Poleg mene se je prijavil še Pero s primorskega dela Slovenije. Sledil je ustaljen postopek, in sicer nakup letalskih vozovnic (tokrat iz Benetk), rezervacija prenočišč ter oddaja naročil za vstopnice na nogometno tekmo. Manjše število prijav ima včasih tudi prednosti … tokrat ni bojazni, da vstopnic nebi prejeli. In resnično, nekaj dni pred odhodom dobiva od predsednika društva informacijo o odobrenih vstopnicah (cena 100 EUR). To pa še ni vse, poizkusil nama bo urediti tudi vstop na srečanje navijačev z dvema igralcema Real Madrida.
Tako se v četrtek, 24.1.2019 v jutranjih urah, dobiva na letališču v Benetkah. Še pred poldnevom tega dne se znajdeva v Barceloni, kjer za slabih 30 eurov/osebo kupiva štiri dnevno “neomejeno” vozovnico, katera velja znotraj časovnega okvira 96 ur, praktično za vsa mogoča prevozna sredstva javnega značaja, od metroja, vlaka, tramvaja, avtobusnega prevoza in podobno. Ker sem prvi nočitvi rezerviral v centru mesta, in sicer v hostlu zelo blizu obale, o čemer nenazadnje govori tudi ime Amistat Beach Hostel, se kar takoj odpraviva z metrojem v center. Po slabi uri vožnje, ki vključuje dva prestopa, zapustiva metro na postaji v bližini hostla. Ravno ko ugotavljava, da je mogoče že čas za kosilo in pivo, se znajdeva ob restavraciji Restaurant Vanguard, ki izgleda vredna obiska, tako s stališča ambienta kot cene. Za 11 EUR izbiraš dva menija, sladico in pijačo. Odlična hrana (predvsem paella) in postrežba.
Sledi prijava v hostlu, kjer se ne zadrživa ravno dolgo. Če sva v Barcelono prišla zaradi nogometa, pa naj bo tako že od prvega dne. Odločila sva se namreč za ogled nepričakovane dodatne tekme, in sicer v španskem pokalnem tekmovanju, Espanyol:Betis. Žreb pred nekaj dnevi je namreč odločil, da se bo prva tekma med navedenima moštvoma odigrala ravno v Barceloni. Zanimivo naključje, ki ga velja izkoristiti. Kaj kmalu se tako ponovno znajdeva na podzemni, tokrat v smeri stadiona RCDE Espanyol. Stadion s kapaciteto 40,500 sedišč je lociran v neposredni bližini ogromnega trgovskega kompleksa. No, trgovine (razen tiste originalne Espanyolove) naju niso ravno zanimale, bolj stadion in cene vstopnic. Kaj kmalu naletiva na Tonija, člana Espanyolove družine, ki nama prijazno priskrbi vstopnici po polovični ceni, in sicer zgolj za vrednost 25 EUR. Gracias Toni. Dobro uro pred tekmo (pričetek ob 19:30) sva že na stadionu, ki pa je bil ob tistem času praktično prazen. Sedela sva na zgornjem nivoju odprtega stadiona, kar z drugimi besedami pomeni, glede na letni čas, da se nama obeta tudi nekaj zmrzovanja. Čez dan je sicer toplo, po sončnem zahodu pa se temperatura izjemno hitro spremeni v nasprotni smeri. Upava vsaj na zanimivo tekmo. Kakorkoli, tekma se je končala z rezultatom 1:1 in je bila, tako imenovano, idealna za ljubitelje taktične igre, torej ne preveč zanimiva za povprečnega gledalca. Splošni vtis je sicer nekoliko popravilo precej dobro vzdušje, in to kljub relativno praznemu stadionu. Glede na dolg dan in hladno noč se odločiva, da greva po tekmi direktno v smeri hostela, pri čemer se pogled pogosto ustavlja na mimobežnih barih s TV-ji, predvsem z upanjem, da prenašajo pokalno tekmo Reala in Girone v Madridu, ki je bila ravnokar na sporedu. Brez uspeha, vse dokler ne prideva do prodajalca hitre prehrane, seveda Turka, in to zgolj nekaj minut pred najinim hostelom. Vstopiva pri rezultatu 2:2. Šef za pultom avtomatično zmanjša volumen, medtem ko njegov sin izvede naročilo hrane in pijače. Po naročilu se “potopiva” v tekmo. Že čez nekaj minut se Gironi zgodi Ramosov nebeški skok in vodstvo Reala. Veselja seveda nisva uspela skriti, kar je opazil tudi šef za pultom. Istočasno pa je njegov nasmešek z belimi zobmi do ušes izdal tudi njega. Hala Madrid. Varno je. It is all okay. In že je ponovno segel po daljincu in povečal vrednost decibelov TV-ja. Vsi skupaj z navdušenjem pospremimo še zadetek Benzemaja ter končni rezultat 4:2. Dolg dan se je torej zaključil idealno, vsekakor po najinih željah.
Sledeča dneva, petek in sobota, sta minila brez posebnih pretresov. Ker je predsednik uspel z ureditvijo vstopa na srečanje navijačev z dvema igralcema Real Madrida, je bila sobota že pred odhodom v Barcelono rezervirana za omenjen dogodek, kar pa so organizatorji naknadno prestavili na dan tekme, torej na nedeljo. Imela sva torej nekaj več časa za oglede, kjer bi seveda obvezno izpostavil še vedno nedokončano Sagrado Familio. Ogled tega čudesa vsekakor priporočam, kar pa ne velja za obisk restavracij v njeni neposredni bližini (npr. Restaurant Bar Picasso). Poleg neskončnega čakanja si deležen majhnih porcij, ki so istočasno ne ravno poceni. Na primer, za pivo (0,5 l) je potrebno odšteti nekaj manj kakor 10 EUR. Kasneje sva si ogledala še tržnico, ki je še najbolj podobna kakšnemu mravljišču, medtem ko se je v večernih urah našel čas za obisk koncertnega dogodka legendarnih Uriah Heep. Tudi sicer, razno raznih kulturnih eventov v mestih kot sta Barcelona ali Madrid resnično ne primanjkuje, torej beseda dolgčas ne obstaja. Poleg vsega sva v soboto, po dveh nočitvah, tudi menjala hostel, in sicer za Hostal Cal Siles, ki se nahaja neprimerno bližje letališču. Zaradi ponedeljkovega zgodnjega povratnega leta sva bila v omenjeno kar nekako prisiljena. V nasprotju z Amistat Beach Hostel je bil le-ta praktično prazen in posledično precej mirnejši.
Težko pričakovana nedelja je vendarle prišla. Po poznem zajtrku se počasi odpraviva proti hotelu Sofia v elitni mestni četrti, kjer so tekom gostovanja pri Espanyolu prebivali nogometaši Real Madrida. Razlog pa seveda že omenjeno srečanje z dvema nogometašema Real Madrida, za kar sva predsedniku našega društva neizmerno hvaležna. Ob 12:00 uri se je pred hotelom že trlo oboževalcev Real Madrida, pri čemer so nekateri čakali na njihov prihod iz treninga ter na morebitne avtograme, drugi, tisti s povabilom, pa vstop na posebni dogodek. Ker ni znano v naprej katera dva nogometaša se bosta srečanja udeležila je bilo precej ugibanja v tej smeri. Jasno, vsak si želi, da bo prišel njegov favorit. Med tem se vrata odpro in ključna besedna zveza Pena Madridista Eslovenija ‘dos personas’ nama omogoči vstop. Na dogodku so postregli s pijačami vseh vrst, med srečnimi udeleženci so se pomikali natakarji z razno raznimi kanapeji, na velikem ekranu so vrteli zadetke Real Madrida iz letošnje sezone, na mizah pa so čakali številni spominki z motivi Reala. Resnično dobro organizirano, nad vsemi pričakovanji. Opremljeni z dresi, šali in zastavami, tako ni bilo težko počakati pol ure, ko se nenadoma pojavita…Marcos Llorente in Brahim Diaz. Dobro, nista ravno prvokategornika, predstavljata pa svetlo prihodnost in mogoče bosta prvokategornika kaj kmalu postala. Vsakdo je tako imel z omenjenima možnost spregovoriti besedo, se rokovati, fotografirati, pridobiti podpis in podobno. Ko sva prišla na vrsto se je Llorente še posebno zanimal za napis na moji društveni zastavi. Yes, from Slovenia. Of course. It’s a long way from there. Da, resnično dolgo ampak vredno.
Po koncu dogodka se, še vedno v nekakšnem zanosu, odpraviva na kosilo, seveda z vsemi navijaškimi rekviziti na sebi. Uspela sva najti zelo dobro restavracijo La Taverna del Poblenou, z odlično hrano. Ko so v restavraciji ugotovili, da sva tujca, so naju prosili, če lahko na oglasno desko zapiševa kakšno besedo ali dve v najinem, maternem jeziku. Seveda sva prošnji ugodila, ob čemer je eden izmed natakarjev opazil moj klubski šal okoli vratu. Njegove začudene besede v nekakšnem vprašalnem tonu “Real Madrid?” so dale vedeti, da ni ravno navdušen. Še dobro, da sva že pojedla in plačala, tako da je moj odgovor “it happens from time to time” zgolj pospremil najin odhod iz restavracije. Že tako ali tako, sva izgubila preveč časa. Pred tekmo je namreč bilo potrebno oditi še v hostel z namenom odložiti nekatere stvari in se primerno opremiti. Pa tudi vstopnic takrat še nisva imela pri sebi. Dvig vstopnic v hotelu lociranem v bližini RCDE stadiona je namreč mogoč le na dan tekme, in sicer zgolj nekaj ur pred pričetkom le-te. Uro in pol zatem vendarle sledi prevzem vstopnic, ki poteka brez vsakršnih problemov, kar pa ne velja za naročilo piva pred tekmo. Kljub neštetim lokalom, barom in restavracijam v bližini stadiona in nakupovalnega centra sva presenetljivo dolgo iskala prosto mizo. Na koncu sva pristala v nekakšni japonski restavraciji. Malce nenavadno za pravi ambient pred nogometno tekmo, ampak bolje pivo v roki kakor golob…, eh pustimo to.
Kakorkoli, dobro uro pred tekmo, ki je bila na sporedu ob 20:45, sledi veliki finale tistega dne, in sicer vstop na stadion. Imela sva seveda vstopnici za sektor gostujočih navijačev, kjer velja prav posebna procedura. Sam sem vstopil nekoliko pred Perotom. Po dvakratnem temeljitem tipanju so me usmerili levo, in sicer v nasprotno smer vhoda na stadion. Za mano je kaj kmalu na vrsto prišel še Pero, ki je imel za razliko od mene tudi nahrbtnik s šali in zastavami. Vsako stvar z nahrbtnika so skrbno pregledali, mu vse skupaj vrnili in ga usmerili desno, torej v smeri vhoda na stadion. Sam sem njegov temeljit pregled ves čas spremljal, medtem ko me on na nasprotni strani vhoda sprva niti ni opazil. Medtem, ko sem pri sebi ugibal kaj sledi, se mi je pridružil nek Španec, kateremu sta kaj kmalu sledila še dva. Sedaj me je Pero končno opazil. No, v nadaljevanju je imel še možnost občudovati pravcato malo predstavo. Na sceno je namreč prišel “Mercedes” med psi … nemški ovčar, ki se je kar takoj lotil ovohavanja. Prvi španec je test uspešno prestal, medtem ko se je pri drugem pričelo komplicirati. Pes je svojo nalogo opravil odlično. Praktično v trenutku je med špančevima nogama zaznal dva “zelena zavitka”. Medtem ko se je pes mastil z zasluženo klobasico, so zasačenega “nesrečnika” na hitro odpeljali, kar je verjetno pomenilo, da bo tokrat tekmo izpustil, medtem ko smo v vrsti ostali zgolj še trije. Pes je vajo ponovil na tretjem Špancu in meni, pri čemer se je končalo brez klobasice. Po končanem ovohavanju v prvem krogu sta seveda sledila še drugi in tretji krog, ki sta se za vse tri končala enako kot prvi, kar je pomenilo, da lahko končno vstopimo na stadion.
Kaj reči o sami tekmi? Stadion je bil napolnjen v precej večji meri kakor na pokalni tekmi pred tremi dnevi. Vzdušje ponovno zelo dobro, mraz nekoliko manj izrazit, Realov sektor pa relativno prazen. Na hitro bi rekel, da je bilo število navijačev Reala na gostujočem sektorju med 100 in 150. S Perotom se namestiva nekoliko višje v popolnoma prazno vrsto, kjer je bilo dovolj prostora za spremljanje tekme v stilu Diega El Chola Simeone-ja. Ker je Real z golom Benzemaja povedel že v četrti minuti večjih dvomov o zmagovalcu med tekmo ni bilo. So pa nekatere poteze, na primer rdeči karton Varana, kljub temu poskrbele za določeno mero napetosti vse do končnega sodnikovega piska. Priče smo bili veliko priložnostim, kar šestim zadetkom (2:4 za Real Madrid) ter do omenjenega rdečega kartona zelo dobri igri Reala, pri čemer bi poleg Benzemaja, izpostavil predvsem še Modrića in Vazqueza. Lahko rečem, da je bila tekma za razliko od pokalne pred dnevi prava paša za oči in je kar prehitro minila. Po zaključnem pisku se ponovno, glede na pozno uro, nisva preveč zadrževala na stadionu, oziroma njegovi okolici. Namreč, ujeti je bilo potrebno metro še preden preneha voziti in se pripraviti za zgodnji povratni let v Benetke, oziroma pot v Slovenijo.
Tako smo zelo uspešno zaključili še eno nepozabno zgodbo povezano z Real Madridom. Ogledi gostovanj se vsekakor precej razlikujejo od ogledov na kultnem Santiagu Bernabeu, kar se je potrdilo tudi v najinem primeru. Potrebnega je več časa za načrtovanje potovanja, kakor tudi za reševanje morebitnih težav. Na koncu je trud bogato poplačan, seveda še bolj, če kraljevi klub zabeleži tri točke. Za konec še zahvala vodstvu našega društva, tako za velikansko pomoč pri pridobitvi vstopnic za tekmo, kakor za omogočen vstop na dogodek srečanja z nogometašema Reala. Nenazadnje, se tudi na takšen način odraža dejstvo, da vodstvo resnično dobro opravlja svoje delo.
Reportažo s tekme La Lige, Espanyol 2-4 Real Madrid (27.1.2019, stadion RCDE Stadium, Barcelona, Španija) je napisal Klemen Deželak.
