Real Madrid je ena redkih ekip na svetu, ki že tradicionalno v vseh tekmovanjih kotira najvišje. Po treh zaporednih osvojenih lovorikah Lige prvakov je bilo težko pričakovati še četrti zaporedni naslov, toda Real Madrida ni upal odpisati nihče. Da bo Ligo prvakov ponovno težko osvojiti so se zavedali tudi vodini možje pri Realu, ki so pred začetkom sezone tekmovalnega leta 2018/19 v ospredje postavili špansko prvenstvo.
Po izpadu iz španskega pokala, navkljub temu, da je bil po igri sodeč Real Madrid boljši nasportnik od Barcelone, sem si v soboto, 2.3.2019, v Madridu ogledal prvenstveni El Clasico, ki se prav tako ni končal po želji galaktikov. Real Madrid je zapravljal velike priložnosti, Ivan Rakitić pa je eno redkih Barcelone pretvoril v zadetek in že v prvem polčasu postavil končni izid srečanja. Real je po tej tekmi v španskem prvenstvu zaostajal že debelih 12 točk za Barcelono in vsem je bilo jasno, da je špansko prvenstvo izgubljeno. Podobno kot prejšnja leta, je Real moral sezono reševati v najtrofejnejšem klubskem tekmovanju – Ligi prvakov. Vendar tokrat žal neuspešno. Po zmagi v Amsterdamu (1 – 2) si je Real zagotovil lepo popotnico za povratno tekmo. Jasno mi je bilo, da bom v torek, 5.3.2019, na Santiago Bernabeu ponovno priča napeti nogometni poslastici in da tekma za galaktike ne bo lahka, toda zmage Ajaxa s 4 – 1 nad branilci naslova si niso upali napovedati niti najbolj optimistični navijači iz Amsterdama.
Real je po več kot 1000 dneh vladavine v Evropi predal krono, kdo ga bo nasledil, pa bo jasno 1. junija v Madridu, na stadionu Realovega mestnega tekmeca, Atletica. Končal se je neponovljiv zmagovalni cikel ene najboljših ekip v zgodovini Reala, ni pa se še končala moja pot po Španiji.
Tri dni po tekmi z Ajaxom sem se odpravil dobrih 200 kilometrov severno od Madrida, v Valladolid, kjer so me odprtih rok pričakali tamkajšnji dolgoletni prijatelji. Še kako dobro se spominjam, ko sem se avgusta 2010, po svetovnem prvenstvu, na stadionu Jose Zorilla Valladolid, z njihovo pomočjo lahko slikal s paragvajskim reprezentančnim vratarjem Justo Villar-jem in še nekaterimi drugimi igralci Valladolida. Tokrat pa niso bili v glavni vlogi igralci Valladolida, temveč zvezdniki Reala. Petek in sobota sta minila v sproščenem vzdušju: ogledi mesta Valladolid, prebiranje španskih časnikov, kuhanje paelle, druženje po tamkajšnjih lokalih, …
V nedeljo, 10.3.2019, pa je šlo za res – dan je bil popolnoma nogometno obarvan. Že v dopoldanskih urah sem se odpravil na letališče v Valladolidu, kjer je igralce in strokovno vodstvo že čakal avtobus Real Madrida. Seveda pa smo se na letališču zbrali tudi najzvestejši navijači belega baleta – tisti, ki klub podpiramo v dobrem in slabem. Po prihodu igralcev se je dalo čutiti, da vzdušje v ekipi ni najbolj prešerno. Čas za avtograme si je vzela le peščica igralcev, med drugim tudi defenzivni vezist, brazilec Casemiro.
Po letališču je bila naslednja postaja hotel, kjer so bili igralci Reala do večerne tekme nastanjeni. Pred hotelom se je zbralo mnogo več navijačev kot na letališču, več časa za navijače pa si je tukaj vzel levi bočni branilec Sergio Reguilon. Najboljši del pa je sledil na drugi strani hotela. Po manjših zapletih sem vendarle dobil dovoljenje za vstop v hotel, kjer sta za navdušenje poskrbela Alvaro Odriozola in eden in edini, Luka Modrić.
Debelo uro pred tekmo sem se odpravil proti stadionu Jose Zorilla Valladolid, kjer je sledil sprejem avtobusov obeh moštev in pa vstop na stadion. Stadion v Valladolidu se seveda ne more kosati s Santiago Bernabeu-om, je pa doživel kar nekaj manjših izboljšav, odkar je njihov lastnik in predsednik brazilec Ronaldo, nekdanji najboljši nogometaš na svetu.
Tekma je bila bolj pomembna za moštvo Valladolida, saj se borijo za obstanek med špansko nogometno elito. Valladolid je v prvem polčasu zadel kar trikrat, a je bil gol v dveh primerih upravičeno razveljavljen zaradi offsida, ob tem pa so zgrešili še enajstmetrovko. Real je bil ponovno nekonkreten, toda do polčasa je le uspel izenačiti, ko je po napaki v ožji domači obrambi zadel Raphael Varane. V drugem polčasu je Real stopil na plin in uspel žogo še trikrat pospraviti za hrbet domačega vratarja Masipa. Dvakrat je zadel Karima Benzema, na koncu pa je svoje mojstrstvo s solo prodorom in natančnim zaključkom pokazal še Luka Modrić. Ob končnem rezultatu Valladolid 1 : 4 Real Madrid, naj še povem, da so gostje od 80. minute igrali z igralcem manj, saj je bil izključen Casemiro. To pa je bila tudi zadnja tekma Santiaga Solarija na klopi Real Madrida. Ko sem naslednji dan v večernih urah pristal na letališču v Benetkah, je bilo uradno že potrjeno, da se na vročo klop Real Madrida, po slabem letu dni, vrača legendarni Zinedine Zidane.
S pomočjo Kluba navijačev Real Madrid Slovenija – Peña Madridista Slovenia, za kar sem jim neizmerni hvaležen, sem v zadnjem letu na šestih tekmah madridskega Reala doživel marsikaj: videl najlepši gol v sezoni Lige prvakov 2017/18 (škarjice Ronalda v Torinu), gledal tekmo na Santiago Bernabeu iz prve vrste, uvrstitev v tretji zaporedni finale Lige prvakov (polfinale, Real Madrid 2 – 2 Bayern Munchen), domači poraz na El Clasicu, izpad iz Lige prvakov po treh zaporednih naslovih, … toda menim, da sem vrhunec dočakal prav v Valladolidu, saj se težko karkoli primerja s tem, da v roko sežeš najboljšemu igralcu na svetu, Luki Modriću.
Reportažo s tekme La Lige, Valladolid 1-4 Real Madrid (10.3.2019, stadion José Zorilla, Valladolid, Španija) je napisal Matic Sitar.
