29. oktobra 1994 je bila Zaragoza priča začetku legende enega največjih igralcev v zgodovini Real Madrida, potem ko je Raúl González Blanco debitiral na stadionu La Romaredi v dresu Real Madrida. Napadalec je nato 16 let s ponosom nosil dres belega baleta in v tem času je z njim osvojil tri naslove Lige prvakov, dva naslova svetovnega klubskega prvenstva, UEFA superpokal, šest naslovov La Lige in štiri naslove španskega superpokala. Raúl še vedno drži tudi klubski rekord v številu nastopov za Real (741 tekem) in je drugi na lestvici najboljših strelcev belega baleta vseh časov s 323. goli.
Ob 25. obletnici njegovega debija v dresu Real Madrida in ob poziranju na stadionu Alfredu Di Stéfanu z dresom, ki ga je nosil tistega dne v Zaragozi, je Raúl za Realmadrid.com govoril o svojem debiju in o takratnem času v klubu. Realova številka sedem se spominja 29. oktobra 1994 na naslednji način: “Bil je enkraten trenutek in eden najbolj posebnih, saj brez tega ne bi mogel nadaljevati in imeti kariere, o kateri sem sanjal in ki je trajal toliko let. Vse sanje, ki sem jih imel o tem, da bi bil nogometaš, so se tistega dne uresničile.”
“Veliko spominov mi pride na pamet o tem kje sem živel, bil sem zelo mlad, bil sem praktično še otrok in sanje, ki sem jih imel že od zelo mladih let, so se uresničile, ko sem 29. oktobra v Zaragozi oblekel ta dres. Ko vidim ta dres, se mi vrne veliko spominov na stvari, ki sem jih doživel kot otrok.”
La Romareda
“Zaragoza … Kakšno naključje, da sem tam odigral svojo prvo in ob enem tudi zadnjo tekmo. V prvi tekmi sem imel lepe priložnosti, vendar nisem zadel. V zadnjem nastopu v dresu Real Madrida pa sem imel poškodovan gleženj in tik preden sem odšel z igrišča, sem stekel proti njihovemu golu, Cristiano mi je podal žogo in uspel sem doseči svoj zadnji gol za Real in to na istem stadionu. Moja prva in zadnja tekma v dresu Real Madrida se je torej zgodila v Zaragozi. Imam veliko naklonjenost mestu in stadionu La Romareda.”
“Ko si star 17 let, se niti ne zavedaš, kako velika odgovornost je igrati za Real Madrid. Bil sem zelo mlad in igranje nogometa je bilo tisto, kar sem rad počel. [Emilio] Butragueño je bil eden izmed igralcev, ki so mi največ pomagali. Bila je njegovo zadnja sezona v ekipi, doživel sem njegov odhod, bil je ikonična figura ne le za Real Madrid, ampak za celoten španski nogomet. Sam sem bil osredotočen na to, da sem užival, da sem poskušam dati vse od sebe in čim bolj izkoristiti tisti trenutek, saj nisem vedel, kako dolgo bo trajal. Sčasoma mi je uspelo začeti drugo sezono, svojo tretjo … “
Številka 7
“V svoji prvi sezoni sem nosil dres s številko 17, ko so bile na hrbtu dresa imena in številke igralcev. V času vodstva [Fabia] Capella, ki je sedel na klop leta 1996, sem že nosil dres s številko 7 in to je bila velika odgovornost, saj so dres s številko 7 pred menoj nosile madridske legende, katerih imena so se vtisnila v spomin vseh Madridist. Vedno je bila velika odgovornost, ampak ne le ob nošenju dres s številko 7, ampak ob nošenju dres z grbom Real Madrida.”
Raúl in goli so bili eno
“Na srečo sem dosegel veliko golov, a se še vedno spomnim svojega prvega, tako kot se spominjam dresa iz 29. oktobra z mojega debija v Zaragozi. Kar me je res navdušilo je bilo to, da sem lahko šel na Bernabéu in dosegel svoj prvi gol, ki je bil na derbiju prišel proti Atléticu Madrid. Bil je čudovit in neverjeten gol, ki sem ga dosegel po podaji Laudrupa. Znova in znova se ga spominjam, kot da bi ga sedaj gledal v živo. In potem je gol iz svetovnega klubskega prvenstva in tistih, ki sem jih dosegel v finalu Lige prvakov. Prepričan sem, da so mnogi med njimi, tako ali drugače, pomagali ekipi do treh točk, ali proti naslovu La Lige ali nas je usmeril proti kroni Lige prvakov. Na srečo mi je uspelo doseči veliko golov, ampak najpomembnejše je bilo potovanje in dejstvo, da sem v svoji karieri resnično užival.”
“Rekordi so, da se jih podre. Prepričan sem, da bo kdo prišel in podrl rekord v številu nastopov. Resnično se počutim veselega in ponosnega na številne sezone, ki sem jih preživel v klubu, na tekme, ki sem jih odigral, naslove, ki sem jih osvojil … Verjetno bi lahko naredil še več in lahko bi osvojili še več, a užival sem in predvsem vedno sem poskušal dati vse od sebe. Vedno sem poskušal pomagati soigralcem, trenerjem in klubu ter razveseliti navijače z vsako tekmo v Real Madridu, ki so jo gledali in to je bilo zame najpomembnejše. Odraščal sem v tem klubu, pridružil sem se mu, ko sem bil star 15 let, pa tudi tako kot mi je Real Madrid dal vse na profesionalnem smislu, mi je dal vse tudi na osebni ravni. Klub je dal vse moji družini in mojim staršem, jaz pa sem si ustvaril svojo družino in moji otroci so živeli vsako madridsko tekmo z resnično strastjo. To je obojestranski občutek glede na to, kaj klub čuti do Raúla in kaj Raúl čuti do kluba.”
