“Ali si videl žreb za letošnjo La Ligo”, vprašam Gašperja, ko je znano kdaj in kje bo letos tekme v španskem prvenstvu igral najboljši klub na svetu. “Sem ja, kar v redu razpored,” mi odgovori. “Kam gremo? Baskija, ponovno Andalucija, Valencija ali kam drugam?” Biti navijač Real Madrida je privilegij, prav tako pa je privilegij, da Real Madrid igra v državi, ki se ponaša z izjemno kulinariko in odličnim podnebjem, kar v kombinaciji z nogometom pričara užitke, ne glede na to ali tekmo gledate v Madridu, v nam nepriljubljeni Barceloni, ali katerem drugem delu te resnično prečudovite države. “Kaj če bi letos šli kar na prvo tekmo v Vigo,” predlagam. Gašper je kot vsakič do sedaj takoj za, Aljažu pa pokušino galicijske hobotnice, njegove priljubljene jedi, na žalost preprečijo službene obveznosti, zato se tokrat na pot odpraviva zgolj midva z Gašperjem.
Najino potovanje začenjava v Zagrebu, od koder letiva v Madrid, počakava na let za Vigo in v večernem času priletiva v pristaniško mesto, kjer bo letošnjo sezono v La Ligi začel naš beli balet. Ob hmeljevem napitku in priljubljenih tapasih, ki so izjemnega okusa in povsem zastonj – da v Španiji je to mogoče – obujava spomine na pretekle tekme, jaz pa kot vedno Gašperju detaljno razlagam plan, kje bova jedla, kaj bova jedla ter kam bova šla. Naslednje jutro je dan tekme, a najprej se sprehodiva v center mesta in čeprav sva tam dokaj pozno za slovenske razmere, ura je kazala nekaj čez devet, komaj najdeva odprt bar, kjer dobiva zajtrk in kavo. V Španiji se dnevi začenjajo pozno, zato lahko zjutraj brezskrbno poležavate, tega bi se lahko počasi že naučila.
Vigo je pristaniško mestece, ki turistom ne ponuja znamenitih objektov, je pa odlično izhodišče za obisk otokov Cies, ki so izjemno priljubljeni tako med domačimi kot tujimi gosti, mesto na ladji pa je v sezoni potrebno rezervirati kakšen dan vnaprej. Tudi sama kupiva karto za naslednji dan, si na hitro ogledava stari del mesta in se podava v iskanje restavracije za kosilo. Sam potovanja poleg nogometa seveda povezujem tudi s hrano, zato si vedno preberem vse o lokalnih specialitetah, simpatičnih lokalnih restavracijah, ki jih nudijo in tokrat je izbira padla na Nisio, simpatično lokalno restravacijo, do katere je bilo 45 minut hoje. Seveda na potovanjih nikoli ne gre po planu, zato sva po dolgi hoji razočarano ugotovila, da je restavracija zaprta in našla drugo, ki pa je ponujala specialiteto, ki me je »mučila« že ob branju v Ljubljani – jastog z nekakšnimi lokalnimi špageti. Božansko! Za predjed še lokalna hobotnica po galicijsko, verjetno najboljša, kar sem jih jedel v Španiji in pripravljena sva bila za tekmo.
Najprej je bilo treba v hotel blizu stadiona po karti, ki nama ju je pomagal dobiti predsednik KNRMS Slovenija – Peña Madridista Eslovenia Mare Sotošek, za kar se mu tudi tukaj lepo zahvaljujeva. Vsakič prav s ponosom ob prevzemu kart rečeva Peña Madridista Eslovenia, saj smo v teh letih resnično skupaj doživeli in videli že marsikaj. Stadion Balaidos ima kapaciteto 29.000 ljudi in ker je bil začetek sezone so bili vsi sedeži zasedeni, midva sva kot po navadi sedela v sektorju za gostujoče navijače, videla 4 gole, zmago Real Madrida, rdeč karton Modrića, evrogol Kroosa, na žalost pa nama ni uspelo videti debitanta Hazarda, saj se je poškodoval že na treningu pred tekmo. Tekme kot po navadi ne bom opisoval podrobno, saj ste jo verjetno vsi videli, pomembno je, da smo sezono začeli s tremi točkami in upam, da letos ponovno osvojimo špansko prvenstvo.
Naslednji dan so prišli na vrsto otoki Cies, galicijski Karibi, kot jim radi rečejo domačini, turistična znamenitost, ki jo opevajo po vsej Španiji in ki privablja turiste v ta del prelepe države. Pozitivna stvar je, da je lahko na dan na otoku zgolj 2000 oseb, s čimer so se izognili masovnemu turizmu, obenem pa je super, če pridete na otok med prvimi, saj ga boste imeli skoraj popolnoma zase. Dan sva preživela v lenarjenju na plažah, voda ima zgolj 16 stopinj, tako da je primerna le za najbolj pogumne, obenem pa sva si želodce polnila z lokalnim pivom in morskimi specialitetami v edini restavraciji na otoku. Klapavice, hobotnica po galicijsko, ki jo pripravijo pred tabo, kalamari in ostale sveže morske jedi. Popoldne sva se vrnila na celino in uživala v popoldanskem in večernem utripu mesta. Zgolj nasvet – v kolikor boste obiskali otok Cies v poletnih mesecih je dobro, da karto rezervirate nekaj dni prej.
Zadnji dan na potovanju sva se odločila, da rentava avto in se podava ven iz mesta, ob galicijski obali do enega najbolj simpatičnih mest v Galiciji, Combarro, kjer kraljujejo posebni kamniti kozolci »horreosi«, ki so simbol te pokrajine, obenem pa je mesto znano po dobri morski hrani, med katerimi prevladujejo okusne sardine. Seveda sva jih poizkusila in zalila s kozarcem lokalnega belega vina, potem pa se odpravila raziskovati notranjost pokrajine, kjer ni turističnega vrveža. Moji plani so tukaj popolnoma pregoreli in namesto prečudoviti razgledov kanjona sva naletela zgolj na gozd. Ups. Kakorkoli, prevozila sva dobrih 200 km, videla zanimivo pokrajino, bila skoraj sama na cesti ter se zvečer vrnila v Vigo. Zadnja hobotnica po galicijsko, zadnje lokalno pivo Estrella Galicia in čakalo naju je samo še spanje in jutranji let nazaj prek Madrida v Zagreb.
Španija je (meni osebno) ena najboljših držav na svetu. Klima je ugodna, kamorkoli greš, morska hrana je raznolika in sveža, življenje Špancev se vrti okoli tapasov – majhnih prigrizkov, živi se pozno v noč, temu primerno pa se zjutraj lahko malo potegne. Popoldanska siesta te prisili k počitku, ljudje obožujejo nogomet, v Španiji igra najboljši klub na svetu – Real Madrid. Ko sešteješ vse skupaj dobiš garancijo za izjemna doživetja. Veseli me, da imam istomisleče prijatelje in da skupaj uživamo v nogometu, raziskovanju lokalnih krajev in kulinarike ter ustvarjamo nepozabna doživetja. Na še mnoga! Hala Madrid.
Reportažo s tekme La Lige, Celta Vigo 1-3 Real Madrid (17.8.2019, stadion Balaidos, Vigo, Španija) je napisal Luka (luka89), foto Gašper (gasperxp).
