Kot da smo vedeli, kaj se bo zgodilo, smo Realovi navijači takoj pograbili vstopnice za tekmo s PSG, nato pa so celo najcenejše vstopnice na črne trgu dosegle vrednost 700 evrov. Na koncu ni bilo žal nikomur. Kdor se je prebil na štadion Santiago Bernabeu, bo še dolgo pomnil ta nogometni večer. Kajti do 60. minute ni nihče pričakoval, da je kaj takšnega sploh možno, a nato se je zares zgodilo – trije goli Karima Benzemaja in preboj v četrtfinale lige prvakov.
Ravno takšne tekme potrjujejo, da nogomet ni samo matematika, da v enačbo vržeš najboljše nogometaše in nato dobiš najboljši rezultat. PSG se s katarski denarjem trudi, da vsako sezono še izboljša ekipo, a kaj ko v ligi prvakov na največji tekmah štejejo tudi izkušnje, umirjenost, samozavest, rutiniranost …
Vsega tega imajo Realovi nogometaši na pretek, mnogi od njih so osvojili več lig prvakov kot PSG, Manchester City in Chelsea skupaj, zato jih ni strah ne poraza (in ne zmage) v ligi prvakov, kar je povsem drugače kot pri PSG – takoj, ko so dobili prvi gol, so se ustrašili Realovega pritiska in hrumenja s tribun, že iz telesne drže pa je bilo jasno, da nihče med njimi ne zaupa več ne sebi ne soigralcu. Pogled so usmerili v tla, edine znake življenja pa so kazali, ko so jezno mahali kakšnemu soigralcu ali sodniku.
Santiago Bernabeu je sicer še naprej na pol gradbišče in na pol štadion. Že dve leti traja obnova legendarnega nogometnega objekta, ki naj bi v polnem sijaju zasvetil konec tega koledarskega leta. Čeprav skušajo gradbena dela med vsako tekmo zakriti, je občutek na štadionu drugačen. Navijači so med seboj na več koncih odrezani drug od drugega, na najvišjih tribunah je koga strah, ali so vsi podporni drogovi in žerjavi dovolj trdno povezani, velik del sedežev manjka ravno na južni tribuni za golom, kjer naj bi bili glavni in najbolj glasni Realovi navijači, saj so daleč od igrišča in tudi v manjšem številu.
Obnova nogometnega štadiona ni poceni (vsaj 525 milijonov evrov), zato pri Realu niso znižali cen vstopnic, čeprav igrajo na gradbišču. Še tisti na vrhu, ki imajo občutek, da gledajo igrišče iz žerjava, so za vstopnico tekme s PSG plačali 100 evrov.
Toda tokrat niti gradbena dela niso preprečila odličnega vzdušja. Tisti, ki smo večkrat na Santiagu Bernabeuu, tako dobrega vzdušja ne pomnimo. Ves čas smo glasno spodbujali, utišal nas ni niti gol Kyliana Mbappeja, na koncu pa smo slavili eno največjih zmag v zadnjih sezonah.
Realov preobrat v zadnje pol ure ima veliko botrov, toda trije so še posebno izstopali. To so trener Carlo Ancelotti, vezist Luka Modrić in napadalec Karim Benzema, vsekakor pa velja pohvaliti tudi odlično vodenje obrambe v podobi Davida Alabe.
Carlo Ancelotti je naprej čestital vsem svojim igralcem in nekje vmes podal roko tudi Mbappeju, nato pa je pustil, da so igralci rajali. Umaknil se je stran, roka sklenil za hrbtom in sam postopal po sredini zelenice. Šele ko so k njemu pristopili vsi njegovi pomočniki, se je sprostil in za nekaj sekund poskakoval v zmagoslavnem plesu.
Kot igralec in trener je videl že vse v nogometu. Dobro ve, da pri Realu ni zato, da bi igralce učil nogometnih veščin, ampak je njegova naloga, da gradi odnose in da nogometaše prepriča, da bodo kot ekipa uspešni samo, če bodo tudi borbeni. A četudi igrajo slabo in izgubijo, Ancelotti nikoli ne kaže s prstom, temveč novo priložnost ponudi istim igralcem, da sami pokažejo, da znajo boljše, čeprav ves svet pričakuje, da bo vsaj po porazih malo premešal začetno enajsterico.
Ancelotti je trener stare šole, ki ne izumlja na novo nogometa, ampak se predvsem trudi, da po zmagah brzda evforijo in ne izgublja glave po porazih. Zanimivo – ko občasno hoče »izumljati« nogomet, kot je to storil na El Clasicu, ko je postavil na položaj lažne devetke Luko Modrića, pa se vse podere kot hišica iz kart.
Luka Modrić je bil najstarejši na igrišči, osvojil je vse možne klubske lovorike in bil s Hrvaško v finalu svetovnega prvenstva, toda po zmagi nad PSG je rajal, kot da je prvič osvojil kakšen pokal. Objemal je soigralce in trenerje, poplesaval in z dvignjenimi rokami kot zadnji zapustil travnato površino. Posnetki iz zakulisja so nato razkrili, da je v garderobi še enkrat objel vse soigralce, kričal od navdušenja, nazadnje pa se je zahvalil še vsem fizioterapevtom in maserjem.
Čeprav je vsako leto starejši, ima v 37. letu starosti toliko energije, da lahko neutrudno teče v obrambo, nato pa z vso filigransko natančnostjo deli podaje v napadu. Kako je pri golu za 2:1 najprej obkrožen s petimi igralci PSG začel akcijo, da je v prazen prostor podal Viniciusu (v trenutku podaje je bil Brazilec nekaj metrov za Hrvatom), in nato v nadaljevanju podal še Benzemaju za zaključni strel, pa razkriva, koliko nogometne inteligence je v njegovi igri.
A najbolj je navdušil, ko je v polnem šprintu ujel Lionela Messija, ki je potegnil v protinapad, nato pa je z drsečim štartom žogo poslal izven igrišča. Na tribunah smo vsi skočili v zrak, kot da je zabil gol.
Karim Benzema je bil kar devet sezon podrejen Cristianu Ronaldu in skrbel za gradnjo številnih akcij, ki jih je nato zaključil Portugalec, a kljub temu je Benzema četrti najboljši strelec lige prvakov in tretji najboljši strelec madridskega Reala vseh časov. Je tudi prvi nogometaš, ki je zabil gol v 18 zaporednih sezonah lige prvakov, pri 34 letih in 80 dneh pa je najstarejši nogometaš, ki je v ligi prvakov dosegel tri gole na eni tekmi.
Je nesporni vodja Realove ekipe. Soigralcem govori, kako naj se gibljejo, kdaj naj pritisnejo na nasprotnika in kdaj naj se pomaknejo nazaj. Večkrat pride ob rob igrišča in posluša Ancelottijeve napotke (in tudi Ancelotti kakšnega njegovega), na koncu pa še trese nasprotnikovo mrežo. Kako zelo ga pogrešamo, je potrdil ravno El Clasico. Kot da je Real brez Benzemaja povsem druga ekipa.
A očitno je tudi eden pomembnejših ljudi, da bo Real tudi v prihodnje imel vrhunsko ekipo, saj je eden glavnih prepričevalcev Mbappeja, da svoje prijateljstvo v prihodnje vzdržujeta v istem klubu.
Reportažo s tekme Lige prvakov, Real Madrid 3-1 PSG (9.3.2022, stadion Santiago Bernabeu, Madrid, Španija) je napisal Aljaž.
