Kot otrok sem ob vstopu v osnovno šolo začel spremljati evropski klubski nogomet. V času »galaktikov« sem bil eden izmed redkih med svojimi sovrstniki, ki so pesti stiskali za Raula, Zidanea, Casillasa in ostale zvezdnike belega baleta. V tistih časih se v večini slovenskih domov na malih ekranih najmočnejše državne nogometne lige niso prenašale. Bila pa je Liga prvakov. In prav galaktiki so bili v tistem času vsako leto glavni favoriti za osvojitev najelitnejšega klubskega tekmovanja. Leto za letom sem upal in si želel, da vendarle pridejo do finala in osvojijo dragoceni evropski gral. Uspelo je Mourinhotu s Portom. Po zgodovinskem finalu je leto kasneje v Carigradu uspelo Liverpoolu. Uspelo je Ronaldinhotu z Barcelono. Milanu je v Atenah vendarle uspelo nad Liverpoolom. Galaktikom ni uspelo. Za nekatere navijače Reala so tisti časi še vedno leta skomin, saj bi si želeli, da bi za galaktični Real lahko vsaj enkrat pesti stiskali na največjem klubskem nogometnem odru oziroma tekmi sezone – finalu Lige prvakov.
Kot je vsem Realovim navijačem znano, se je v zadnjih desetih letih marsikaj spremenilo, saj je za belimi eno izmed najtrofejnejših obdobij v svoji več kot 120-letni zgodovini. Kdo bi si ob koncu galaktične ere mislil, da bo kaj kmalu prišlo obdobje, ko bomo Real v desetih sezonah kar petkrat spremljali v velikem finalu Lige prvakov in ga nikoli zapustili kot poraženci. Predvidevam, da je v teh letih Real poleg lovorik pridobil tudi ogromno novih simpatizerjev. In vsekakor si navijači iz celega sveta želimo kakšno izmed tekem ogledati v živo na stadionu. Prav zadnjo desetletje pa je zelo pomembno tudi za Realove navijače, ki prihajamo iz Slovenije, saj že debelih dvanajst let deluje društvo Peña Madridista Eslovenia. Z njihovo pomočjo smo si njegovi člani uspeli ogledati tekme po celotni Španiji in Evropi, tako v Ligi prvakov, kot španskem prvenstvu. Da je z njihovo pomočjo za praktično katerokoli tekmo (z nekaj sreče) možno priti do vstopnice pa sem se v popolnosti zavedal letošnjega maja, nekaj dni pred samim finalom na Wembley-u, ko so mi iz društva sporočili, da sem med srečneži, ki si bomo na Otoku tekmo ogledali v živo. Od nastanka društva je za Real to že šesto finala in kar na petih (vključno z letošnjim v Londonu) smo bili prisotni njegovi člani.
V London sem prispel v petek, 31. maja, v poznih popoldanskih urah. Ob prihodu v središče mesta so me označbe vodile na Trafalgar Square, kjer je bila uradna navijaška cona finala lige prvakov. Dobrih 24 ur pred tekmo je med navijači obeh ekip vladalo sproščeno vzdušje, za kar so poskrbeli tudi britanski DJ-i, ki slišijo na ime Rudimental. Zaradi zavedanja pomembnosti prihajajočega dne sem zabavo zapustil prej kot večina prisotnih. Po celodnevnem potovanju sta se še kako prilegla tuš in zaslužen počitek.
V soboto, 1. junija pa je šlo za res. Od težko pričakovanega finala Lige prvakov nas je ločilo le še nekaj ur. Že v dopoldanskih urah sem se odpravil v Realovo navijaško cono ob reki Temzi, kjer se je od samega začetka pelo in navijalo. V navijaški coni so se mi pridružili še trije člani društva, ki so v London prispeli v zgodnjih jutranjih urah: Matej, Gašper in Boris. Skupaj smo posneli par zgodovinskih fotografij in se navijaško ogrevali pred odhodom na Wembley. Čeprav je stadion precej oddaljen od središča Londona, pa je pot minila hitro, saj smo bili navijači obeh ekip dobro razpoloženi. Bližje kot smo bili cilju, več je bilo videti belo oziroma rumeno-črno obarvanih majic. Iz končne železniške postaje se je proti stadionu vila gruča srečnežev z dragocenim kosem papirja. Pred vstopom v stadion sva z Gašperjem dala še kratko izjavo za 24 ur, ki je vidna na povezavi.
Real Madrid je v dvoboju z Borussio Dortmund veljal za favorita. Za nekatere igralce Reala (Modrić, Kroos, Carvajal) je bilo to že šesto finale v najelitnejšem klubskem tekmovanju. Ker pa je finale le ena tekma, kjer ogromno pomeni tudi dnevna forma in ker po pravilu Nemcev ne smeš nikoli odpisati, sem bil pred tekmo zelo previden. Najbolj me je skrbelo dejstvo, da Real finala Lige prvakov ni izgubil že od davne sezone 1980/81, ko ga je takrat na Parku Princev z 1-0 ugnal Liverpool. Od takrat so beli zmagali na osmih finalih zapored in neizmerno sem si želel, da se v Londonu ta izjemen niz nadaljuje. Tekma na Wembley-u pa je imela tudi slovenski pridih, saj so jo sodili slovenski sodniki na čelu s Slavkom Vinčićem. Oba trenerja sta na igrišče poslala začetni enajsterici, v katerih ni bilo večjih presenečenj. Pred začetnim sodnikovim žvižgom je za dobro vzdušje in dozo rocka poskrbel Lenny Kravitz, ki je za nekaj minut sprostil navijače tako na eni kot drugi strani.
Takoj po začetnem sodnikovem žvižgu je sledila krajša prekinitev zaradi vdora parih navijačev na travnato površino. Po incidentu je vajeti igre v svoje roke vzel Real in v prvih 15 minutah kontroliral tempo igre na polovici Borussie, vendar brez izrazitih nevarnosti za vratarja Gregorja Kobla. Do konca prvega polčasa pa se je tehtnica nagnila na stran Borussie Dortmund. V 21. minuti se je po hitrem protinapadu Karim Adeyemi sam znašel iz oči v oči s Thibautjem Courtoisom, vendar mu je le-ta s pravočasnim izhodom iz gola preprečil zadetek. Le dobri dve minuti kasneje se je pred vratarjem Reala sam znašel še Niclas Füllkrug in zatresel okvir vrat. V 28. minuti je znotraj kazenskega prostora znova poskusil Adeyemi, Courtois je žogo odbil, odbitka pa z glavo Füllkrug ni uspel pospraviti v mrežo – bil je za las prekratek. V 41. minuti je iz razdalje s strelom po tleh poskusil še Marcel Sabitzer, znova je posredoval Courtois in žogo odbil v kot. Čeprav smo navijači belega baleta vajeni, da ekipa v najelitnejšem klubskem tekmovanju zna trpeti, smo bili po prikazanem v 1. polčasu upravičeno zaskrbljeni in smo si še kako oddahnili, ko je Slavko Vinčić odpiskal konec prvega dela.
Začetek 2. polčasa so s pirotehničnim vložkom začinili navijači Borussie. Po bakljadi se je nad Wembley začasno zgrnila dimna zavesa, ki pa galaktikov ni vrgla iz tira. Prej nasprotno. Real je od samega začetka drugega dela zagospodaril na igrišču in si priigral zrele priložnosti za zadetek. V 49. minuti je iz prostega strela natančno meril Toni Kroos, vratar Gregor Kobel se je moral raztegniti kolikor je dolg in širok ter žogo poslal v kot. 8 minut kasneje je iz ugodnega položaja poskusil Daniel Carvajal, toda žogo je po blokiranem strelu Kobel uspel zadržati. V 63. minuti je bila nevarna tudi Borussia. Po poskusu Füllkruga z glavo je Courtoisa iz tega dvoboja ponovno odšel kot zmagovalec. Nervoza se je iz minute v minuto bolj stopnjevala in zdelo se je, da se tekma lahko obrne tako na eno kot na drugo stran ali celo v podaljške. V začetku 74. minute si je Real priigral nov udarec iz kota. K žogi je pričakovano pristopil legendarni Toni Kroos in žogo poslal na rob 5-metrskega prostora bližnje vratnice. Tam je najvišje skočil prav najmanjši na igrišču – Daniel Carvajal in žogo z glavo poslal proti oddaljenejši vratnici. Občutek sem imel, da žoga potuje celo večnost, nakar je vendarle sledilo olajšanje. Kobel je Carvajalov strel pospremil le s pogledom in žoga je naposled le končala v mreži. Nepopisen izbruh veselja med navijači, odetimi v bele barve ter hladen tuš za rumeno-črno armado na drugi strani. Real pa se po vodilnem zadetku ni ustavil. V 77. minuti se je v šah-mat poziciji znašel Jude Bellingham, vendar so branilci Dortmunda uspeli strel blokirati do te mere, da je žoga zletela malenkost mimo vrat. V 80. minuti je iz prostega strela ponovno poskusil Toni Kroos, toda znova se je izkazal razpoloženi Kobel. Dobri dve minuti kasneje je Real visoko pritisnil zadnjo linijo Borussie, Bellingham je prestregel podajo v sredino in v konici napada odlično zaposlil Viniciusa Juniorja. Po odličnem sprejemu je slednji žogo poslal mimo Borussijinega čuvaja mreže in Real z nogo in pol poslal pred vrata raja. Zdelo se je, da so nogometaši rumeno-črnih v ˝knock-down˝ situaciji. Borussii ni preostalo drugega kot da gre na vse ali nič. V 87. minuti je podajo iz strani v gol vendarle pretvoril Nichlas Füllkrug. Veselje Dortmundčanov pa ni trajalo dolgo, saj je bil omenjeni strelec v nedovoljenem položaju. Pred tem velja omeniti še vstop zimzelenega Luke Modrića, ki je zamenjal Tonija Kroosa, za katerega je bila to zadnja tekma v kraljevo-belem dresu. Nekaj malega upanja je Borussii vlil četrti sodnik, ki je pokazal 5 minut sodnikovega dodatka. Vendar je Real tekmo mirno pripeljal do konca in slavje ob osvojitvi 15. naslova v elitni Ligi prvakov se je lahko začelo. Po podelitvi medalj je kapetan Reala, Nacho Fernandez, visoko v zrak dvignil pokal ˝z velikimi ušesi˝ in tako na najboljši možen način sklenil sezono 2023/24 najelitnejšega klubskega tekmovanja.
Niz neporaženosti Real Madrida na finalnih tekmah Lige prvakov se za voljo predstave v 2. polčasu še vedno nadaljuje. Real se je s 15. osvojeno lovoriko le še utrdil na samem vrhu in še enkrat več upravičil naziv Kralja Evrope. Rajanje se je po tekmi z Wembley-a preselilo v center Londona, kjer je bilo navijače v belih majicah možno opaziti še nekaj ur po tekmi. Dobro razpoložene simpatizerje Reala sem v Londonu videval še celo nedeljo, vse do odhoda iz letališča Stansted, kjer se je zaključilo še eno nepozabno poglavje bogate zgodovine kraljevega kluba, na kateri smo bili priča tudi člani Peña Madridista Eslovenia.
Reportažo s finala Lige Prvakov, Borusia Dortmund 0 – 2 Real Madrid (01.06. 2024) je napisal Matic Sitar.
