KOLUMNA: Prijatelji, druzenje in Real Madrid

Uber ustavi pred stadionom Emirates v London. »How was the game?«, vpraša voznik mene in prijatelje, ki smo bili ravnokar priča popolni dominaciji Arsenala in zmagi s 3:0 proti nam ljubem Real Madridu v četrtfinalu Lige prvakov. Kolikokrat nas bodo še vprašali to? V Angliji, doma v Sloveniji, prijatelji, sodelavci, nasprotniki in navijači drugih klubov. Zdi se mi, da večina ljudi samo čaka na kiks Reala in jim je to celo skoraj bolj ljubo kot zmaga njihovega kluba. Nikoli jih ne bom razumel. A kot pristaši najboljšega kluba v zgodovini nogometa moramo plačati to (majhno) ceno, zato se le nasmehnemo. Pogledam na garmin, ki kaže 1:36 do naše nastanitve. Ne morem zaspati, misli bežijo na vse strani. Torej 31. maja ne gremo v Munchen? Je konec sezone in naših obiskov tekem? A negativne misli zamenjajo pozitivne in spomnim se, da sem se ravno leto nazaj vozil do letališča v Manchestru, kjer sva z Gašperjem proslavljala uvrstitev v polfinale Lige prvakov po tistem dramatičnem izvajanju enajstmetrovk proti Cityu. Saj ne moremo vsako leto osvojiti Lige prvakov, si rečem. Ampak tudi letos jo še vedno lahko, čeprav so možnosti minimalne.  Standard, ki ga poznamo le navijači Real Madrida.

Biti navijač Real Madrida je privilegij. Privilegij, ki smo si ga vsi, ki ne živimo v Madridu, izbrali po naklučju ali namenoma in verjamem, da ni nobenemu žal. Bili so trenutki, ko so se nam posmehovali, ko nismo mogli priti v polfinale Lige prvakov, čeprav smo vseskozi imeli največ naslovov v Ligi prvakov in španski La ligi. V zadnjem desetletju so poraze v Ligi prvakov zamenjale zmage in marsikdo, če ne večina, nam zavida. Šest naslovov v Ligi prvakov, osvojeni pokali, španske lige in svetovna klubska prvenstva. Dramatični preobrati na meji mogočega, vrhunski igralci, nov stadion in urejen klub. Boljše od tega ne gre.

Sočasno z vsemi temi stvarmi je v tišini nastal in deluje Klub navijačev Real Madrid Slovenija oz. Pena Madridista Eslovenia, kjer smo zbrani podporniki belega baleta iz vseh koncev Slovenije.  Kot nogometnemu navdušencu, katerega otroške sanje so bile, da bi hodil po svetu in gledal nogometne tekme na največjih stadionih je verjetno to ena izmed najboljših stvari, ki se je lahko zgodila. Koliko tekem sem že videl v živjo. Finale lige prvakov v Lizboni in Cardiffu, proslavljanje la lige na tekmi z Mallorco, svetovno klubsko prvenstvo v Dubaju, kulinarična potovanja v Andaluzijo, Baskijo in Galicijo. El Classica v Madridu in Barceloni ter številni skupinski ogledi v Torinu, Munchnu ali kje drugje. Čeprav je včasih mogoče preveč samoumevno, sem lahko le hvaležen. Vsem, ki so klub ustanovili in predvsem tistim, zaradi katerih klub še vedno obstaja. Tistim, ki v ozadju urejajo vse formalnosti, da lahko mi obiskujemo tekme in navijamo v živo za najboljši klub na svetu.

A bolj kot to so se v klubu spletla trdna prijateljstva. Tudi zaradi številnih piknikov, ki jih je klub organiziral, druženj ter skupinskih ogledov v živo ali zgolj po televiziji. A nikakor nam ne sme postati to samoumevno. Za take stvari je potrebno ogromno truda in pomoči vseh nas, le tako bo lahko Pena živela še naprej. Real Madrid bo še osvajal naslove, v to smo lahko prepričani. A še lepše bo, če bomo prisotni v živo. Si z istomislečimi ogledali tekmo Real Madrida po televiziji. Se družili na pikniku ob dobri hrani in pijači, ter debatirali o nogometu. Prijatelji, dobra hrana in pijača ter nogomet. Višje od tega, vsaj pri meni kot nogometnemu navdušencu in hedonistu, ne gre. Mogoče pa bomo že letos 31. maja pili pivo v Munchnu. Samo pri Real Madridu je to mogoče. V kolikor ne, sem prepričan, da se bomo videli naslednjo sezono. Na pikniku, tekmi ali skupinskem ogledu.

Hala Madrid.

Kolumno je napisal Luka in odraža njegovo mnenje.