Nogomet je moje življenje. Čeprav sem od otroških let naprej treniral tenis in je ta šport kasneje postal tudi moja služba, je bil nogomet zame vedno nekaj več. Igral sem ga na ulici, užival ob gledanju slovenske lige na televiziji in sanjal, da bom nekoč prisoten na največjih evropskih in svetovnih stadionih. Zanimivo, nikoli nisem sanjal o igranju na zelenici ampak vedno o navijanju na tribunah. Nogomet me je zanimal, vplival na moje življenje, doživljal sem ga evforično tako ob zmagah kot tudi porazih »mojih ekip«. Oseba, ki je zaslužna za moje veselje do nogometa, je oče. V otroških letih je bil prvi, ki je z mano igral nogomet na šolskem igrišču. Kasneje me je peljal na prvo tekmo Olimpije za Bežigrad opazovati čarovnije Roberta Prosinečkega. In ravno on se je zelo potrudil, da sem na reprezentančni tekmi med Slovenijo in Francijo v živo opazoval najljubšega nogometnega igralca – Zinedina Zidana. Tiste karte je bilo izjemno težko dobiti, za kar sem mu še vedno izjemno hvaležen. Ali mi je on vcepil tudi ljubezen do Real Madrida ne morem trditi, a letos sem se odločil, da zamenjava vlogi in ga tokrat jaz peljem na nogometno tekmo. V Španijo. Valencia – Real Madrid.
Ideja je v glavi zorela že kar nekaj časa, a dozorela lansko leto avgusta, ko sem mu za rojstni dan podaril letalsko karto iz Benetk. Valencijo sem izbral zaradi dobrih letalskih povezav, čudovitega mesta in konec koncev slavnega stadiona Mestalla. Naslednja stvar je bila oddaja obrazca za karte preko predsednika našega kluba navijačev Mareta Sotoška, ki mi je tudi tokrat izjemno pomagal. Samo še termin tekme se mora poklopiti in greva. Tri tedne pred tekmo sta bila znana datum in ura, ki sta nama zelo ustrezala glede na kupljene letalske karte in ko mi je nekaj dni kasneje še Mare sporočil, da sva uradno dobila dve vstopnici za tekmo sem poklical očeta: »Zdaj pa res lahko rečem, da boš prvič v živo gledal tekmo Real Madrida.«
Potovanje se je začelo v Ljubljani z vožnjo do letališča v Benetkah, tam sva se vsedla na letalo in čez dve uri pristala v Valenciji. Super, do sedaj je šlo vse gladko. Pozno popoldan sva stopila v najeto stanovanje ob plaži, malenkost kasneje pa že spila prvo pivo in pojedla paello – najbolj znano jed v tem obmorskem mestu. Prvi dan uspešno zaključen, naslednji dan pa naju že čaka tekma. Dopoldan je bil rezerviran za ogled starega mesta, ki je ravno prav velik, da se da vse ogledati peš. Za kosilo ponovno paella, ko si v Valenciji moraš pač jesti lokalno in čas je bil, da se počasi pripraviva za večerno tekmo. Zastava KNRMS Slovenija in slovenska zastava sta obvezna oprema na vsaki tekmi, pri lokalnih prodajalcih pa sem kupil še šal Valencija-Real Madrid za spomin in fotografijo, ki sem jo poslal Maretu. V hotelu zraven stadiona sva prevzela vstopnici, popila pivo za dober rezultat in čas je bil, da se odpraviva na stadion.
Mestalla. Kljub letošnjim rezultatom Valencije mitski stadion, na katerem je dobrih 25 let nazaj kraljeval slovenski nogometaš Zlatko Zahovič me je od znotraj navdušil. Govori zgodbo številnih zmag in uspehov, čeprav so letos navijači izjemno nastrojeni proti lastniku kluba in se to malenkost pozna tudi pri vzdušju na tribuni. Do tekme je bilo še nekaj časa, tako da sva naredila še par skupnih fotografij, spoznala navijače Reala iz Ekvadorja in opazovala zvezdnike belega baleta pri ogrevanju. Nestrpno sva pričakovala tekmo in ko je sodnik zapiskal za začetek tekme sva si rekla. Naj zmaga Real! Tekma ni bil nekaj posebnega, z veliko napak pri podajah, a s pritiskom Reala, ki sta ga kronala zadetka Carrerasa in Mbapeja v drugem polčasu za zmago z 0-2. Vzdušje na gostujoči tribuni je bilo za razliko od domače zelo dobro, prepevali smo znamenite napeve, dražili navijače Valencije z drugo ligo in ploskali našim zvezdnikom ob zasluženi zmagi Tako, zdaj je bilo darilo očetu popolno.
Ko sva se naslednji dan vračala nazaj preko Benetk v Ljubljano sem začutil, da je bil oče izjemno ponosen na to, da sva šla skupaj na tekmo Reala. Spominjala sva se začetkov – tekem Olimpije in reprezentance pa Hajduka na Poljudu vse do evropskega prvenstva v Nemčiji leta 2024, ko sva bila skupaj v Stuttgartu na tekmi. »Tole bi pa lahko še kdaj ponovila«, mi je rekel, ko sva prispela domov. »Z veseljem«, mu odgovorim in v glavi že vrtim možnosti, kam bi lahko šla naslednjič. Na Santiago Bernabeu še ni bil. Mogoče pa imam v glavi že idejo za naslednje rojstnodnevno darilo. ☺
