»Fanta, za sosednjo mizo sedi Roberto Carlos,« po koncu večerje v eni izmed najboljših restavracij v Pamploni presenečeno reče Aljaž. Gašperja katapultira iz stola, steče iz gostilne v avto in čez nekaj minut mu nekdanji zvezdnik madridskega Reala še bolj presenečen podpisuje 30 let star dres z njegovim priimkom na hrbtu. Kljub vožnji iz Ljubljane v Benetke, letu v Madrid in ponovni dolgi vožnji iz Madrida v Pamplono se nov izlet po Španiji ne bi mogel začeti boljše.
Kdor je že kdaj prebral kakšno reportažo na straneh Kluba navijačev Real Madrid Slovenije, ve, da trije prijatelji vsako leto odpotujemo na gostujočo tekmo Real Madrida v Španiji. Letos nam je pretilo, da bomo po dolgem času ostali praznih rok. Fanta sta bila v Pireju na tekmi z Olympiacosom, jaz z očetom v Valenciji, do konca sezone pa je ostalo le malo ekip in stadionov, ki jih še nismo videli. A kot vedno, ko gre za potovanje z Aljažem in Gašperjem je potrebno zgolj kratko sporočilo v whatsupp skupino: »Gremo na Osasuno?« Gašper po navadi še odgovori ne, ko nama Aljaž že pošlje letalsko karto in tudi tokrat ni bilo nič drugače. Gremo v Pamplono na tekmo Osasuna – Real Madrid.
Obožujem sever Španije. Verjetno to nisem napisal prvič. Kulinarika, posebna kultura, malo turistov in še bi lahko našteval. Kar nekaj časa je v glavi zorela ideja o Pamploni. Mestu, ki ga je na turističen zemljevid postavil Ernest Hemingway, ki je v svojih delih opisoval bikoborbe in festival San Fermin,- lokalni tek (ali beg) po ozkih ulicah pred razjarjenimi biki. Ko dan pred odhodom berem njegovo knjigo z naslovom »Ko sonce vzhaja in zahaja« si predstavljam, kako bom jutri pil kavo na glavnem trgu v najbolj znani kavarni Iruna, kjer je jutra preživljal tudi ameriški pisec.
Popotovanje je bilo dolgo več kot 15 ur, a končno se z avtom ustavimo pred hotelom v Pamploni. Predsednik Marko Sotošek nam je pomagal, da smo bili povabljeni na podpisovanje, ki ga organizira Real Madrid na vsaki gostujoči tekmi. Praksa, ki je bila zaradi covida prekinjena, je odlična priložnost, da v živo spoznaš zvezdnike Real Madrida in ti ob tem podpišejo kakšen dres ali spominek. Tokrat sta bila na podpisih branilec Asencio in kapetan Carvajal, kar je še posebno razveselilo Gašperja, ki je imel s seboj dva originalna dresa našega kapetana, ki mu jih je z veseljem podpisal. Prva kljukica narejena. Mare hvala!
Dneva še ni bilo konec in čakala nas je še rezervacija v lokalni restavraciji, kjer smo morali mizo rezervati več kot teden dni pred prihodom. Jedi so bile fenomenalne in ko smo na koncu nazdravili z lokalnim žganjem smo se strinjali, da je bil večer vreden dolge vožnje. A glavno presenečenje je še čakalo na nas. V isti restavraciji je večerjal tudi Roberto Carlos, čeprav tega sprva nismo vedeli. Brazilski zvezdnik in Gašperjev idol iz otroštva je bil skupaj še z nekaterimi člani Real Madrida ravno pri koncu večerje, ko ga je Gašper prosil, da mu podpiše njegov dres. Kako se je dres Roberto Carlosa znašel v restavraciji v Pamploni je zgodba za kdaj drugič, a predstavljate si lahko, kako navdušeni smo bili, ko je dres podpisal in smo kasneje naredili še skupno sliko. Za trenutek se nam je celo zazdelo, da je bil ob podpisovanje dresa malenkost navdušen tudi on.
Naslednji dan je bil na vrsti za oglede in tekmo. Kavarna Iruna s kipom Hemingwaya, ozke ulice mestnega jedra, kjer se julija lokalci in turisti podijo pred biki in bikoborska arena, kjer se vse skupaj zaključi. Za kosilo nam je rezervacijo tokrat uredil Txiki. Txiki je lokalni navijač Osasune, ki ga je Aljaž spoznal na španskem superpokalu v Savdski Arabiji in mu obljubil, da enkrat pridemo v Pamplono. Verjetno si Txiki ni mislil, da bo šlo vse tako hitro, ampak mi smo bili v Pamploni, jedli odlično kosilo in čakali, da nas odpelje na tekmo. Nisem vedno pristaš, da me kdo pelje na tekmo, po navadi sem rajši sam v svojem ritmu, a bilo je super slišati lokalne stvari o nogometu in regiji. Izvedeti, da ljudje v Pamploni dobesedno sovražijo Real Madrid zaradi razloga, ki se tiče politike in napetosti med Španijo in Baskijo. Tako je Real Madrid celo največji rival Osasune in ne sosednji Bilbao, kar bi bilo najbolj logično. Ob izmenjavanju zgodb in idej o nogometu pridemo do stadiona El Sadar, kjer domuje Osasuna. Klasične slike pred stadionom in na stadionu za spomin, kakšno pivo in tekma se lahko začne.
Velikokrat napišem, da o tekmi ne bi zgubljal besed, ker ste jo verjetno vsi gledali po televiziji, a tokrat je ta fraza še najbolj na mestu. Verjetno ena najslabših tekem Real Madrida, ki sem jo gledal v živo, brez ideje, borbe in igre, kar se za Real Madrid nikakor ne spodobi. Pika na i je bil prejet gol v sodnikovem podaljšku za poraz 1-2. Vzdušje je bilo izjemno, le v gostujočem sektorju smo bili popolnoma poklapani. Navijači Osasune so rajali, tudi mi smo od razočaranja popili še kakšno pivo in se zahvalili ter čestitali Txikiju, potem pa se počasi odpravili spat. Naslednji dan nas je čakala dolga vožnja v Madrid in potem polet v Benetke.
Po navadi nisem ravno ljubitelj zadnjega dneva na potovanju, a ko se z Aljažem in Gašperjem vozimo bodisi proti letališču bodisi proti domu, vedno delamo načrte za najprej. In kdor me pozna ve, da načrtujem skoraj tako rad kot dejansko potujem. In priznam, za naslednje leto je spet nekaj izjemnih idej. Tako iz moje strani, kot iz strani Aljaža in Gašperje. Ampak saj veste, jaz obožujem sever. In nekaj klubov še nismo videli. Jaz imam že načrte, upam, da bosta za tudi moja prijatelja. Verjetno moram samo poslati sporočilo. »Gremo na ?« ☺
Reportažo s tekme španske La Lige, Osasuna 2 – 1 Real Madrid (21.02.2026), je napisal Luka, foto Gašper..
