Alfredo S. di Stefano Laulhé
La Saeta rubia
Alfredo je bil rojen 4. julija 1926 v Argentinskem Buenos Airesu v pristaniškem delu mesta, kjer so bili angleški mornarji začetniki nogometne igre v državi. Alfredo je sin italijanskih priseljencev v Argentino, po babičini strani pa ima korenine tudi iz Irske. Gre za največjo nogometno legendo Reala vseh časov, leta 1998 je bil proglašen med 10 najboljših nogometašev v zgodovini nogometa. Di Stefano je bil igralec Reala med leti 1953-1964. Med leti 1982-1984 in 1990-1991 je opravljal delo trenerja Real Madrida. Od Junija leta 2000 pa je častni predsednik tega kluba.
Prvi nogometni koraki Alfreda
Prvič se je Alfredo srečal z žogo na ulicah Buenos Airesa, kjer je preživljal čas skupaj z ostalimi otroci iz njegovega okoliša. Njegov prvi resno organizirani klub pa je bil Unidos, od tam ga je pot vodila v Flores, to je del mesta Buenos Aires, kjer je di Stefano igral za tamkajšni klub po imenu Iman, njegov prvi vzdevek pa je bil Minellita po igralcu River Plateja Minelli, ki je imel prav tako kot Alfredo blond lase.
Odločilen trenutek: Prestop v River Plate
V letu 1940 se je di Stefanova družina preselila v Los Cardales, to je obrobje Buenos Airesa. Družina je živela v revnem okolišu, oče je bil zaposlen na polju, kjer so bile ogromne plantaže žita. Alfredo je zapustil študij in si našel delo, da je lahko tudi finančno pomagal družini. Vendar njegova strast do nogometa je bila nezadržna, ob nedeljah je z bratom Tuliom igral v lokalni ligi in pa hodil je na tekme Riverja, da si je v živo ogledal tekme tega argentinskega velikana, katerega član je bil od 7. leta dalje. Alfredov slog igre je navdušil vsakega, ki ga je videl igrati in njegov izjemen talent seveda ni bil neopažen. Leta 1944 ga je na preizkušnjo povabil sloviti River, kjer je navdušil in takoj je prišlo do podpisa pogodbe. Sprva je igral za rezervno moštvo Riverja v 4. ligi, toda že leta 1945 je debitiral v prvi ligi proti ekipi Huracan. Toda v sezoni 1946-1947 je bil posojen prav ekipi proti kateri je debitiral v prvi ligi, Huracanu. Po sezoni preživeti v Huracanu se je vrnil v River, s katerim je osvojil ligo, sam pa postal prvi strelec le-te. Podelili so mu tudi naziv najboljšega nogometaša in strelca Južne Amerike. Debitiral je tudi za argentinsko reprezentanco s katero je leta 1947 v Ekvadorju osvojil tudi South American Guayaquil Championship, na katerem je Alfredo zabil 6 golov in bil proglašen za najboljšega igralca prvenstva. Prijel se ga je vzdevek the Blond Arrow po njegovi neverjetni hitrosti. Di Stefano se je zgledoval po igralcih kot so: Soriano, Muñoz, Moreno, Labruna, Pedernera in Loustau. Alfredo se je učil od njih, kako igrati na vseh pozicijah. Enkrat je celo igral na poziciji vratarja celih 50. minut, ko je na derbiju proti Boca Juniors zamenjal poškodovanega vratarja Carizza. Pri Riverju je pustil izjemen pečat, na 66 tekmah je zabil 50 golov.
Uspeh pri “Blue Ballet”
Leto 1949 je leto v katerem je di Stefano zapustil rodno Argentino in River, ter se preselil v Kolumbijo, k tamkajšnem unajboljšem klubu Millonarios Bogota, kjer je igral s takšnimi izjemnimi nogometaši kot so Rossi, Báez in Pedernera. V klubu je ostal 4 sezone, v katerih je v 294 tekmah zabil neverjetnih 267 golov, s klubom pa je kar 4× osvojil kolumbijsko prvenstvo, v letu 1953 pa tudi kolumbijski pokal. Prvo tekmo v Španiji je igral leta 1952 prav na turnirju, na katerem je Madridski Real praznoval 50. obletnico kluba. Di Stefanov klub je slavil na tem turnirju z Alfredom na čelu, in v madridu so se zaljubili v tega igralca. Ko pa je leta 1953 postal ponovno južnoameriški igralec leta, se ja za njegov podpis začela prava vojna med Barcelono in Real Madridom. V času ko je igral za Millonarios je zbral tudi 4 nastope za kolumbijsko reprezentanco.
Prestop v Real Madrid
Po dolgotrajnih in mučnih pogajanjih za podpis di Stefana, ko je ta podpisal pogodbo tako z Barcelono kot z Realom iz Madrida, je španska zveza prišla do odločitve da Alfredo izmenično igra dve sezoni za Real dve za Barcelono, vendar je prišlo do protestiranja predvsem iz tabora Barcelone, kateri so trdili da je Di Stefano njihov igralec, vendar je na koncu Barcelona le popustila in spustila Alfreda v Madrid. Še danes se ugiba, če je imel prste zraven pri tem prestopu general Franco. Za Real je dokončno podpisal septembra leta 1953 in še isti dan debitiral za ta klub, pa čeprav ni treniral 2 meseca je na tej tekmi zabil svoj prvi gol za Real. Takoj se je vedelo da je nova legenda rojena. To je bila njegova prva tekma za Real od 510-ih, ki jih je zbral vse skupaj za Real, med strelce pa se je vpisal 418×. Alfredo je v naslednjih letih z Realom osvojil 8 La Lig, 5 zaporednih evropskih naslovov (današnja Liga prvakov), 1 naslov v španskem pokalu, enkrat je slavil v interkontinentalnem pokalu, dvakrat je osvojil latinski pokal, enkrat pokal Pequeña Copa del Mundo, 3 pokale Carranza, in 1 pokal Benito Villamarína. Izjemen je bil tudi kar se tiče invidualnih nagrad, kar petkrat je postal Pichichi v sezonah: 1953/54, 1955/56, 1956/57, 1957/58, in 1958/59. V letih 1956, 1957 in 1959 je bil proglašen za najboljšega nogometaša na svetu, leta 1956 je prejel srebrno žogo, leto kasneje in leta 1959 postal evropski nogometaš leta, pa v letih 1957, 1959, 1960, 1962 in 1964 proglašen za najboljšega nogometaša v Španiji. To je bilo najboljše obdobje Reala v zgodovini kluba in daleč najmočnejše nogometno moštvo v zgodovini nogometa. Na takrat novem stadionu Santiago Bernabeu so poleg Alfreda igrali taki mojstri kot so Gento, Rial, Kopa, Puskas, Santamaría, Juanito Alonso, Zárraga in di Stefano, ki je bil glavni vodja te izjemne ekipe. V času v Madridu je zaigral še za tretjo reprezentanco, za Španijo. Odigral je 31 tekem za furijo in dosegel 23 golov, vendar pa nikoli ni zaigral na svetovnem prvenstvu. Zadnjo tekmo za Real je odigral 27. maja 1964 v finalu evropskega pokala proti milanskemu Interju, kjer je Real izgubil s 3-1.
Za konec še leto dni pri Espanyolu
Po izjemnih 11 letih pri Realu je prestopil v Espanyol, kjer pa je v 21 tekmah zabil 9 golov in po koncu sezone, pri 40 letih označil konec karijere. Legendarna številka 9 se je upokojila.
Di Stefano postane trener
Po upokojitvi di Stefano ni zapustil nogometa. Že leta 1967 je prevzel španski klub Elche, pa potem argentinskega velikana Boco Juniors, katero je pripeljal do naslova državnih prvakov. Leta 1970 se je vrnil v Španijo in prevzel Valencio in z njo osvojil La Ligo in Copo del Rey, leta 1975 je vodil Rayo Vallecano, naslednje leto pa Castellon. V sezoni 1979-1980 je bil spet pri Valencii. Leta 1981 se je vrnil v Argentino in postal trener kluba, kjer se je nogometno uveljavil. Prevzel je mesto trenerja River Platea in ga že v prvi in edini sezoni, ko je vodil ta klub, pripeljal do naslova v prvenstvu.
Trener Real Madrida
Bil je izjemen nogometaš in prav največji vtis je pustil pri Realu, zdaj pa je kazal velik talent tudi kot trener in po vseh teh uspehih, ki jih je imel s klubi, ki jih je vodil, se je takratni predsednik Reala Luis de Carlos odločil, da di Stefana pripelje nazaj v Madrid, tokrat kot trenerja kluba. Marca 1982 je Alfredo podpisal za Real in se tako po dobrih petnajstih letih, ko je kot igralec zapustil Real vrnil v Madrid. Junija tega leta je bil skupaj s pomočnikoma Juan Santistebanom in Jesús Paredesem predstavljen javnosti. V prvi sezoni je Alfredo z Realom osvojil 2. mesto v ligi, prvenstvo pa je bilo napeto do zadnjega kroga in Real je zaostal za 1 točko za zmagovalcem lige Athletic Bilbaom. Copa del Rey pa je šla v roke Barcelone. Naslednjo sezono je Alfredo potegnil precej igralcev iz Castille, in ga lahko imenujemo za začetnika Quinte del Buitre med njimi so to Chendo, Sanchis, Butragueño, Martín Vázquez, Pardeza (Míchel je bil v prvi ekipi že prej). Zelo je zaupal mladim igralcem, med mlajšimi je bil tudi Gallego. V ekipi pa je imel tudi nekaj starejših igralcev kot sta Camacho in Santillana. Vendar tako kot v njegovi prvi sezoni na mestu trenerja Reala, je tudi v drugi sezoni Real pripeljal do 2. mesta. Po sezoni je odšel iz kluba na njegovo mesto pa je prišel Amancio Amaro, ki je do tedaj vodil Castillo. Po odhodu Alfreda iz kluba je takratni predsednik reala Luis De Carlos dejal: “Alfredu so vrata kluba vedno odprta.” In prav to se je zgodilo 21. novembra 1990. Alfredo se je vrnil v klub ,ko je zamenjal trenerja Toshacka. Vendar pa tudi di Stefano te sezone ni pripeljal do konca. Marca 1991 ga je 12 tekem pred koncem lige zamenjal Radomir Antić.
Častni predsednik Reala
Alfredo je bil imenovan za častnega predsednika kluba junija leta 2000, ko so ga zato potrdili člani kluba. Alfredo je od takrat dalje zraven ob predaji dresa novim igralcem, na raznih svečanih prireditvah … Predvsem pa je to velika čast zanj, kot pravi tudi sam: Častni predsednik Reala je največja stvar ki se lahko naredi madridisti, obenem pa je to velika odgovornost. Pred dnevi pa so mu postavili tudi kip v Madridu, na katero otvoritev sta prišla tudi predsednik UEFE Michel Platini in predsednik FIFE Joseph Blatter. 
Kip Alfreda di Stefana
