Juan Gomez Goznalez – Juanito

10. november 1954 – 2. april 1992

“Mi unico estimulante fue la camiseta blanca”

Prvi koraki Juanita

Juan Gomez Gonzales oz. krajše Juanito se je rodil 10. novembra leta 1954 v Malagi. V svoji karieri je poleg belega baleta igral še za Atletico Madrid, Burgos in Malago. Svojo pot je sicer začel v nekem lokalnem klubu v okolici Malage, a kaj hitro je prerasel domače okvire in se preselil v mlajše kategorije madridskega Atletica. Za prvo ekipo Atletica ni odigral nobene tekme, tako da ga je pot nato peljala v Burgos, ki je takrat igral v 2. španski ligi. Takoj po prestopu jim je v sezoni 1975/76 pomagal pri uvrstitvi v elitno La Ligo. Že v prvi sezoni na najvišjem nivoju je popolnoma zablestel in postal najboljši igralec La Lige. S sijajno sezono je tako opozoril največje španske klube in tako je leta 1977 prestopil v klub za katerega je navijal vse življenje – Real Madrid.

Real Madrid

Po sanjskem prestopu je tudi pri Realu postal eden ključnih igralcev. V tej ekipi belega baleta so igrali še nekateri veliki igralci, kot so bili Pirri, Camacho, Uli Stielike, Del Bosque … Skupaj so v njegovih letih pri Realu osvojili tri španska prvenstva in dva španska pokala. Edini veliki poraz je doživel, ko z Realom ni uspel zmagati v finalu Pokala pokalnih zmagovalcev, v katerem je zmagal FC Aberdeen. Pozneje, ko so se nekateri starejši igralci upokojili, kot sta Pirri in Del Bosque, so se ekipi pridružili novi igralci, ki so šele prihajali na površje. Tukaj je govora o domačih igralcih, kot sta Butreguenio in Santillana. Iz Južne Amerike pa sta Real Madrid okrepila Jorge Valdano in Hugo Sanches. Tako je Juanito v svojih zadnjih letih pri Realu osvojil še dve novi La Ligi in dva pokala UEFE. Za Baletnike je v La Ligi dosegel  85 golov na 287 tekmah. V evropskih tekmovanjih je dosegel 17 zadetkov na 55 srečanjih. V sezoni 1983/84 je osvojil tudi nagrado za najboljšega strelca La Lige Pichichi.

Reprezentanca

Juanito je bil tudi dolgoletni član španske reprezentance, s katero je nastopil na dveh svetovnih prvenstvih (1978 in 1982) in enem evropskem prvenstvu (1984). Svoj edini gol na svetovnih prvenstvih je dosegel iz najstrožje kazni proti Jugoslaviji, ko se je prvenstvo igralo v njegovi rodni državi Španiji. Vse skupaj je za Furijo dosegel 8 golov na 34 tekmah.

Konec kariere

Potem, ko se je njegova zgodba pri Belemu baletu zaključevala, je prestopil v klub iz rojstnega mesta, v FC Malago. Preden je dokončno obesil nogometne čevlje na klin, je odigral za ta klub še dve sezoni. Kaj kmalu po koncu igralske kariere se je kvalificiral za trenerja. Postal je trener nogometnega kluba CP Merida.

“Illa, illa, illa, Juanito maravilla!”

Juanito zagotovo ni bil najboljši igralec, kar jih je kdaj igralo za Real. Nikoli ni bil na ravni Di Stefana, Zidana, Puskasa, Ronalda… Je pa zagotovo imel največje srce od vseh igralcev, ki so kadarkoli nosili beli dres. Ravno njegova nepopustljiva igra, polna teka in gibanja, ko je nato vse povezal tudi s svojim znanjem, ki je bilo vsekakor na zelo visokem nivoju, je bil prava stimulacija za vse soigralce in navijače Reala Madrida. Z svojim karakterjem in Madridismom, ki ga je čutil do kluba in z vsemi goli se je za vedno vpisal v srca vseh, ki so ga kadarkoli videli igrati, pa če tudi samo iz starih posnetkov. Vsem navijačem Reala bodo za vedno ostala v spominu vsa proslavljanja zadetkov skupaj z navijači in njegovo neizmerno veselje ob doseganju le-teh in ob osvajanju vseh lovorik. (Za lažje razumevanje si predstavljajte Gattusa kot napadalca z zelo dobro tehniko in tako dobite Juanita.)

Znamenita je tudi njegova številka dresa, katero so v zadnjih desetletjih nosili samo največji igralci in kapetani Real Madrida. Govora je seveda o številki 7. Po Juanitu je sveto in pravljično številko na hrbtu nosil Emilio Butraguenio, kateri je tudi prevzel njegovo vlogo na igrišču in kapetanski trak. Zadnji igralec, ki je nasledil sedmico je seveda Raul, ki spominja na Juanita najbolj po načinu igre, je pa Raul malo bolj umirjene narave.

Življenje Juanita se je končalo zelo tragično v prometni nesreči leta 1992. Tudi njegova smrt je bila povezana z Realom, saj se je smrtno ponesrečil, ko se je vračal iz Madrida, ko si je še zadnjič pogledal zmagoslavje Reala na tekmi Lige Prvakov proti FC Torinu. V njegov spomin še danes na vsaki tekmi, točno v sedmi minuti celotni Bernabeu poje znamenit napev “ILLA, ILLA, ILLA, JUANITO MARAVILLA”.

“Nikoli ni razočaral nobenega, ki je od njega pričakoval, da bo vedno dal vse od sebe, tako za Real Madrid, kot za Španijo. Njegove velika ljubezen je vedno bila samo Reala Madrid – bil je čistokrvni Madridista. Danes, morda še bolj kot kadar koli prej, je Juanito še vedno v spominu vseh navijačev Real Madrida.”