Kraj rojstva: Setubalu, Portugalska
Datum rojstva: 26.4.1963
Državljanstvo: Portugalsko
Dosedanji klubi, kot prvi trener:
*2000-2001: Benfica
*2001-2002: União Leiria
*2002-2004: Porto
*2004-2007: Chelsea
*2008-2010: Inter Milán
*2010- : Real Madrid
Osvojeni naslovi:
-2 naslova Lige prvakov: 2004 (Porto), 2010 (Inter)
-1 naslov pokala UEFA: 2003 (Porto)
-2 Portugalska liga (2002/03, 2003/04)
-2 Premiership (2004/05, 2005/06)
-2 Scudetta (2008/09, 2009/2010)
-1 portugalski pokal (2002/03)
-1 FA pokal (2006/07)
-2 Carling Cup (2004/05, 2006/07)
-1 italijanski pokal (2009/10)
-1 portugalski super pokal (2003)
-1 Community Shield (2005)
-1 italijanski super pokal (2008)
Individualni naslovi:
- IFFHS nagrada za najboljšega trenerja leta na svetu: 2004, 2005, 2010
- UEFA najboljši trener: 2002/03, 2003/04
- UEFA Ekipa leta: 2003, 2004, 2005, 2010
- Najboljši trener portugalske lige: 2002/03, 2003/04
- Najboljši trener angleške lige: 2004/05, 2005/06
- Najboljši trener italijanske lige: 2009, 2010
- FIFA najboljši trener leta: 2010
José Mário dos Santos Félix Mourinho se je rodil leta 1963 v številčni družini v Setubalu (Portugalska); sin Felixa Mourinha in Marije Julije Mourinho. Njegov oče je bil profesionalni nogometaš in je igral za klub Belenenses in Vitorio de Setubal, odigral pa je tudi 1 uradno tekmo za Portugalsko v svoji karieri. Njegova mama je učiteljica.
Mourinho je želel iti po stopinjah očeta in se tako pridružil mladim v Belenensesu. Ko je postal starejši je igral za Rio Ave, kjer je bil tudi njegov oče trener, Belenensesu in Sesimbri, vendar je bilo takoj očitno, da ne bo mogel uspeti kot nogometaš, saj ni bil dovolj močen. Tako se je odločil, da postane trener. Njegova mama je imela z njim drugačne načrte in ga tako vpisala v Poslovno šolo. Mourinho je po prvem dnevu zapustil šolo in se odločil, da bo posvetil več časa športu in tako se vpisal v Instituto Superior de Educacao Fisica (ISEF), kjer je študiral (Univerza v Lizboni). Študiral je na področju psihologije, po 5 letih je tudi diplomiral – imel je vedno zelo dobre ocene. Po diplomi je začel hoditi na tečaje trenerjev, ki so bili pod okriljem Anglije in Škotske.
Ko je končal tam, se je Mourinho podal v profesionalne vode in tako postal trener mlajših selekcij v svojem domačem kraju Vitoria de Setubal v zgodnjih 90-ih. Ko je napredoval je sprejel mesto pomočnika trenerja na Estela da Amadora. Tu je pridobil še več znanja, leta 1992 pa je dobil priložnost delati z enim od najboljših tujih trenerjev. Bobby Robson, takratni trener Sportinga ga je zaposlil kot prevajalca, saj je potreboval nekoga, ki tekoče govori portugalsko in angleško. Sprva je kazalo, da je Jose stopil korak nazaj v svoji karieri, vendar je s časom pridobil njegovo spoštovanje in prijateljstvo – veliko sta se začela pogovarjati tudi o trenerskem poklicu ter o taktikah. Robsona so kasneje odpustili iz Sportinga, njegovi rivali FC Porto pa ga je označil kot novega trenerja – Jose je šel z njim. Po dveh letih je Jose zapustil Porto in odšel leta 1996 v FC Barcelono, kjer je ponovno postal prevajalec. Mourinho se je skupaj z družino preselil v Barcelono. Jose je kmalu postal pomemben člen v klubu, poleg tega da je prevajal na tiskovnih konferencah, je tudi planiral treninge, pomagal igralcem pri razumevanju taktik, delal analize. Robson in Mourinho sta bila resnično nasprotje, prvi je gojil zelo napadalen nogomet, medtem ko drugi bolj obrambno usmerjen. Partnerstvo je bilo tako uspešno, da je Barcelona osvojila Evropski pokal (UEFA). Robson je zapustil klub, vendar ga tokrat Mourinho ni spremljal in tako ostal v Barceloni, kjer so ga želeli imeti, kot pomočnika trenerja. Kljub temu, da sta se razšla sta ostala dobra prijatelja za katerega je povedal:
»Ena od pomembnih stvari, ki sem se jih naučil od Bobbya Robsona je ta, da kadar zmagaš ne pomeni še, da si najboljši in ko zgubiš to še ne pomeni, da si zanič.«
Kasneje je Mourinho začel delati pod Louisom van Gaalom, od katerega se je veliko naučil. Skupaj sta veliko sodelovala, kar je pripeljalo FC Barcelono do dveh španskih naslovov v prvih dveh sezonah. Van Gaal je videl, da Mourinho lahko postane veliko več in zato ga je označil kot trenerja druge ekipe. Pustil mu je tudi voditi prvo ekipo, kjer je van Gaal opravljal funkcijo pomočnika trenerja v manjših turnirjih, kot je Katalonski pokal.
Mourinho se je leta 2000 ponudila prvič priložnost, da postane trener prve ekipe pri Benfici in sicer je zamenjal trenerja Juppa Heynckesa, ki je zapustil klub po 4 tednih. Benfica je želela zaposliti Ferreiro kot njegovega asistenta, vendar je Jose to možnost zavrnil ter presenetil z odločitvijo, ko je poleg sebe imel bivšega igralca Benfice Carlosa Mozero. Nekaj tednov po prevzemu Benfice, je Mourinhov mentor Bobby Robson Portugalcu ponudil mesto asistenta v Newcastlu. Ker si ga je želel tako močno je rekel, da bo po 2 letih prepustil svoje mestu Mourinhu – Jose ga je zavrnil in dejal da ve, da Robson nikoli nebi zapustil kluba katerega ima zelo rad.
Mourinho in Mozer sta tvorila super kombinacijo, še posebej po zmagi nad Sportingom 3 – 0 v decembru. Kmalu so se stvari obrnile, Benfici so se bližale volitve in predsednik kateri je bil tedaj na prestolu je moral zapustiti klub in tako je prišel čas novega predsednika Manuela Vilarinha, kateri je želel zamenjati trenerja in povabiti bivšega igralca Benfice Tonija, da postane trener Benfice. Čeprav Vilarinho ni želel takoj odpustiti Mourinha, ga je ta presenetil po zmagi proti Sportingu, ko ga je prosil za novo pogodbo. Predsednik ga je zavrnil, še isti dan pa je Mourinho dal odpoved po vsega 9ih tekmah v prvenstvu. Klub je zapustil 5. decembra 2000. Kasneje je izjavil Vilarinho, da je zelo slabo pristopil ter da mu je zelo žal, ker je izgubil Joseja. Mourinho je januarja 2001 prevzel klub Leiro, katera je pod njim dosegla najvišje mesto v ligi. Ta dosežek ni ostal neopazen s strani drugih velikih Portugalskih klubov.
Leta 2002 (januarja) je zamenjal trenerja Octavia Machado v Portu. Mourinho je ekipo popeljal do 3. mesta po neverjetni seriji 15 tekem (11 zmag, 2 remija, 2 poraza) in obljubil, da bo naslednje leto postal prvak. Jose je kmalu videl, kdo so ključni igralci Porta in sicer so to takrat bili: Baia, Carvalho, Costinha, Deco, Alenichev in Postiga. Leta 2003 je Mourinho osvojil svojo prvo Portugalsko ligo z nizom 27. zmag, 5 remijev in samo 2 poraza, z 11. točkami prednosti pred Benfico (ekipo katero je zapustil dve leti prej). 86 točk od 102 možnih je postavil rekord portugalskega prvenstva odkar zmaga šteje 3 točke. To leto je osvojil tudi portugalski pokal proti Leiri (prav tako bivšemu klubu) in pokal UEFA, katerega je zmagal proti Celticu. Naslednje leto je svojo pot samo nadaljeval: osvojil je portugalski super pokal, sicer izgubil evropski super pokal proti Milanu. Ekipa je bila dominantna skozi vso prvenstvo, naslov so si zagotovili že 5 tednov pred koncem prvenstva. V pokalu so tokrat izgubili proti Benfici, vendar pa je kasneje prišla velika nagrada, osvojitev Lige prvakov, po zmagi nad Monacom v Nemčiji. Izločil je ekipe kot so Manchester United, Lyon in Deportivo.
Mourinho se je po tej sezoni preselil v Chelsea (junij 2004) kjer je postal eden od najbolj plačanih trenerjev s 4,2 mio funtov, kateri so v naslednjem letu prešli na 5,2 mio. V njegovi prvi konferenci se je že pokazal njegov karakter z izjavo: »Prosim ne me klicati da sem aroganten, osvojil sem Ligo prvakov in jaz mislim da sem nekaj posebnega,« in tako je postal »The Special One«. Mourinho je v klub s seboj pripeljal Brito (asistent), Rui Faria (kondicijski trener), skavt (Boas) in trener vratarjev (Louro). Prav tako pa je vpoklical v svoj štab Steva Clarka, bivšega igralca Chelseaja. Mourinho je nasledil Ranierija in dobil denar potreben, da sestavi ekipo, prišli so: Tiago, Essien, Drogba, Kežman, Carvalho in Ferreira. Pod Mourinhom je Chelsea postal kandidat za naslov prvaka v Angliji. Zgodaj v decembru so že bili na vrhu Premier lige, dosegli pa so tudi uspeh v Ligi prvakov in sicer so prišli iz skupinskega dela – prva lovorika v Angliji pa je bila League Cup proti Liverpoolu (3 – 2). Tekmo je zaznamoval sam Jose, ki je s prstom na usta namenjen navijačem Liverpool slednje zelo razjezil – po tem ko je Chelsea izenačil. Klubu je dodal še nekaj lovorik (angleško prvenstvo po 50 letih), vendar nekaj mu pa ni uspelo in sicer ubraniti naslov Lige prvakov – izpadli so proti Liverpoolu v pol finalu po kontroverznem golu. Chelsea je dobro nadaljeval sezono, v Communitiy Shieldu (pokal) so premagali Arsenal. Po zmagi nad Manchester Unitedom 3-0 so ponovno osvojili angleško prvenstvo. Na ceremoniji, kjer je Jose dobil medaljo jo je takoj vrgel med občinstvo – minuto kasneje je takoj dobil novo, katero je pa ponovno vrgel med navijače. Podpis Ukrajinskega napadalca Shevchenka poleti 2006 za rekordni znesek, naj bi bila izhodna točka za nasprotovanja med Mourinhem in Abramovičem. Shevchenko, je ko je podpisal, veljal za enega najboljših napadalcev v Evropi, z Milanom je osvojil Ligo prvakov, Scudetto, in Ballon d’Or v svoji 7 letni karieri pri Milanu. Shevcenko pa ni bil edini, ki je prišel to sezono – Ballack se je prav tako pridružil Angležem medtem, ko jih je zapustil pomemben člen pod Ranierijem Guodjohnsen. Sezona 2006/07 je bila skoraj njegova zadnja sezona v klubu po slabih odnosih z lastnikom kluba in hudim sporom z športnim direktorjem Arnesenom in Pietom. Mourinho je kasneje dejal, da ne bo zapustil kluba in obljubil četvorček, pri tem pa dejal, da obstajata samo dve možnosti, da zapusti klub in sicer, če mu ne podaljšajo pogodbe do junija 2010 ali pa da ga Chelsea napodi. Začeli so dobro in osvojili League Cup, po zmagi nad Arsenalom – vendar so se vse sanje razblinile, ko jih je ponovno izločil Liverpool v Ligi prvakov – kasneje pa še izgubili Angleško prvenstvo, ki ga je osvojil Manchester United – to je pomenilo da Jose prvič po 5 letih ni osvojil domačega prvenstva. Kot tolažbo je doživel na takratnem novem Wemblyju, ko je osvojil še zadnjo lovoriko, ki mu je še manjkala FA Cup. Mourinho je povsem nepričakovano zapustil klub 20. septembra 2007…
2. junija 2008 je Jose prevzel italijansko moštvo Inter, s katerim je podpisal 3 letno pogodbo. Konferenco je začel v svojem stilu, saj je govoril italijansko, za kar je potreboval 3 tedne. V svoji prvi sezoni je pripeljal 3 večje okrepitve in sicer Mancinija, Muntarija ter Quaresmo. V svoji prvi sezoni je osvojil italijanski super pokal po enajstmetrovkah ter se veselil naslova italijanskih prvakov. V Ligi prvakov mu ni šlo ravno najbolje, saj ga je izločil Manchester United, prav tako pa je izpadel v italijanskem pokalu potem, ko ga je izločila Sampdoria v polfinalu. Kot je UEFA začela vse bolj pritiskati na klube, da igrajo domači igralci je Mourinho vpoklical v ekipo Balotellija ter Santona. Kljub osvojenemu prvenstvu so prvo sezono Joseja na klopi Interja označili kot neuspešno, saj je razočaral v Ligi prvakov. Naslednje leto se je začela sanjska sezona za Inter. Osvojili so trojček (Ligo prvakov po 50 letih). Mourinho je postal prvi trener, ki je s tremi različnimi moštvi zaigral v polfinalu Lige prvakov. Po finalu Lige prvakov je novinarjem zaupal, da odhaja v Real Madrid, saj je v Italiji osvojil vse in sedaj želi novih uspehov.
»Če ne treniraš Real Madrida, potem ti nekaj manjka v trenerski karieri!«