Santiago Bernabeu - Real Madrid Slovenija

Don Santiago Bernabeu de Yeste

Un presidente irrepetible (neponovljiv predsednik)

8. junij 1895 – 2. junij 1978

Slika

Ko se govori o Santiagu Bernabeu, se je potrebno zavedati, da to ni govor samo o glavnem možu v zgodovini Real Madrida, temveč je govora o eni najvplivnejših oseb v zgodovini nogometa. Zagotovo je Santiago Bernabeu najbolj karizmatičen in poznan predsednik kateregakoli nogometnega kluba na svetu. Tukaj je kratka zgodovina človeka, ki je Real Madrid dvignil v takšne višave, da lahko govorimo, da je to največji in najuspešnejši klub v zgodovina nogometa in verjetno tudi športa nasploh. Svoj uspeh je dosegel s svojo inteligentnostjo in sposobnostjo vodenja ljudi. Velik vpliv so imeli tudi njegovi skrbno izbrani svetovalci in pomočniki.

Mladost Dona Santiaga Bernabeua

Santiago Bernabeu de Yeste je bil rojen 8. junija 1895 v Almansiji (Albacete). Rodil se je kot sedmi in najmlajši otrok. Njegov oče Don Jose Bernabéu Ibáñez je bil odvetnik, njegova mama Doña Antonia Yeste Núnez, ki je bila po narodnosti Kubanka pa gospodinja. Ko je bil Santiago star pet let, se je družina preselila iz Albaceteja v Madrid, kjer je obiskoval osnovno šolo Colegio de los Padres Agustinos de San Lorenzo del Escorial. To šolo je obiskoval skupaj z nekaterimi svojimi brati, s katerimi je tudi igral v šolski nogometni ekipi. Bil je odličen učenec, še boljši pa je bil v igranju nogometa. Leta 1902 (leto ustanovitve Real Madrida) je osvojil svojo prvo lovoriko. S svojo šolsko ekipo so bili prvaki medšolske lige. Pri 14 letih se je z družino zopet preselili nazaj v rojstni kraj Albacete. Toda kmalu mu je umrla mama in družina se je zopet preselila v prestolnico – Madrid. Kmalu je skupaj s še dvema svojima bratoma začel igrati za mlajše selekcije Real Madrida. Trener ga je sprva hotel postaviti za vratarja, temu pa se je uprl njegov najstarejši brat, ki je dejal, da je Santiago predober za branjenje gola. Pozneje se je to pokazalo kot pravilno, saj se je Santiago zelo izkazal v mlajših kategorijah kluba.

Pravi začetek pri Realu

V sezoni 1913/14 je prvič zaigral za prvo ekipo Reala. V takratni ekipi so igrali: Cárcer; Marcelo Bernabéu, Irureta; Aranguren, Machimbarrena, Castell; Rodríguez-Eguinoa, Santiago Bernabéu, Juantorena, Saura y Sotero. Zablestel je že na svojem debiju in nato postal standardni član prve postave. V klubu je odigral 16 sezon. Eno sezono je med tem odigral tudi v Oviedu, kamor ga je kot civilnega uslužbenca preselila takratna oblast. Med igranjem nogometa je tudi dokončal študij prava ter postal pravnik, tako kot njegov oče. V svoji karieri ni nikoli oblekel dresa španske reprezentance čeprav je bil eden najboljših igralcev v državi. Takratna oblast je bila namreč precej naklonjena Kataloniji in Baskiji, katerih igralci so tudi prevladovali v državni reprezentanci.

Slika
Mladi Bernabeu

Po končani aktivni nogometni karieri je bil tudi nekaj časa trener prve ekipe Reala. Da je postal trener, je bil najbolj zaslužen takratni trener Juan Cárcer. Slednji je sprejel službo za trenerja pri Parisu, ob svojem odhodu pa je za svojega naslednika predlagal Bernabeua. Ta kot trener ni zdržal dolgo, saj se v tej vlogi ni dobro počutil. Kmalu se je v Španiji začela državljanska vojna. V njej se je za nacionaliste bojeval tudi Bernabeu. Po koncu vojne se je vrnil v Real v vlogi enega od direktorja kluba. Takrat je bil klub tik pred razpadom. Stari Chamartin je bil porušen, igralci so zaradi težkih razmer ali odšli, ali se upokojili. Nato je prišla še 2. svetovna vojna. V tem času je klub večinoma životaril. Nič boljše ni bilo z ostalimi klubi v Španiji. V času vojne se tako ni igralo državnega prvenstva.

Bernebeu kot vodilni mož kluba

Po koncu vojne so se stvari počasi, a vztrajno izboljševale. Takratna uprava kluba, v kateri je bil tudi Bernabeu, je počasi začela zbirati sredstva in prostovoljce, ki bi pomagali pri obnovitvi kluba in povrnitvi imena, ki bi znova nekaj veljalo med ljudmi. Z raznimi delavskimi akcijami so se stvari počasi začele premikati.

Slika
Bernabeu je tako rekoč z lastnimi rokami gradil Real Madrid

Po znameniti tekmi, na kateri je Real premagal Barcelono s 11:1, sta zaradi izgredov igralcev in navijačev po tekmi morala odstopiti oba predsednika. Tako je prišel čas za spremembo na samem vrhu Reala. Člani kluba so za novega predsednika izbrali Santiaga Bernabeu. To je bilo dne, 15. septembra 1943. Njegov prvi projekt pri obnovi kluba je bila gradnja novega stadiona. Bernabeu je dejal: »Gospodje, potrebujemo velik stadion in naredili ga bomo!« Bernabeu si je za vizijo kluba postavil, da morajo za Real igrati najboljši igralci nogometa na svetu. Da je to lahko izvedel, je potreboval najboljši stadion, ki bi bil na nivoju najboljših igralcev. Večina si je mislila, da je Bernabeu norec, ki ne ve kaj govori in ima prevelike načrte. Štiri leta pozneje je bila »norost« končana. Novi Chamartin je sprejel 75.000 gledalcev in je bil takrat največji stadion na svetu. Prvo tekmo je Real odigral z ekipo OS Belenses in zmagal s 3:1. Bernabeu je po stadionu zgradil še prvi trening center. V ekipo so kmalu začeli prihajati tudi najboljši igralci nogometa, ki so takrat brcali okroglo usnje na zemlji. Di Stefano, Puskas, Domínguez, Santamaría, Gento, Rial, Kopa, Amancio, Pirri, Zoco …

Toda to je bil šele prvi velik projekt Santiaga. Zgodba o uspehu se je nadaljevala, ko so pri francoskem časniku L´equipe prišli na idejo o ustanovitvi evropske nogometne lige za največje evropske klube. Idejo so sporočili vsem vodilnim klubom. Na tem je bil navdušen Bernabeu, ki je za dovoljenje vprašal špansko nogometno zvezo. Ti niso imeli ničesar proti in Bernabeu je potrdil udeležbo madridskega Reala. V prvi izvedbi tekmovanja, ki se je imenovalo Pokal državnih prvakov je sodelovalo 16 ekip. Tekmovanje se je pri vseh ekipah dobro prijelo in vsi so bili navdušeni. Prvih pet izvedb tekmovanja je pripadalo ravno Realu. Ta rekord o zaporednih naslovih (5) še danes stoji in težko je verjetno, da bi komu drugemu uspelo to ponoviti. Francoski novinarji so tako v šali to tekmovanje poimenovali, kar Pokal Real Madrida. Angleški The Times pa je Reala poimenoval kot Vikinge, ki osvajajo Evropo. Tako je še danes eden od vzdevkov Reala Vikingi. Pod taktirko Bernabeua je Real nato osvojil še šesti naslov, ki ga je osvojila generacija Ye-Ye, v kateri so bili v večini doma vzgojeni igralci, kot so Luis Regueiro, Molowny, Gento… Tisto moštvo Reala (1966) je edina ekipa do sedaj, ki je osvojila Pokal državnih prvakov (Liga prvakov) samo z domačimi igralci, brez tujcev. Takrat je Bernebeu uvedel tudi politiko, imenovano “Santiaguinas”. Ta izraz pomeni, da mesto trenerja in ostalih funkcij v klubu prevzemajo bivši igralci kluba. Bernabeu je vedel, da ti upokojeni igralci najbolje vedo, kako mora ekipa igrati in najbolje razumejo psihologijo kluba, kar je ključnega pomena za Real Madrid.

Slika
Bernabeu v svoji klubski pisarni

V poznejših letih je Real v večini osvajal lovorike na domačem ozemlju. Bernabeu je vseskozi v vrste Reala vabil sijajne igralce, veliko pa jih je prišlo tudi iz domačih mladinskih vrst. Najbolj znani »njegovi« igralci so: Di Stefano, Puskas, Rial, Domínguez, Kopa, Santamaría, Gento, Pachín, Zoco, Amancio, Pirri, Sanchis, Santillana, Netzer, Breitner, Stielike, Juanito, Camacho, Del Bosque, Garcia Remon. Vsi igralci so ga izjemno spoštovali. Bernabeu jim namreč ni bil samo predsednik, bil jim je, kot drugi oče, ki jim je dajal nasvete tako o nogometu, kot o zasebnem življenju. Omeniti velja tudi njegovo desno roko Raymonda Saporto, kateri je bil njegov glavni svetovalec in najboljši prijatelj, ki pa je deloval bolj v ozadju kluba.

Slika
Drugi oče igralcem

Napeti trenutki

V svoji predsedniški karieri je imel tudi nekaj kontroverznih dogodkov. Na eno od tekem zaradi osebnih razmer ni spustil generala Millán Astraya, ki je bil eden glavnih Francovih pomočnikov. Tega generala je to zelo užalilo, tako da je Bernabeuu zagrozil s smrtjo. Da ni prišlo do najhujšega, je posredoval general Muñoz Grandes, ki je bil tudi v Francovem štabu. Ta je stvar umiril, tako da se potem ni zgodilo nič hudega. Drugi tak dogodek se je zgodil na košarkarski tekmi. Real je igral tekmo z Maccabi Tel Avivom v Madridu. Predsednik tega kluba je bil general Moshé Dayán. Ta predsednik je bil eden glavnih ljudi v Izraelu ter tudi velik madridista, zato ga je Bernabu tudi sprejel v častni loži. Problem pa je bil v tem, da so bili takrat odnosi na relaciji Španija-Izrael zelo vroči in Francova vlada ni priznala Izrela kot države. Tako je Bernabeu s to potezo zelo razjezil vodstvo države s Francom na čelu.

Zasebno življenje

Že prej, leta 1940, se je Santiago poročil z Mario Valenciano, ki mu je bila v veliko podporo. Vseskozi je bil predsednik Reala zelo dejaven ter vedno bolj znan in priljubljen med svojimi oboževalci in pripadniki kluba. Bil je eden najbolj popularnih Špancev v tistem času. Čeprav je bil na enem od najbolj vplivnih položajev v družbi, je bil vedno odprt do ljudi in ni deloval prav nič vzvišeno. Vsi, ki so ga poznali, so dejali, da je bil zelo prijazen in pozitiven čovek. Ob vseh teh uspehih pa se je tudi staral in tako so se počasi začele pojavljati tudi zdravstvene težave. Te so se začele leta 1977. Santiago je na počitnicah zbolel in zdravniki so mu priporočili počitek, saj so mu odkrili, da boleha za rakom. Toda na opozorila zdravnikov se Bernabeu ni kaj dosti zmenil in tako je odpotoval na tekmo Reala, ki se je takrat pripravljal na novo sezono. Nekaj dni pozneje se mu je stanje poslabšalo, tako da so ga morali operirati. Zdravje se mu je tako za silo izboljšalo. Po operaciji ga je najprej z zlato medaljo zveze obdarila španska nogometna zveza za vso njegovo delo v španskem nogometu. Kmalu ga je sprejel tudi španski kralj Juan Carlos I., ki ga je obdaril z največjimi državniškimi častmi. 8. maja 1978 je mesto Madrid pripravilo slavnostno večerjo, na kateri so ga proglasili kot častnega meščana Madrida. Bernabeu je bil na tej večerji vidno ganjen. Tisti večer je dejal: »V Madridu sem od leta 1900. Vedno sem poskušal dati največ temu mestu, saj je tudi mesto dalo meni zelo veliko.« Kljub temu, da je bilo njegovo zdravstveno stanje vsaj za silo stabilno, se je v javnosti vedelo, da je Bernabeu resno bolan. Njegova zadnja tekma kot predsednik Reala je bil kultni el clasico, ki ga je Real tudi zmagal. Na tej tekmi so ga počastili tudi navijači, kot da bi vedeli, da ga zadnjič vidijo na svojem stadionu. Ko se je pojavil v svoji častni loži, je celoten štadion, ki je takrat sprejel 120.000 ljudi, vstal in ga pospremil z glasnimi ovacijami.

Njegovo zdravstveno stanje se je dokončno poslabšalo 29. maja 1978. Pripeljali so ga v bolnišnico, kjer je 1. junija padel v globoko komo. Dan pozneje, 2. junija, je umrl. Takrat je bil star nekaj manj kot 83 let. Tisti čas se je igralo ravno SP v Argentini. FIFA je v znak spoštovanja do Bernabeua prekinila prvenstvo za tri dni. Na njegovem pogrebu v rojstnem kraju Albacete, kjer je tudi pokopan, se je zbralo preko 100.000 ljudi.

Slika
Pogreb Bernabeua so pospremile množice

Uspehi

Klubu je poklonil celotno svoje življenje. Bil je igralec, trener, direktor in 35 let ter 6 mesecev tudi predsednik kluba. Leta 2002 ga je FIFA oznanila kot prejemnika nagrade FIFA Order of Merit, ki je najvišje priznanje, ki ga je lahko deležen nekdo, ki deluje v nogometu. V njegovem vladanju Real osvojil neverjetnih 119 lovorik (nogomet in košarka). V njegovo čast je Real Madrid tudi poimenoval svoj stadion.

Slika
Bernabeu z vsemi svojimi lovorikami