Pot od Pariza preko Torina in Munchna vse do Kieva je bila dolga, mestoma naporna in predvsem polna nepozabnih in nepredvidljivih dogodkov. Prvak Francije, Italije in Nemčije – lanski (sezona 2016/17) ter sedanji (sezona 2017/18). PSG, Juventus in Bayern. Absolutno nepredstavljivo za kogarkoli, ampak kot bi rekel moj dobri prijatelj: “Mi smo Madrid, mi smo Real Madrid. Hala Madrid”.
V skupinskem tekmovanju Lige prvakov 2017/2018 v nogometu je Real Madrid zasedel drugo mesto, medtem ko mu tudi v španskem prvenstvu ni kazalo najbolje. Razumljivo, da so jih mnogi že po žrebu osmine finala, ko jim je žreb namenil prvega favorita tekmovanja PSG, enostavno odpisali. Ampak, mi smo Real Madrid, izkušena ekipa, ki pod vodstvom Zinedina Zidana ne izpada.
Štirje člani društva Klub navijačev Real Madrid Slovenija – Peña Madridista Eslovenia smo se odločili za ogled povratne tekme v Parizu, pri čemer so se karte po prvi tekmi (3:1 v korist Reala) nekoliko pomešale. Tudi poškodba Neymarja v vmesnem času je prav gotovo nekoliko oslabila PSG. Kakorkoli, 6.3.2018 smo se znašli na stadionu Park Princev. Potovali smo na dan tekme in kljub precejšnjim težavam na poti (letalo, rentacar, tramvaj) vendarle pravočasno prispeli na tekmo in zasluženo slavili napredovanje na naslednjo stopničko. Rezultat 1:2 v korist Real Madrida ter nepozabno vzdušje na stadionu. Park Princev je prav gotovo vreden ponovnega obiska. VEČ NA: Kraljeva zmaga v Parku princev
Še pred četrtfinalnim žrebom se je nekako nakazala možnost ponovnega ogleda tekme v živo. V igri sta namreč ostajala Sloveniji oba bližnja prizorišča: Torino in Munchen. In resnično. Žreb nam je naklonil Juventus. Ponovno neugoden tekmec, ampak mi smo Real Madrid. Seveda pa je že pregovorno tako ali tako potrebno premagati vse, če želiš osvojiti pokal LP.
Na tekmo v Torinu (3.4.2018), ki je mimogrede bila prva v tem dvoboju, smo odšli v precej večjem številu, in sicer je šlo kar 19 članov društva Kluba navijačev Real Madrid Slovenija – Peña Madridista Eslovenia. Že vzdušje na avtobusu je kazalo na nepozaben večer. Zastopane so bile vse slovenske regije – od Prekmurja do Primorske, kar je seveda garancija za slikovitost, ki jo ni uničilo niti slabo vreme v Torinu. Napetost pred tekmo se je počasi stopnjevala in po prevzemu vstopnic že dosegla kritično raven. Počakati je bilo potrebno, seveda ob kulinaričnih dobrotah, še nekaj ur do vstopa na stadion Allianz, ki sicer ne spada med največje na svetu, vendar kljub temu pusti nepozaben pečat. Kmalu je sledil še začetni sodnikov pisk ter vsem Realovim navijačem dobro znani dogodki, vključno z Ronaldovimi škarjicami, ki so vodili v nepredstavljivo zmago 0:3. Popolna tekma za nepozabno izkušnjo. VEČ NA: #APorLa13
Trije gostujoči zadetki so bili dovolj za uvrstitev v polfinale, kamor se je uvrstil tudi Bayern Munchen. Izpolnjeni so bili vsi pogoji za logično nadaljevanje poti v Kiev. Na žrebu polfinalnih parov so se želje izpolnile. Nasprotnik Bayern ter prva tekma v Munchnu.
Tudi tokrat se nas je v društvu KNRMS za ogled tekme prijavilo enako število, kakor na predhodnem gostovanju, torej 19. Potovanje v Munchen (25.4.2018) je bilo precej podobno tistemu v Torinu. Isti avtobus, precej istih obrazov in seveda vsi v pričakovanju podobnega izida kakor v Torinu. Tokrat smo od stadiona Allianz Arena do mesta odšli s podzemno železnico. Po prevzemu vstopnic je sledilo pivo, dunajski zrezek in kasneje še povratek do stadiona. Vzdušje pred stadionom se je v tem času temeljito spremenilo, kar je vodilo v nestrpno pričakovanje pričetka tekme. Kmalu smo vstopili na stadion, pri čemer smo nekateri obudili spomine na lansko tekmo proti istemu tekmecu (takrat v četrtfinalu tekmovanja LP) in zmago Reala 1:2. Kdo ve, mogoče bo letos podobno? Če bi se na tekmi proti PSG in Juventusu na Realovem sektorju stadiona še našlo kakšno prosto mesto, je bilo tokrat drugače. Realov sektor na stadionu (približno 3500 sedežev), kakor seveda celotni stadion Allianz Arena, je bil razprodan. Med drugim je bilo veliko ugibanj o tem ali lahko Cristiano Ronaldo doseže zadetek tudi na enajsti zaporedni tekmi v tej sezoni CL (najmanj en zadetek je dosegel na vseh dosedanjih desetih tekmah v tej sezoni). Na koncu mu podvig ni uspel, je pa Real z zadetkoma Marcela in Asensia vendarle dosegel enak izid kakor v lanskem letu, torej zmago 1:2. Rezultat je zadoščal za napredovanje v finale Lige prvakov. Že tretje zaporedno in skupno četrto v zadnjih petih letih (po Atleticu iz Madrida 2 krat v Lizboni 2013/14 in Milanu 2015/16, Juventusu v Cardiffu 2016/17 ter tokrat 2017/18 z angleškim Liverpoolom v Kievu). Praktično neverjeten dosežek v času sodobnega nogometa.
Pri meni osebno dvomov ali si finalno tekmo (26.5.2018) v ukrajinski prestolnici Kiev ogledati v živo ali ne praktično ni bilo. Če pojasnim. Precej resno sem o ogledu finalne tekme razmišljal že v lanski sezoni (Cardiff 2016/17), vendar proti koncu vstopnico vendarle prepustil naslednjemu kandidatu v vrsti. Priznam, da sem pozneje to odločitev obžaloval, zaradi česar letošnje druge priložnosti, oziroma nekakšnega darila, nikakor nisem želel izpustiti. Sploh glede na dejstvi, da je igralska zasedba Real Madrida praktično nespremenjena glede na tisto z leta poprej ter da je prizorišče finala Kiev precej atraktivnejše in primernejše, cenovno, vremensko in delno kulturno, kot valižanski Cardiff. Ker sem tako Wales kot Ukrajino v preteklosti že obiskal sem ta dejstva, za razliko od nekaterih drugih, precej dobro poznal. Ponudnikov letalskih prevozov je v Kiev dovolj, prav tako tudi možnosti nočitev. Odprto vprašanje je samo ali bomo uspeli pridobiti vstopnice (in če da, koliko le-teh) za ogled tekme. Namreč, pri takšnih tekmah se pogosto pojavi problem omejenega števila vstopnic, s čimer imamo v društvu že določene izkušnje – tudi neprijetne (tu mislim na Lidijino zgodbo iz finala v Milanu 2015/16). Tokrat se nas je za nakup le-te prijavilo pet in že po nekaj dneh (v začetku maja) vesela novica, da smo prejeli vseh pet želenih vstopnic. Zaradi relativno visoke cene 320 EUR sta dva člana od vstopnic odstopila, ob čemer novih kandidatov ni bilo težko najti. Srečni dobitniki so tako, poleg mene in že omenjene Lidije, še Klemen iz Drežnice nad Kobaridom ter Gašper in Žiga z dolenjskega konca Slovenije. Izmed vseh je le Gašper že bil na finalni tekmi Lige prvakov, ravno tisti v Cardiffu, medtem ko bo za ostale prijavljene letošnje spremljanje finalne tekme v živo prvenstvena izkušnja. V naslednjih dneh smo si tako, vsak po svoje, nakupili še letalske vozovnice in rezervirali prenočišča. Nekateri štiri nočitve, drugi manj in tudi več. Kljub temu, da so cene nočitev na Bookingu poletele v nebo, se je dalo z nekaj sreče in s primerno strategijo, večurnim spremljanim stanja ob računalniku ter hkratna komunikacija z ostalimi dobitniki vstopnic, dobiti relativno poceni prenočišča. Hitro smo ugotovili, da je kritična predvsem sobota – dan finalne tekme. Španci, ki so rezervacije opravljali že leto poprej so namreč v precejšnji meri izvajali preklice rezervacij, medtem ko so Angleži pridno opravljali rezervacije in dvigali cene, ne samo prenočišč ampak tudi letalskih povezav. No, če sem natančen, sem tudi sam ravnal podobno in po nekaj že opravljenih rezervacijah prekinil zaradi sprostitve lokacijsko boljše ali cenejše ponudbe. Na koncu je Lidiji vendarle uspelo najti primerno sobo v Mini Hotelu na Demiivski ulici, približno 5 km južno od Olimpijskega stadiona, in sicer za tri osebe, pri čemer se nama je pridružil še Klemen. Tako sem za štiri nočitve (od 24.5.2018 do 28.5.2018) odštel približno 130 EUR ter še 320 EUR za povratno letalsko karto iz Dunaja. Občutek sem imel, da odločitev za večdnevni Kiev ni napačna. Ali sem se motil?
Datum finalne tekme se je počasi a vztrajno bližal. Z Lidijo, ki še vedno ni čisto dojela, da je tokrat vendarle dobila, podobno kot jaz, novo priložnost, sva tako v Kiev odšla že v četrtek, in sicer v zgodnjem jutranjem času – okoli ure 5:00 (dvourni let iz Dunaja, po prebiti noči s srede na četrtek na dunajskem letališču, z ukrajinsko družbo UIA, je bil precej prazen in posledično zelo udoben). Glede na zgoden prihod na Kievsko letališče Boryspil je bilo časa za brezstresno prilagoditev novim, ukrajinskim, razmeram dovolj. Vse je praktično potekalo po načrtu. Lepo vreme in podobno lepa napoved za dni ki sledijo, menjava denarja (1 EUR = 32 hryvnia UAH) in urnega kazalca na lokalni čas (+1:00 ura), enourna vožnja do mesta z avtobusom, kosilo, pozitivna izkušnja s podzemno železnico do ulice Demiivski za zgolj 5 UAH, nenavadno dolgo iskanje hotela, srečanje s starim Kievskim znancem Kostyo (ki je dan pred sobotno finalno tekmo, zanimivo, odletel ravno v Madrid) ter ogled razprodanega finala CL v ženskem nogometu (Lyon : Wolfsburg), za katero je vstopnica, tri dni pred tekmo, stala zgolj nekaj EUR. Tekma se je odvijala na starem stadionu Lobanovsky, pred skoraj 17.000 gledalci, na katerem je daljnega leta 1999 v svojem prvem tekmovanju v Ligi prvakov Maribor premagal Dinamo Kijev z 0:1 z zadetkom Šimundže. Tokrat je po podaljških in preobratu slavila ekipa Lyona z rezultatom 4:1. In seveda, navijali smo za njih. Po tekmi se nama je pridružil še Klemen iz Drežnice, ki je v Kiev prispel v pozno popoldanskem, oziroma večernem času. Vse je bilo izpolnjeno za nepozabno izkušnjo. V petek smo odšli v center mesta, ki je na vsakem koraku dihalo za finalno tekmo. Potrebno je poudariti, da je mesto Kiev, oziroma vsaj njegov center, zelo urejeno in čisto, ob čemer brezdomcev praktično ni opaziti. No, vsaj takrat jih ni bilo. V mestu so prevladovali, precej razumljivo, navijači Liverpoola, in sicer že precej pod vplivom alkohola, kar je tudi razumljivo, medtem ko je večina domačinov pesti stiskala za Real Madrid – vsaj jaz sem dobil takšen občutek. Ogledali smo si še nekaj tekem nogometnih legend, ki so bile organizirane na majhnem igrišču v centru mesta. V živo videti Carlosa, Šukerja, Mijatovića, Shevchenka, Seedorfa in ostale predstavlja še enega izmed vrhuncev takšnega dogodka. Dan, ki se je nadaljeval pred hotelom z Realovimi igralci, se je počasi prevesil v noč, katero smo zaključili v znamenitem, po pričevanju Kostye namreč, in precej skritem Kievskem baru z zanimivim imenom Barman Dictates. Počasi je vendarle nastopila težko pričakovana sobota, oziroma težko pričakovan dan finalne tekme na Olimpijskem stadionu. Okoli poldneva se srečamo še z Gašperjem in Žigo, ki sta v Kiev prispela nekoliko kasneje kot mi. Sledil je prevzem vstopnic pri boksih postavljenih ob stadionu ter obvezna skupinska fotografija za arhiv pred kultnim stadionom iz leta 1923, ki mimogrede, sprejme 70.000 gledalcev. Še nekaj časa je ostalo do tekme, ki ga izkoristimo za pivo in nakupe različnih, ne ravno poceni, artiklov, ki jih je seveda priporočljivo odložiti v hotelu. Prevažali smo se s podzemno železnico, ki je bila na dan tekme za imetnike vstopnic finalne tekme Lige prvakov zastonj (čeprav bi praktično enako lahko trdili tudi za normalno ceno vožnje, približno 15 centov). Zaradi tega sem vstopnico pospravil kar v hlačni žep, kar se je izkazalo za izjemno napako. Mojstri na podzemni, ki prežijo na neprevidne turiste, namreč ne spijo. Eden izmed njih mi je namreč odtujil dragoceni listič papirja. Po začetnem šoku sem se vendarle zbral ter znova odšel proti prodajnemu boksu. Po začetni razlagi situacije nekako ni kazalo najbolje. Vse je kazalo, da bom podobno kot kakšnih 30 tisoč privržencev Liverpoola tekmo spremljal na zunanjem platnu v centru mesta (precej čudna misel !?). Vsi tisti, ki so prihajali k boksu z željo kupiti vstopnico in seveda odhajali brez nje, so me počasi postavljali na realna tla. Podobno kot, da se zbudiš po najhujši mori in spoznaš, da vse tisto le niso sanje kot bi upal, ampak stvarna resničnost. Ker sem vendarle še nekaj časa vztrajal pri boksu, drugega mi v tistem trenutku enostavno ni preostalo, pa vendarle napredek. Starejši gospod, Španec, je pristopil k drugi strani okenca in razložil situacijo. Za en sedež je mogoče opraviti zgolj en print vstopnice. Lahko pa opravi print za drugi sedež (hmm!?), seveda ob ustreznem plačilu. No, zgodba se je končala tako, da je natisnil karto za drugi sedež in mi jo podaril – neverjetno ampak resnično. V roki sem držal listič papirja, in seveda sem želel čimprej preveriti ali me bo resnično pripeljal v notranjost stadiona. Finalna tekma je bila na sporedu ob 21:45 po lokalnem času, medtem ko so se vrata stadiona odprla že ob 16:45. Tako sem kmalu po odprtju že stal pred vhodom v sektor, ki se je seveda razlikoval glede na sektor ukradene vstopnice. Vstop na stadion je potekal brez vsakršnih problemov, ob čemer sem kmalu spoznal, da ne obstajajo nikakršne sektorske omejitve, oziroma ne obstaja omejitev prehajanja med posamezni sektorji. Tako, sem preprosto odšel na sedež ukradene vstopnice, in sicer na zgornji nivo stadiona ter mirno počakal na ostale člane društva, ki so prišli dobro uro kasneje. Stadion se je polnil (vse do 70.000), napetost stopnjevala. Med nami, na Realovem sektorju, se je znašlo kar precej navijačev oblečenih v rdeče, verjetno kot posledica neuspele prodaje vseh 20.000 vstopnic namenjenih izključno Realovim navijačem. Več tisoč takšnih vstopnic so namreč pokupili Angleži, ki že (pre)dolgo čakajo na šampionski pokal. Ko bi le še malo počakali. Po ogrevanju igralcev in uvodni proceduri pa vendarle začetni pisk sodnika. Občutki ob spremljanju takšne tekme v živo so resnično nepozabni in absolutno vredni ponovitve, v kolikor se takšna priložnost slučajno še kdaj ponudi. Prvi polčas je minil izjemno hitro. Čeprav ni ponudil zadetkov, niti atomskega nogometa s strani Reala, je bila večina navijačev Madrida zadovoljna in še vedno trdno prepričana v zmago. Kakor verjetno tudi privrženci rdečih. Potrebno je priznati, da so bili na tribunah glasnejši rdeči, vendar to še ni pomenilo zadetka v mreži belih. Drugi polčas se je bližal. Glede ne to, da sem mogoče kot edini na stadionu imel rezervirana kar dva sedeža, sem se odločil, da drugi polčas doživim na drugi lokaciji, in sicer na spodnjem nivoju stadiona. Po udobni namestitvi, takoj na začetku drugega polčasa, pa velika napaka Karius-a ter posledično zadetek Benzemaja. Eksplozija. Težko opisljivo. Mane je sicer čez nekaj minut izid poravnal, na pravo mesto pa je stvari z dvema zadetkoma postavil rezervist Bale, pri čemer je seveda potrebno izpostaviti izjemno lep prvi zadetek. Eksploziji še drugič in tretjič. Brez besed. Nepozabna tekma, oziroma nepozabna zmaga za tretjo zaporedno prvo mesto v Ligi prvakov. Ob tem je potrebno poudariti, da je tekmo na strani Reala pričela identična enajsterica kot v velikem finalu leto poprej (Milenijski stadion v Cardiffu, sezona 2016/17), ob čemer sta bili enaki še dve menjavi, medtem ko sta bili, glede na finalno tekmo v sezoni 2015/16 (San Siro stadion v Milanu), v začetni enajsterici s strani Zidana izvedeni zgolj dve spremembi. Resnično zanimiva dejstva.
Po tekmi je sledilo veliko slavje, pivo, ki je bilo za naše razmere precej poceni ter spoznavanje ukrajinske kulture. Ukrajincem smo se oddolžili tako, da smo med drugim, preko znanega napeva predstavili slovito slovensko vasico Drežnico, ki kraljuje pod mogočno goro Krn, in je mimogrede absolutno vredna obiska. Čas je tekel še hitreje kot na tekmi, tako da smo v hotel odšli šele v dnevni svetlobi jutranje nedelje. Proti nedeljskemu večeru sta se Gašper in Žiga poslovila in pričela sta z odisejado proti domu. Z avtobusom sta se namreč podala proti Waršavi, kamor sta seveda prispela prepozno ter posledično zamudila nadaljnji let v Slovenijo. Ostali smo medtem doživljali lepše trenutke, še drugič smo namreč proslavljali veliko zmago. Tokrat je bila svetloba ob vračanju v hotel še močnejša kot v dnevu poprej. Tega dne (ponedeljek) proti večeru je tudi naju z Lidijo čakal povratni let, ki je minil brez težav, podobno kot nadaljnja pot iz Dunaja v Slovenijo – na primer ob 19:00 še v Kievu, ob 0:00 že doma. In Klemen iz Drežnice? Kot zadnji član ekipe, je v Kievu ostal še en dan in se v Drežnico tudi uspešno vrnil. Drežnica brez njega je menda kot most brez vode.
Dolžan sem še odgovor. Nisem se motil. Pet dnevni Kiev se je resnično izkazal za zadetek v polno, oziroma v belo. Dnevi, ki jih ne bom, oziroma ne bomo pozabili nikoli, in zgolj to šteje na koncu. Zahvala pa tudi vodstvu Kluba navijačev Real Madrid Slovenija – Peña Madridista Eslovenia, ki z ogromno vloženega truda in zanosa omogoča doživljanja številnih takšnih in podobnih zgodb iz sveta nogometa.
PS. Nekaj mesecev kasneje je že znano, da smo na Kievskem stadionu spremljali zadnjo tekmo Cristiana Ronalda v dresu Real Madrida. Lahko rečemo, da smo zaključili posebno ero v zgodovini Real Madrida, ki je med drugim imela, tudi za navijače Real Madrida, mnogo različnih plati. Meni osebno bo v največji meri ostala v spominu po La Decimi, treh zaporednih naslovih v Ligi prvakov, tekmi v Kievu ter 11 tekmah Real Madrida videnih v živo (navedenih spodaj) in prav toliko zmagah, ob čemer je legendarna sedmica dosegla 13 od skupnega števila zadetkov 37. Era ki sledi, seveda ne pomeni konec osvajanja lovorik. Vsak konec je priložnost za nov začetek in nov začetek priložnost za nove, drugačne, še lepše zgodbe.
01. Real Madrid vs Villarreal 4-2, 8/2/2014
02. Real Madrid vs Getafe 7-3, 23/5/2015
03. Real Madrid vs Athletic Bilbao 4-2, 13/2/2016
04. Real Madrid vs Espanyol 2-0, 18/2/2017
05. Bayern Munchen vs Real Madrid 1-2, 12/4/2017
06. Real Madrid vs Las Palmas 3-0, 5/11/2017
07. Real Madrid vs Real Sociedad 5-2, 10/2/2018
08. Paris Saint-Germain vs Real Madrid 1-2, 6/3/2018
09. Juventus vs Real Madrid 0-3, 3/4/2018
10. Bayern Munchen vs Real Madrid 1-2, 25/4/2018
11. Real Madrid vs Liverpool 3-1, 26/5/2018
Reportaže s finalne tekme Lige prvakov (Real Madrid 3-1 Liverpool – 26.5.2018, Olimpijski stadion, Kiev) je napisal Klemen Deželak.
