Kot otrok sem ob vstopu v osnovno šolo začel spremljati evropski klubski nogomet. V času »galaktikov« sem bil eden izmed redkih med svojimi sovrstniki, ki so pesti stiskali za Raula, Zidanea, Casillasa in ostale zvezdnike belega baleta. V tistih časih se v večini slovenskih domov na malih ekranih najmočnejše državne nogometne lige niso prenašale. Bila pa je Liga prvakov. In prav galaktiki so bili v tistem času vsako leto glavni favoriti za osvojitev najelitnejšega klubskega tekmovanja. Leto za letom sem upal in si želel, da vendarle pridejo do finala in osvojijo dragoceni evropski gral. Uspelo je Mourinhotu s Portom. Po zgodovinskem finalu je leto kasneje v Carigradu uspelo Liverpoolu. Uspelo je Ronaldinhotu z Barcelono. Milanu je v Atenah vendarle uspelo nad Liverpoolom. Galaktikom ni uspelo. Za nekatere navijače Reala so tisti časi še vedno leta skomin, saj bi si želeli, da bi za galaktični Real lahko vsaj enkrat pesti stiskali na največjem klubskem nogometnem odru oziroma tekmi sezone – finalu Lige prvakov. Kot je vsem Realovim navijačem znano, se je v zadnjih desetih letih marsikaj spremenilo, saj je za belimi eno izmed najtrofejnejših obdobij v svoji več kot 120-letni zgodovini. Kdo bi si ob koncu galaktične ere mislil, da bo […]