
20. maj 1998. Amsterdam Arena. Finale Lige prvakov v nogometu. Beli proti črno-belim. REAL MADRID proti Juventusu. 66. minuta tekme. Črnogorski napadalec Predrag Mijatović zabije gol za 1:0. Beli vodijo. »Oči, jaz navijam za bele, ker so boljši«, se ponosno odločim. Bili so boljši (ali pa srečnejši) in namesto, da bi moj dom postal Stadion Olimpico, sem se zaradi enega gola (in seveda zmage) zavezal beli barvi in (kot se je kasneje izkazalo) najboljšemu klubu na svetu, ki domuje na stadionu Santiago Bernabeu. »Oči, ko bom velik, bi rad gledal tekme Reala v živo. Upam, da bodo tudi takrat zmagali.« Ne spomnim se odgovora, niti ne reakcije, ampak 9-letnega fanta iz Ljubljane (takrat) ni mogel prepričati nihče. Enkrat bo v živo gledal Real Madrid v finalu Lige prvakov. Dobrih šestnajst let kasneje sedim na stadionu La Luz v Lizboni in čez slabo uro bodo iz garderob pritekli »beli«. Nasprotniki so tokrat rdeče-beli, ampak to niti ni pomembno. Finale Lige prvakov v nogometu. Real Madrid. Jaz na stadionu. Modrić na igrišču. Sanje. Vzamem mobitel in domov pošljem sms: »Sem na stadionu. Real v finalu Lige prvakov. Noro. Hvala vama.«. Težko opišem občutke ob tem smsu, a vsakemu, ki so se že […]